Daniel Popović: Zmago na Evroviziji bi lahko tudi kupil

Daniel Popović je avtor številnih uspešnic, glasbenik, pevec. Kot mladenič je nastopil na izboru za pesem Evrovizije, osvojil tedanjo Jugoslavijo in nato še Evropo. Njegovi spomini na Evrovizijo so še danes, po vseh teh letih, kot bi se zgodili včeraj. In še danes vsi poznamo tisto njegovo Džuli.

Kako se je zgodilo, da ste se sploh prijavili na Evrovizijo? Do takrat sem igral izključno po nekdanji Sovjetski zvezi in z vrhunskimi jugoslovanskimi bendi, pri katerih sem bil glavni vokal in kitarist. Od 1978 do 1982 sem živel in ustvarjal glasbo v Zagrebu. Moj prijatelj me je priporočil največjemu ustvarjalcu hitov Đorđu Novkoviču, ki me je popeljal v čarobni svet diskografije. Z Jugotonom sem podpisal pogodbo leta 1982 in izdal svoj prvi album z naslovom Bio sam naivan, ki sem ga od začetka do konca naredil sam. Leto pozneje, leta 1983, sem dobil vabilo TV Crne gore, da pošljem, če imam, kakšno pesem. Od dveh pesmi, ki sem jih imel, sem izbral Džuli.

Kako ste pripravljali skladbo Džuli? Kako je nastajala? Na majhnem Casiu (majhna klaviatura, op. a.). S posnetkom sem odšel v studio in v samo pol ure posnel Džuli.

Ste med nastajanjem vedeli, da bo skladba takšen hit? Ste to čutili? Nisem razmišljal o tem, skladba je prišla direktno iz srca, v tistem trenutku se mi je to zdela najboljša pesem. Preprosto sem jo začutil. Seveda sem si želel, da bi bila uspešna, vendar nisem ničesar pričakoval, saj sem bil popoln anonimnež v tem poslu in v svetu diskografije. Tudi sanjalo se mi ni, da bo postala takšen megahit.

Kako je potekalo tekmovanje na jugoslovanskem področju, na katerem ste najprej zmagali? Zelo presenetljivo. Bil sem kandidat TV Titograda in ko sem prišel v Novi Sad na izbor, sem bil popoln anonimnež. Ko so začele padati najvišje mogoče ocene 12, je bilo v drugem delu jasno, da bom zmagal. Vsi so pričakovali zmago drugih, name ni računal prav nihče.

Kakšen je bil občutek ob zmagi? Kako veliki ste postali po tej zmagi na jugoslovanskem izboru? Občutek ob zmagi je bil nepričakovan, vendar čudovit. Bil sem izredno zmeden in nepripravljen za zmago v takšni močni konkurenci samih zvenečih imen, ki so tekmovali z mano. Lahko rečem, da sem premagal Lepo Breno, Mišo Kovača, Nove fosile in vse preostale. Postal sem velik v očeh vseh drugih, v svojih očeh sem ostal skromen, kot sem bil pred tem tekmovanjem. Javnost in oboževalci te naredijo velikega. Ikono.

Kako ste potovali in kako ste prispeli na finale Evrovizije, kdo vse je bil z vami, kako ste se tam počutili pred nastopom? Na odru bi bila lahko z mano šestčlanska ekipa, kot je to dovoljeno v pravilniku še danes, vendar smo bili samo štirje, kar govori o tem, kako skromni smo dejansko bili v sami izvedbi. Saj ne pomeni, da če jih je več na odru, da je zato boljši nastop. V München smo potovali z letalom, spremljala me je desetčlanska ekipa (glasbeni urednik, dirigent, plesalki, harmonikaš ...). Ko smo prispeli v München, nismo imeli nobenega posebnega sprejema, vendar ko smo hodili po mestu, je bilo takoj jasno, da pesem Džuli visoko kotira na vseh stavnicah, saj je bila ena izmed najbolj predvajanih skladb že v samem predizboru, se pravi pred finalom. Pred nastopom nisem bil niti malo obremenjen, ker smo bili pripravljeni, da bomo svoje oddelali, kakor najbolje znamo. Za sabo sem imel že precejšnjo kilometrino, kar zadeva nastope. Bil sem sproščen, pričakoval nisem ničesar. Vesel sem bil, da sem smel biti del velike evrovizijske zgodbe.

