Jurij Zrnec: Ne bi šel še enkrat skozi to

V intervjuju za Planet Siol.net je spregovoril o tem, kako se spopada z rehabilitacijo, kako razmišlja o prihodnosti, zakaj se ne odziva na pisanje rumenih medijev in enkrat za vselej tudi o tem, kaj se je pravzaprav zgodilo lansko jesen.

Zadnja dva meseca ste zaradi poškodbe noge na bolniškem dopustu. Kakšne so zadnje zdravniške napovedi?

Bom kar še lep čas ... Zdravniki pravijo, da se poškodba celi, vendar imam toliko železa v nogi, da mi ne kaže prav dobro. Računal sem, da se bom vrnil prej, pa ne gre tako hitro. Zahvaljujoč žlahtnim kovinam vsaj nisem slabokrven.

Na oder SNG Drame se menda vračate v začetku prihodnjega leta.

Sam Bog ve, kdaj. Tudi letos so zaradi moje poškodbe v vodo padle dve, tri premiere. Študirati bi moral Hamleta in Tri sestre, a je to še pod vprašajem. Bom pisal Božičku!

Kako se človek, ki ne zna mirovati, spopada z vsem tem prostim časom, s katerim kar naenkrat razpolaga?

A veš, da mi prav lepo uspeva.

Ampak v glavi je najbrž drugače?

Tudi glava je šla na počitek. Večinoma se zadržujem doma in hodim po zdravstvenih ordinacijah. Še kakšen mesec ali dva in bom medicino že tako obvladal, da bom lahko asistent na faksu ...

Je morda ta poškodba nekaj, za kar boste čez nekaj let dejali, da je bila pozitivna stvar? Zaradi nje ste vendarle nekoliko izpregli …

Joj, ob teh pregovorih, češ da je vsaka stvar za nekaj dobra, postanem živčen. Že med rehabilitacijo v toplicah sem se tega naposlušal. Na račun tega pregovora smo se kar našalili z mojimi soberglaši ... No, pa mi povej, zakaj je to dobro? A si nisem mogel le zviti noge, ne pa to?

Morda zato, ker bi se pri zvinu kaj hitro spet zagrizli v delo?

Da, dva tedna bi počival, potem pa bi spet delal.

Kako ste preživljali tedne na rehabilitaciji v toplicah?

Joj, kar precej je teh zgodb. Enkrat sem bil celo najmlajši v jedilnici, počutil sem se, kot bi bil v vrtcu. Med mano in naslednjim najmlajšim je bilo okrog 60 let razlike … Drugače pa je bilo delavno in zabavno! Res so hudi profesionalci in napredek je očiten!

Se vam je dogajalo, da so sotrpini na rehabilitaciji pristopili k vam, vas ogovorili, prisedli?

Da, luštno je bilo ... Z dnevi se je oblikovala zelo zanimiva in zabavna družba! Mislim, da ni bilo nikomur dolgčas. Zanimivi ljudje! Kot pravi lep slovenski pregovor – sto ljudi, sto čudi! Je pa tam olajševalna okoliščina ta, da so vsi poškodovani. Dogajalo se je, da so me dedki iz prve in druge svetovne vojne z vozičkom prehitevali kot z raketo.

Na bolniškem dopustu običajno kujemo načrte, kaj vse bomo postorili, ko bomo spet zdravi. To velja tudi za vas?

Iskreno povem, da sem vse to izklopil. Vse, kar me še čaka, sem dal na kavelj. Če bo in ko bo, bo. V bistvu sem glede na to, kako me je "štrafnilo", zelo kul.

Ob vseh teh bolniških odsotnostih imate srečo, da imate redno zaposlitev.

To je res. Ampak tudi sicer bo dela dovolj. Lani me je ta "pretirana svoboda" bolj motila, pa sem imel precej slabšo diagnozo.

O tej diagnozi se je šušljalo marsikaj, celo to, da ste na smrtni postelji. Da, res je! Sem se večkrat kar nasmejal! Najprej sem bil v komi, nato so me videli na kavi s cigareto v ustih in drugi dan sem bil spet privezan na posteljo na intenzivnem oddelku ... Zabavno! Zato enkrat in za vselej ... Lani sem imel pljučno embolijo in dva pljučna infarkta, kar je precej bolj smrtonosno kot poškodba noge. Bilo je drugače tudi v tem smislu, da sem bil po vrnitvi iz bolnišnice normalno okreten, zdaj pa sem precej nestabilen, ne morem hoditi, kuhati, hendikepiran sem. V nogi imam 16 vijakov in dve plošči. Če se polomim, naj bo tudi to opravljeno temeljito in skrbno! Pri meni ni polovičarstva (smeh).

