Nedelja, 19. 2. 2017, 5.59
7 let, 1 mesec
Boštjan in Žiga, voditelja novega kviza na Planet TV: Mimo Jonasa Ž. res ne moreva
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,53
Boštjan Klun in Žiga Gombač sta voditelja novega TV-kviza, ki na male ekrane prihaja v ponedeljek. Zavedata se, da pri vodenju kviza ne gre za izumljanje tople vode, od slovenskih voditeljev kvizov pa najbolj občudujeta Jonasa Žnidaršiča, ki je to vlogo dvignil na povsem novo raven.
Žiga in Boštjan se prej nista osebno poznala, a sta se zahvaljujoč novi televizijski izkušnji takoj ujela. Boštjan pri vodenju usmerja Žigo, za katerega je to povsem nova izkušnja, Žiga pa Boštjanu deli življenjske nasvete. "Jaz ga bolj poslušam, kako gleda na življenje, in si rečem, 'Aha, to mi je všeč, to bi bilo pametno skopirati'," nam je povedal po koncu intervjuja. Žiga ga je presenečeno pogledal in rekel: "Tega sploh nisem vedel, zdaj se moram vesti še bolj odgovorno."
Boštjan Klun je stari znanec s televizijskih sprejemnikov, saj smo ga v vlogi voditelja prvič videli že pred 12 leti, ko je v družbi Jelene Kovačevič vodil tabloidno oddajo E+. Je tudi radijski voditelj, komunikator in predavatelj.
Žiga Gombač se z voditeljsko vlogo spopada prvič. Sloveniji je najbolj znan kot radijec, navdušen tekač ali, bolje, ultramaratonec ter mladinski pisatelj, ki je spisal že več kot 178 pravljic, zgodb, pesmic in stripov za otroke ter jih objavil tako v revijah kot knjigah.
Družinski kviz 2 na 2 bo na sporedu Planet TV od ponedeljka do petka.
V Sloveniji smo gledali že veliko kvizov. V čem se bo ta razlikoval od vseh drugih?
Boštjan: Ker bo ta dva na dva, ker je nov, ker je zabaven, družinski … Igre, ki se jih bomo igrali, so takšne, ki smo se jih morda že igrali kdaj v mladosti. So morda tudi predvidljive, osvežene. No, ampak pri kvizih ne moremo ravno izumiti tople vode. Bomo pa vse skupaj polepšali z malo bolj dinamičnim načinom vodenja in obarvanim studiem, da bomo drugačni.
Žiga: Mislim, da kvizov ne more biti preveč. Ljudje jih imamo radi, prihajajo tudi nove generacije gledalcev, ljudi, ki jih to zanima. Kot je že Boštjan rekel: naše igre so malo drugačne in mislim, da se ljudje vedno radi usedejo pred TV in sodelujejo, saj je kviz obojestranska oddaja. Tako se lahko tudi oni preizkusijo in razgibajo možgane. Tega preprosto ne more biti preveč, lahko se le malo drugače zasuka.
Boštjanu je vodenje že zelo domače, Žiga pa si prve izkušnje še nabira.
Kakšen je zdaj vajin odnos do televizije, ko se splet tako zagotovo prebija v ospredje?
Žiga: Ko je bil samo radio in je prišla televizija, so vsi rekli, da je z radiem konec, ko je bila televizija in je prišel splet, so enako rekli za televizijo. Ampak to se dopolnjuje, za vsakega je nekaj in če ponujaš dobre vsebine, ljudje sami izberejo platforme, ki so jim všeč. Jaz se ne bojim, da bi nam internet odžiral čas in pozornost.
Boštjan: Mislim, da posameznik vedno išče informacijo in glede na njemu dostopne načine jo pač dobi. Ali jo dobi na spletu, televiziji, v tisku ali pa na radiu. Tudi tisk je ostal, zato bosta zagotovo ostala tudi radio in televizija. Ne smemo pozabiti na interaktivnost … Nekdo se bo lahko za naše igre spraševal, zakaj jih ne bi igral na aplikaciji. Moj odgovor bi bil: zakaj pa še imamo radijske postaje, če obstaja YouTube? Odgovor je zelo preprost: zaradi ljudi. Računalniški algoritem ne bo nikoli spodkopal človeka.
Sta se pri pripravi na vodenje zgledovala po kakšnem voditelju kviza?