Kakšni so bili občutki zastopati Jugoslavijo in kakšni na odru? Zame ni večje časti, kot zastopati svojo domovino, ko veš, da bodo vse oči in ušesa uprta vate. To je odgovornost in zadovoljstvo, ki je nepopisno. Ko stojiš na evrovizijskem odru, so občutki nepopisni, fenomenalni, saj takrat končno ugotoviš, da se je tvoje dolgoletno delo, odrekanje v korist glasbe, končno obrestovalo. To so sanje vsakega glasbenika – biti znan in prepoznaven. Uvrstitev je bila odlična. Četrto mesto je eno najvišjih v obdobju Jugoslavije. Kaj osebno je to vam pomenilo in kaj vam je prineslo kot glasbeniku? Vsi so me razglasili za moralnega zmagovalca. Bilo je, kot da sem zmagal. To ni bila samo moja osebna zmaga, temveč zmaga celotne nekdanje Jugoslavije, vseh priseljencev v Nemčiji, ki so s ponosom gledali name, na njihovih obrazih si videl ponos, iskreno veselje in srečo. Meni osebno je bilo bolj pomembno to, da sem bil tistim, ki so bili najbolj na dnu družbene lestvice, v ponos, da so v meni videli svojo rešitev. Naši ljudje, ki so tujci, ne samo v Nemčiji, temveč po vsej Evropi, so se hvalili, da sem njihov, in tudi nanje so domačini gledali drugače. Ponos se je čutil na vsakem koraku. Uspeh na Evroviziji mi je prinesel vse, kar si glasbenik lahko želi. Ob dobrem tudi zlo. Absolutno pa to, da ko postaneš nekoč tako znan in prepoznaven, pustiš svoj pečat za vedno.

Zakaj ste se pozneje še enkrat odločili tekmovati na Evroviziji? Zakaj pa ne? Johnny Logan je bil večkrat na Evroviziji, pa tudi druge države so pošiljale iste kandidate na izbor. Verjel sem, da mi lahko uspe. In če bi takrat spet prišel na velik oder, bi zmagal. Prepričan sem bil v to. Na to smo se pripravljali mesece. Koreografija, petje, vse je bilo izdelano v nulo. In šel bi spet, kadarkoli.

So bile takrat kakšne zgodbe v ozadju, so vam ponujali kaj posebnega, ste kaj podkupovali komisijo? V svojem življenju nikoli nisem podkupoval nikogar. Nikdar. Nikjer. In zelo sem ponosen na to, da nikoli nisem in nikoli ne bi podkupoval komisije. Bil sem avtor svojih pesmi in nihče ni imel te pravice. Ko so videli, da ne bom pristopil do nikogar, kar so verjetno pričakovali, so iskali druge žrtve. Ti so bili pripravljeni dati denar za točke in mi za hrbtom tako onemogočili ponovno zmago za uvrstitev na Evrovizijo. Leta 1991, medtem ko so na cestah že bili tanki in se je v istem času odvijal izbor v Sarajevu, mi je zadnji žirant moje domovine, Črne gore, prisodil točno toliko točk, da sem padel na drugo mesto, a do takrat sem stalno vodil. To je bila igra podkupovanja točk.

Isti človek je leta pozneje to tudi javno priznal. Da so bili pritiski preveliki. Raje bi bil zadnji, kot da bi si moral zmago kupiti. Zato so to delali s tistimi, ki so takšne igre igrali. Veliko glasbenikov nas je bilo tako prevaranih. Nikoli ne bomo izvedeli resnice. Če ne bi ta žirant tega javno povedal, niti jaz ne bi izvedel. Ko sem tekmoval v Münchnu, je producent pevke, ki je zmagala pred menoj – Nicole, moji založbi Jugoton nudil zmago, ker je vedel, da je pesem hit, in si je obetal odstotke od tega dogovora. Založba Jugoton je to ponudbo odbila, saj se jim je to zdelo bizarno, da bi v Evropi vladala korupcija.