Tudi pri priljubljenosti niste polovičarski. Pred kratkim ste prejeli že šesti gong popularnosti. Menda v javnosti že kroži šala, da v primeru, da se vaše ime pojavi med nominiranci, drugi zagotovo ne bodo prišli zraven … Zanimivo pa je, da ste gong dobili za najboljšega igralca, medtem ko vas razen na snemanju drugega dela filma Gremo mi po svoje v igralski vlogi nismo veliko videli.

Res je, da sem se letos manj pojavljal. Na gong gledam kot na rezultanto preteklega dela. Ne vem, ljudje me imajo radi. O sebi težko govorim, tak sem, kakršen sem. Ne pretvarjam se, da sem kdo drug.

Rekla sva sicer, da o zasebnem življenju ne bova govorila …

Vse je v redu.

To je lepo slišati. Vendar pa me, glede na to, da se je nedavno o vašem zakonu govorilo vse mogoče, da je večina zadetkov na Googlu povezanih z vašim imenom namenjena prav tej temi, zanima, zakaj se v takih primerih ne odzovete vsaj z neko uradno izjavo? Da potem mediji ne napletajo kar nečesa …

Odgovoril bom čisto preprosto. Ko sem bil mlajši in bolj neumen, sem se na takšno pisanje odzval, potem pa sem ugotovil, da s tem določenim časopisom daš zgolj neki dodaten elan. Z nekaterimi mediji se že več let ne pogovarjam. Tega ne potrebujem. Morda obstajajo ljudje, ki sami pišejo članke in pošiljajo slike, ampak mislim, da o meni bolj govori moje delo.

Poleg igranja v Drami se ukvarjate s številnimi drugimi projekti. Televizija, film … Ali to pomeni, da gledališče ne zadovoljuje vaših ambicij?

Če bi vedela, kako so glede na stopnjo izobrazbe in delo, ki ga opravljamo, naše plače mizerne, potem je logično, da počnemo še kaj drugega. Pa ne toliko zaradi denarja kot zato, ker nas zanima še kaj drugega ali ker smo bolj kreativni kot sam teater. Saj mi ne bi bilo treba delati na televiziji, ampak bi bilo pa škoda, mar ne? Tudi zadnji projekt z Rifletom, Star fotr, je bil dragocena izkušnja za oba.

Besedilo Starega fotra ste povsem prilagodili glavnemu akterju, Janezu Hočevarju - Rifletu?

Izvirno besedilo je sicer delo Bjarnija Haukurja Thourssona, avtorja, ki je napisal tudi Fotra, vendar sem ga spisal večinoma na novo in ga prilagodil Rifletu. V 70, 80 odstotkih je besedilo spremenjeno. Tudi pri stand-upu 5moskih.com sem večino spisal na novo. Rad dodam svoj pečat, stvar prilagodim ali pa kar zamenjam, če sem prepričan, da lahko bolje zveni ali je moja ideja močnejša! Tako sva z Janezom ohranila osnovo in jo skupaj temeljito predelala ... Idej je ostalo še za drugi del!

Rifle je izjavil, da je pri vas vedno preveč, ne premalo materiala. Kako ste delali selekcijo?

Vidiš, kako skeči, šale delujejo.

Kdo je testna publika?

Večinoma prijatelji, imava pa z Rifletom zaradi kilometrine oba prirojen čut za to, kaj bo delovalo in kaj ne. Stvari, ki so bile občutljivega značaja, sva raje umaknila. Besedilo je mestoma pisano zelo ostro in marsikdo bi lahko zameril.

Ampak z zamerami niste nikoli imeli pretiranih težav ali zadržkov.

Ne, ampak konkretno v tem primeru je precej omemb bolezni, vpletel sem tudi svoje izkušnje. Skeče sva oblikovala po matrici stand-upa. Poveš nekaj vsakdanjega, a poveš tako, da je smešno.

Vas kdaj skrbi, da bi vam zmanjkalo materiala?

Nikoli. Ogromno tega sem preigral, celo več kot v resnem teatru, in glede pisanja in konstruiranja šal si kar zaupam.

Se vam zdi, da se bo zaradi kleščenja proračuna tudi tako imenovani resni teater moral začeti spogledovati s komercialnimi predstavami?