Žiga: Jaz ne. No, kvize sem spremljal že kot otrok, pozoren sem bil na nastop, premike rok. Mislim, da imava oba z Boštjanom nekaj svojega, pa tudi med seboj sva si zelo različna.
Boštjan: Ko so me prvič povabili k vodenju oddaje, ko sem bil star 23, 24 let, (oddaja E+, op. p.), so mi rekli, naj si najdem nekega človeka, ki mi je kot lik všeč. Ker mi je bil od nekdaj blizu italijanski medijski prostor, sem si izbral Fiorella, on je bil vedno moj idol. Najprej je bil animator v turističnih krajih, vodil je tudi karaoke, ko so bile priljubljene, kasneje je začel še peti, kar jaz nikoli ne bom. Potem je imel različne televizijske šove ...
Se po njem zgledujete še danes?
Boštjan: Ja, po svoje. Sicer ga ne spremljam več toliko, saj je šel na radio in potem je še tam za njim norela vsa Italija. Ne vem, ali mi je za vzor, zagotovo pa je name naredil velik vtis. Pri nas je takšen recimo Jonas. Če si letnik '79 kot jaz, mimo njega ne moreš.
V zadnjem času pa … Ko začneš iskati in ugotavljati, zakaj ti je Jurij Zrnec v neki vlogi zelo všeč, ugotoviš, da zato, ker je študiral igro in zato je dober. Za vsem, kar naredi, je študija. Ni tako, da se nekdo zjutraj zbudi in se odloči, "Jaz bom pa klovn." Ej, klovn je zelo težko biti, če nisi nič drugega kot samo klovn. Jurij pa je dokazal, da obvlada vlog, kolikor hočeš, in zato je dober. In ni dober samo zato, ker je dober, temveč zato, ker je zadaj ogromno nekega znanja.
Žiga in Boštjan sta očeta dveh otrok. Boštjan ima šestletno hčerko in štiriletnega sina, Žiga pa 17-letno hčer in 14-letnega sina.
Tudi Jonas Žnidaršič je takšen primer, da smo kviz pravzaprav gledali bolj zaradi njega kot zaradi kviza samega …
Žiga in Boštjan: Tako je, zaradi njega.
Boštjan: Videti je bilo, kot da so bili kvizi napisani za točno takega človeka, kot je on. Milijonar z njim je bil popoln.
Žiga: Mimo njega res ne moreš. Kako je znal peljati gledalce in jih tudi zavajati …
Boštjan: In spet govorimo o človeku, ki je študiral igro oziroma je bil na Akademiji. To so ure in ure, preživete v študiju.
Tudi vidva imata zdaj že nekaj kilometrine v medijskem prostoru.
Žiga (pogleda Boštjana): Eni več, eni manj (smeh, op. p.). Ampak je fino, čeprav sem jaz tisti, ki je ima manj. Ker imam Boštjana in super ekipo, ki me zna v vsakem trenutku popraviti in usmeriti. Ne samo to, dajo mi tudi kakšen zelo koristen nasvet in pohvalo. Če me je pred prvimi snemanji skrbelo, ker sem bil prvič v vlogi voditelja, je bilo to po prvih minutah oziroma kadrih takoj razbito, ker sem se počutil kot doma. Mentor Klun je dober (smeh, op. p.).
Boštjan: Če zdaj ne bom česa pripomnil, mi bo nerodno (smeh, op. p.). Dejstvo je, da ti kilometrina govori v prid. Če kamera in luči nekoga strašijo … Jaz recimo ne vidim ne luči ne kamer. Zdaj se osredotočam na to, kako bom kaj povedal, da bo slovnično pravilno. Vse to lahko seveda delaš, ko imaš za seboj toliko let dela na radiu in televiziji.
Hkrati pa moram povedati, da je Žiga izjemen človek. Lahko bi zganjal paniko, a ostaja zelo miren, kar se mi zdi velika prednost vseh, ki tega ne znajo. Ne nosi se, ni nadut, vidi se, da je človek na mestu. Tudi če mu kaj poveš, zna to ceniti. Imel sem opravka z ljudmi, ki so ob tem menili, da jim hočeš škoditi. Tukaj se ločijo ljudje od nadutežev.
Žigi in Boštjanu smo postavili dve vprašanji in preverili, kako jima gredo odgovori, ne samo vprašanja.