Vedeli so, da se v Jugoslaviji to dogaja, toda Evropa – ni mogoče. Niso mogli verjeti, da čednemu pevcu s pesmijo Džuli pripisujejo tolikšen pomen in uspeh. Jugoton je takrat podpisal pogodbo z založbo Ariola, ki ji je pripadal 15-odstotni delež prodaje. Brez vsakih spletk. In tako so se dogovorili s predstavnico Luksemburga Corine Hermes in ji omogočili prvo mesto. Pesem ni nikoli postala hit, niti ni več nihče slišal zanjo. Za vse sem bil moralni zmagovalec Evrovizije in vse se je vrtelo samo okrog mene. Še danes sem ponosen na to, čeprav nisem zmagal, da sem po zakoniti poti prišel do takšnega uspeha.

Kako ste se počutili, ko ste prišli nazaj v Jugoslavijo po takšnem visokem uspehu? Fenomenalno. Bil sem mega popularen, poznan, ni ga bilo človeka, ki ne bi slišal zame in mojo pesem. Bil sem velik zmagovalec in oboževan z vseh strani.

Kako danes gledate na Evrovizijo, kako jo spremljate? Vsako leto poskusim narediti pesmi za Evrovizijo, vendar, po pravici povedano, ne pridem zraven. Zakaj? Ne kličem okrog, ne vabim na večerje, ponujam plačila, podkupnine, ne hodim na dogodke zato, da bi se nekomu prikupil in po tej poti prišel zraven. To jih veliko počne. Eni in isti vsako leto, na Hrvaškem, v Sloveniji, Srbiji, povsod. Same veze in poznanstva. Sem aranžer, producent, avtor, glasbenik od glave do pete, s 40-letnimi izkušnjami v glasbi, vendar se nihče ne spomni name, da bi me povabil k sodelovanju. Naredim pesem, pošljem, vendar se nič ne zgodi. Samo zato, ker nikogar ne podkupujem in ne ponujam denarja kot vstopnico, to je več kot jasno. Pesmi, ki resnično spadajo na evrovizijski oder. Vztrajam, vendar ko spoznaš, da je vse v ozadju sama kuhinja, odnehaš in se niti ne obremenjuješ več. Ko bodo nekoč spoznali, da je pesem Evrovizije resnično pravi dogodek, na katerega se pošlje res kakovostne glasbenike in ne tistih, ki so vstop plačali, bo tudi Evrovizija dobila pomen, kot ga je imela včasih. Ko so zmagovali resnično sami hiti.

Kakšna mislite, da bi bila vaša kariera, če ne bi bilo Džuli in Evrovizije? Nadaljeval bi to, za kar sem rojen. Ustvarjal bi glasbo in živel zanjo. Ustvarjal bi glasbo zato, da bi tudi drugi lahko uživali v njej. Verjetno ne bi bil tako prepoznaven, vendar bi se vseeno ukvarjal s tem. Ustvarjal bi glasbo za druge, kot sem jo do zdaj, npr. za Sendi dva albuma, Željka Bebeka, Jasmina Stavrosa, Severino, Mineo, Jasno Zlokič, Sanjo Doležal in mnoge druge, ki sem jim ustvaril hite. In to počnem tudi danes. Še vedno upam in si želim še kdaj stopiti na veliki oder Evrovizije. In po možnosti zastopati Slovenijo, kar bi mi bilo v čast, saj tukaj živim. Če mi bo to omogočeno. Nekoč.

Kaj napovedujete Tinkari Kovač? Vedno držim pesti za vse nekdanje države Jugoslavije. Še najbolj za Slovenijo, jasno. Nočem napovedovati rezultatov. Že to, da se je Tinkara uvrstila v finale, je velik uspeh zanjo in za Slovenijo. In velika motivacija za finalni večer. Privoščim ji čim višjo uvrstitev in glede na izbor skladb, ki sem jih slišal, bi rekel, da se bo uvrstila med prvo deseterico. Tinkara je odlična glasbenica, svoj nastop je vrhunsko opravila in v soboto zvečer bomo vsi dihali z njo. In kakorkoli se bo uvrstila, je naša zmagovalka. Tinkara, vso srečo tebi in ekipi.