Razlika med, reciva temu, komercialnim teatrom in državnimi institucijami se je v zadnjih letih zelo zabrisala. Isti ljudje, tako igralci kot režiserji, delamo tako v komerciali kot v državnih institucijah. Noben ne bo zato, ker je tisto "manj vredno", delal slabše. V obeh primerih je cilj dober izdelek. Klasifikacija "boljše – slabše" je zelo vprašljiva, saj je predstava v komercialnem teatru lahko precej bolj kakovostna kot v državnem. Je pa resnična žalost, da se varčuje in klesti v kulturnem sektorju in s tem uničuje enega od temeljev slovenskega naroda in njegovo srce! Kmalu bo zmanjkalo kruha in iger, ostali bodo le lačni in neizobraženi, dnevnik se bo preimenoval v Kroniko, medtem ko se in se bodo t. i. tajkuni in "preprodajalci in preprodajalka Slovenskega" mirno nekaznovani sprehajali po ulicah in sedeli v prvih vrstah državnih proslav! Bljak!!!

Ampak ta miselnost kljub vsemu obstaja.

To je neumnost, razlika je le ta, da komercialni teater to mora početi, da lahko preživi. Ne dobivajo subvencij, odvisni so zgolj od prodaje kart, od ponovitev. Tja ne boš šel delat Hamleta ali Antigone. No, čeprav sem tudi že razmišljal, da bi resno besedilo priredil nekoliko drugače. Nam pa manjka dobre satire, saj se teme kar ponujajo, mar ne?

Resen tekst o aktualnih razmerah?

Treba je le prižgati tretji program nacionalne TV in imaš krasno komedijo. Ko sem doma, si prav namenoma prižgem tretji kanal in se narežim do solz. To je grozno zabavno, gledat 90 "mandelcov", od katerih eni govorijo celo o verzih. Par politikov se trudi, da prav umetelno razložijo, kako in kaj. Nekaj gnilega je v deželi slovenski, bi rekel Hamlet!

Pogrešate oddajo As ti tud not padu?

Ne preveč. Ogromno dela je bilo z njo, vsi konci tedna in vse noči so šli za ta projekt. Ne bi šel še enkrat skozi to. V tujini toliko materiala piše 15 ljudi, jaz pa sem bil ob pomoči režiserja Igorja Gajiča in Ladota sam.

Ste bili za to delo primerno nagrajeni?

Da, lahko rečem, da sva žela uspehe, tudi oddaja je bila odlično gledana.

Pa finančno?

Za vsako oddajo smo imeli na voljo določen budget. Če smo si oddajo preveč razkošno zastavili, ga ni kaj dosti ostalo. Nekaj oddaj sva delala skoraj zastonj. Je bila pa zato kakovost na mestu. Zdi se mi, da se pri nas vse preveč varčuje. Ker ljudje ne znajo ali nimajo jajc, raje kupujejo raznorazne licence, kar je za domači trg škoda, saj imamo dovolj ljudi, ki bi znali delati dobre oddaje. Gredo pa raje bolj na zihr. Pa vsi ti resničnostni šovi ... Ojojoj!

Pa še največjo gledanost imajo.

Da in potem se vprašaš, zakaj bi se trudil.

Ste razmišljali o novi oddaji?

Pred poškodbo sem na komercialno TV oddal kar nekaj sinopsisov, ki zdaj čakajo. Gre za didaktično- zabavne oddaje. Ena je namenjena mladim staršem. Gre za popoldansko oddajo s koristnimi nasveti, s pythonsko odbitimi skeči. Bil bi producent, režiser in pisec, poznam pa precej mladih ljudi, ki bi lahko vodili svoje rubrike. Potem je tu še ideja po kopitu BBC-jevih polurnih oddaj. Zdaj se vidim bolj na drugi strani kamere. Zdi se mi, da bi morali pri nas formate skrajšati in jih za isto minutažo narediti več.

So v tujini opazili vaše delo?

Da, z Ladom sva prišla med najboljše tri oddaje za nagrado roža Montreala.

Lado Bizovičar vas je, zanimivo, nadomestil v Brechtovi drami Mati, ko ste se poškodovali tik pred premiero v Drami. Ste imeli prste vmes?

Ne, ne vem, kako so se odločili zanj. Tudi sam sem bil presenečen. Sem pa pri Materi oblikoval številne like, pogovarjal sem se sam s sabo, bilo je kar zahtevno.

Kot pri Mutoli na Viktorjih?

Da, le da je teh likov v Materi šest. Ne vem, kako so predstavo reševali in spremenili, kaj je sploh ostalo, saj si je še nisem ogledal.

Za intermezzo. Ali ste vedeli, da obstaja pornografska verzija filma Gremo mi po svoje?

Ne me hecat.

In glavni junak je Zrnetz. Precej spominja na Zrnec.

Ne, no. Pa kje jaz živim? Porno verzija. Kar tožil jih bom in potem od tega živel (smeh). Polovico pa bom namenil v dobrodelne namene, in sicer za otroke brez malice. Drugo polovico bo tako ali tako pobasala država! Banda! Gotovi ste!