Prvo vprašanje je težje, drugo pa malce lažje:
Koliko celinskih držav (in katere) mejijo izključno na celinske države (ki prav tako nimajo izhoda na morje)? Odgovor: Dve. Lichenstein in Uzbekistan.
V kateri državi izvira reka Drava? Odgovor: Italija.
Žiga, vi ste pisatelj, urednik, novinar, ultramaratonec, zdaj pa še voditelj …
Žiga: Ja, tega je kar veliko (smeh, op. p.).
Boštjan: Malo si shizofren.
Žiga: Ja, malo (smeh, op. p.). Med temi vlogami preklapljam, vsaka mi je na svoj način ljuba, a vsake se skušam lotiti kot celoten človek, nočem delati na pol. Čeprav je to včasih kar težko, ampak gre. Zelo sem hvaležen za vsako od teh vlog, nobene ne jemljem kot samoumevne, za vsako je bilo treba prehoditi določeno pot, ni bilo lahko. Nič mi ni bilo dano, za tem je veliko truda, leta dela, ure in ure, preživete za računalnikom, ko na primer pišeš knjigo ali se pripravljaš na oddajo. Tudi tek mora biti del tebe. Velikokrat me kdo vpraša, ali mi ni težko. A vse mi je tako fino, da lahko celo pozabim na čas. Tu pa tam se pojavi utrujenost, ampak gre.
Ob vas se zdi, da Slovenija ni premajhna, da bi človek lahko počel, karkoli mu je všeč, je res?
Žiga: Tako je, priložnosti je zelo veliko. Malo moraš imeti tudi sreče, ampak ne morem reči, da tukaj ni dovolj prostora in da bi moral iti v tujino. S tem se ne strinjam. Seveda ostajajo neke želje, morda s knjigami prodreti na tuji trg, a se tudi to že dogaja. A vedno je osnova doma, v Sloveniji. In se da. Veliko je ljudi, ki znajo dobro delati.
Žiga pravi, da je v Sloveniji dovolj prostora za vse talente.
Se vam zdi, da se teh dobrih ljudi ne ceni dovolj?
Žiga: Ne vem, meni se zdi, da se jih zelo ceni. Znanja je zelo veliko. Če pogledam katerokoli ekipo, s katero delam, ali pa založnike … To so ljudje, ki znajo delati, so predani, uživajo v svojem delu in tudi prestavljajo mejnike.
Boštjan, Žigo poznamo tudi kot ultramaratonca, lahko tudi vas povežemo s kakšnim športom?
Boštjan: Mene se kot maratonca nihče ne spomni (smeh, op. p.). Žiga, kdaj si ti odtekel prvi maraton?
Žiga: Leta 1997. Ljubljanski maraton.
Boštjan: Uau, jaz sem deset let za tabo. Ampak jaz sem tekel maraton. Žiga, ali se lahko za ultramaraton dogovoriš, kako dolg je?
Žiga: Ja, polmaraton in maraton sta določeno dolga, ultramaraton je pa vse, kar je več kot maraton.
Boštjan: Meni se zdi tako butasto, ko ljudje rečejo, da so bili na maratonu in potem povejo, da so pretekli deset kilometrov.
Žiga: Ampak dobro, če jim to pomaga … Se pa to velikokrat dogaja. Tudi jaz, ko sem pretekel 110 kilometrov, sem lahko za nekega ultra ultramaratonca nekdo, ki nima pojma. Za Mravljeta prav gotovo.
Nekoč ste pretekli 110 kilometrov, ali prav slišim?
Žiga: Ja, pa ne samo enkrat.
Koliko časa ste potrebovali?
Žiga: Petnajst, dvajset, trideset ur.
Žiga je ultramaratonec, ki je že večkrat pretekel 110 kilometrov.
Kako zdržite?
Žiga: Saj gre. Padeš v neka svoja občutja, fino je. Narediš si svojo izkušnjo, potovanje.
Boštjan: Jaz raje kolesarim. Ultramaraton me pa ne mika, ravno zato, ker imam za seboj maratonsko izkušnjo in lahko samo rečem, da so mi za vzgled. Človek, ki je sposoben teči toliko časa, je neverjeten. Maratonci imajo določen način razmišljanja in odnos do življenja, kar je pomembnejše kot nastop na tekmi. To, da si zmožen preteči take razdalje, te definira. Ker ni tako, da se enkrat zbudiš in se odločiš, da boš tekel štiri ure, kot sem jaz recimo porabil za moj zelo rekreacijski maratonski tek.
