Cirkus Columbia je ljubezensko pismo državi in staršem

Cirkus Columbia je ljubezenska zgodba na ozadju prihajajoče bratomorne vojne v BiH leta 1991 in četrti Tanovićev celovečerec. S prvencem Nikogaršnja zemlja (2001) in Triažo (2009), ki odpirata medvojno in povojno stanje, bi lahko sestavljal nekakšno trilogijo. "Trilogije so vedno načrtovane, a ta ni bila, bila je naključje," je povedal Tanović.

Komični zapleti in zatopljenost vaščanov v vsakdanje življenje podčrtujejo temeljni zastavek filma, da ljudje niso pričakovali vojne. Kje je meja med ljubeznijo, ki spaja, in sovraštvom, ki razdvaja? "Kot poje sarajevska skupina: tanka je meja, ki povezuje in ločuje", je s citatom iz pesmi skupine Bijelo dugme odgovoril režiser.

"Ali obstaja meja med ljudmi, ki so se včeraj imeli radi in se danes sovražijo, jutri pa se bodo spet imeli radi... Zdi se mi, da je to zgodovina balkanskih dežel: ljudje, ki se imajo neizmerno radi, se skregajo in stepejo med seboj, se potem pomirijo in tako vedno znova," je razmišljal Tanović.

S filmom Nikogaršnja zemlja, ki ga je podpisal kot režiser in scenarist in za katerega je bil leta 2002 med drugim nagrajen z oskarjem in zlatim globusom za tujejezični film ter z nagrado za najboljši scenarij na festivalu v Cannesu, je poskušal ustvariti zgodbo, ki jo bodo "razumeli tako na Japonskem kot v Braziliji. In uspelo mi je," je dejal režiser.

Za svoje filme pravi, da so osebne zgodbe, namenjene širokemu občinstvu. "Moram priznati, da sem Cirkus Columbia delal z mislijo na generacijo mojih staršev. To je neke vrste ljubezensko pismo moji državi in ljubezensko pismo generaciji mojih staršev, da jim povem, 'poglejte, kaj smo imeli in česa nimamo več'. Veliko mi pomeni, da film gostuje po svetu, mislil sem, da je veliko bolj hermetičen. Nisem pričakoval, da bo prepotoval toliko sveta," je povedal Tanović.

Kot je za STA pojasnila koproducentka filma Dunja Klemenc, je scenarij Tanović zasnoval po motivih istoimenskega romana novinarja nekdanjega hrvaškega tednika Feral Tribune Ivice Đikića, za katerega je ta leta 2004 prejel nagrado Meša Selimović. Film je bil premierno prikazan lanskega julija na Sarajevskem filmskem festivalu, nato je obredel festivale v Torontu, Beogradu, Benetkah in San Sebastianu.

Za film je doslej prejel že približno deset nagrad, ki so večinoma nagrade občinstva, o katerih pravi, da ga izjemno veselijo, sa da so to "najbolj iskrene nagrade". Film je bil tudi letošnji kandidat BiH za tujejezičnega oskarja.

O snemanju v Vipavi je Tanović v smehu dodal, da ni snemal v Vipavi, temveč "Wind-pavi", ker je tam vseskozi pihal veter. "Bilo mi je lepo, vedno mi ostanejo lepi spomini na snemanje filmov, kot tudi na vas Bač, v kateri smo preživeli tri mesece, ko smo snemali Nikogaršnjo zemljo. Zdaj smo snemali v Vipavi. Ko preživiš veliko časa v nekem kraju, ga vzljubiš in postane del tebe. V tem kraju se potem počutim kot doma," je povedal Tanović ter še dodal, da Vipavo verjetno po snemanju pozna bolje kot Ljubljančani, "tolikokrat sem prevozil te cestice, posebej del proti Italiji, ki je prelepo vinorodno območje".

Tanović se je rodil leta 1969 v Zenici, odraščal je v Sarajevu. Po diplomi iz gradbeništva je študiral klavir na Umetnostni akademiji v Sarajevu. Ko so mesto okupirali, je dve leti na fronti snemal za vojsko. Material, ki ga je Tanović s sodelavci posnel na nevarnih odpravah, je vključen v številne filme in novinarska poročila o vojni v BiH. Leta 1994 se je Tanović izselil v Belgijo ter nadaljeval študij filma ter začel snemati kratke filme in dokumentarce.

Leta 2005 je posnel Pekel po scenariju, pri katerem je sodeloval tudi pokojni poljski cineast Krzysztof Kieslowski (1941-1996). V filmu so igrali številni vidni francoski igralci, kot so Emmanuelle Bart, Karin Viard, Marie Gilliain, Guillaume Canet, Jaxques Gamblin, Jacques Perrin, Carole Bouquet in Jean Rochefort. V Triaži (2009) se je ukvarjal s povojnimi travmami, Colin Farrell pa je odigral težavnega fotoreporterja, ki se vrne domov iz razdejanega Iraka.

Na vprašanje o naslednjem filmskem projektu, če bo to mogoče koprodukcija držav nekdanje Jugoslavije, pravi, da bi z veseljem naredil tudi slovenski film, "zakaj ne". "Velikokrat sem bil v Sloveniji, celo živel sem tukaj nekaj časa, poznam ljudi, kulturo, razumem tudi jezik," je še povedal Tanović.