Žiga: To ni pomembno. Točno tako, kot si rekel: pomembna je zgodba zadaj, kako si do tega prišel. Nekateri pravijo, da si zmagovalec že, če prideš na štartno črto maratona. Do tja je bilo že treba prehoditi določeno pot, treba je bilo trenirati, pri čemer si nekaj doživel, izkusil, nekaj si spoznal in nečemu si se morda moral tudi odreči. To so stvari, ki so premalokrat izpostavljene, prevečkrat se gleda samo rezultate.
Boštjan: Mnogi tečejo tudi zato, ker želijo nečemu pobegniti, morda kakšni odvisnosti, imajo pristno željo po pomoči, po zmagi … In ko prečkaš ciljno črto … Tega se ne da opisati z besedami. To so res zmagovalci. Med njimi so ljudje, ki 10, 15 let popivajo in se odločijo temu narediti konec, se prepustijo športu in gredo na pot. Ko jim uspe doseči cilj, vidiš, da so to res solze sreče.
Kot pisatelja ga skrbi (ne)bralna kultura pri mladih, zato jih tudi z nastopi na šolah spodbuja k branju.
Če se za konec vrnemo k medijem in mediju, ki morda tone v pozabo – knjigam. Žiga, vas kdaj zaskrbi za mladino, ki jo bolj zanima poslušanje in gledanje, ne pa več branje?
Žiga: Ja, me. Velikokrat vidim pri svojih otrocih in njunih vrstnikih. Približno sem v stiku s tem, kaj se dogaja v šoli, in tudi neki podatki so javno dosegljivi, kako je pri nas s pismenostjo in bralno kulturo. Vidim, da del otrok še vedno bere, in takšni so po mojem mnenju v prednosti. Vidiš, da drugače razmišljajo kot tisti, ki tega ne počnejo.
Knjiga od tebe zahteva branje, povezovanje, ustvarjanje slik v glavi. Ustvariš jih sam, niso ti ponujene. Branje te izziva, da delaš določene gibe, da bereš določeno besedilo in zaobjameš informacije. Želim si, da branje ne bi prešlo v subkulturo, da ne bi postalo nekaj, kar moramo delati. Moralo bi biti prisotno že od mladih nog. Saj tudi je, a otroci zaradi številnih obveznosti berejo manj.
Me skrbi in tudi zato imam vsako leto približno 50 nastopov na šolah, kjer s svojim vzgledom govorim o svoji izkušnji, kaj mi je branje dalo, kaj mi pomeni. Vabila nikoli ne zavrnem, ker hočem ohranjati bogato slovensko kulturo tako ustvarjanja kot branja. Lahko sem samo vesel, da sem del tega in peljem to naprej. Ker za mano mlajših kolegov, razen Pižame (Boštjan Gorenc, op. p.), ki niti ni toliko mlajši, praktično ni ustvarjalcev. Tudi to je skrb vzbujajoče.
Boštjan si želi, da bi lahko več bral, a k temu toliko bolj spodbuja svoja otroka.
Pa vi, Boštjan, berete kaj?
Boštjan: Premalo. Imam obdobje, ko berem veliko, in potem spet takšnega, ko bistveno manj. Skušam pa svoje otroke veliko bolj navaditi na to, zato jima vsak večer pred spanjem berem. Včasih jaz, včasih žena. Zelo rad ju peljem v knjižnico, hodimo tudi v lutkovno gledališče, na različne načine ju skušam spodbujati k udejstvovanju v kulturi. Od pisanja do branja, risanja, slikanja …
Ravno zaradi tega, kar je rekel Žiga. Ne zato, da bi bila nekoč ustvarjalca, ampak zato, ker je človek, ki spozna neki nov medij, za en medij bogatejši od nekoga, ki ga ne. Pustimo, kaj bo s tem naredil. Predvsem bi si želel, da bi mladi poskusili ne samo tisto, kar je v trendu, ampak tudi tisto, kar od njih terja napor. Pri branju pa opažam eno lepo stvar: ko knjigo vzameš v roke, ni zadnja. V življenje mora poseči neki dogodek, da nehaš, ali pa ti mora resnično zmanjkati časa.
