SiolNET. Trendi Film in TV
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Majda Širca: Ženske so prisotne, vprašanje pa je, koliko jih je na vodstvenih položajih

0

termometer

Z avtorico filmov Ženska, Majdo Širca, smo se pogovarjali o zgodovini pridobivanja pravic žensk na Slovenskem, venenju rož med menstruacijo in prvi v Sloveniji izdelani diafragmi.

Majda Širca je umetnostna zgodovinarka, ki je v 90. letih navduševala s filmsko oddajo Povečava, za katero je prejela tudi pet strokovnih viktorjev, leta 1997 pa se je podala v politiko; bila je državna sekretarka na ministrstvu za kulturo, poslanka in med letoma 2008 in 2011 ministrica za kulturo.

Ob vrnitvi na televizijo, kjer dela v dokumentarnem programu, se je želela ukvarjati z Jovanko Broz in Herto Hass, a je nastal film o Alfredu Nobelu, o vojni in miru in o njegovih dveh spodletelih ženskah, ki sta povezani z našim prostorom. Te dni bo televizijsko premiero doživel še drugi del njenega dokumentarnega filma Ženska, ki govori o ženskem gibanju in boju za pravice žensk v slovenskem prostoru.


Naslov filma Ženska je po eni strani zelo splošen, označuje polovico prebivalstva, po drugi strani pa ima neverjetne politične konotacije. Kako je potekal izbor tem, ki ste se jih lotili?

Zelo sem študirala in se ukvarjala z vprašanjem, ali ubrati "pedagoški" način, na primer katera so bila prva ženska društva pri nas, kateri koraki so bili narejeni za enakost, a se mi je vedno bolj zdelo, da bolj kot čas ta boj lahko razdelamo po problemih.

Pri izboru bi lahko šla še dlje, ko obravnavam žensko telo in povežem tako spolnost, splav in pravico do civilnega zakona, bi lahko dodala kar nekaj poglavij, ampak sem se odločila za najbolj nevralgične sklope. To so ekonomske pravice: pravica do dela, pogoji dela, do družine, politične pravice, statusi delavskih žensk, kmetic, gverilk itd. Še marsikaj bi lahko interpretirala, predvsem obdobje zadnjih 25 let, ki jih verjetno ne bi mogla obravnavati po enakih sklopih, saj problemov z menstruacijo in splavom nimamo več istih, kot smo jih imeli pred 100 leti.

Poleg arhivskih posnetkov ste za film vzeli tudi sami v roke super osemmilimetrsko filmsko kamero.

Dokumentarec ima omejeno govorico, in to je bil velik krč, kako zajeti obdobje, ki nima dokumentiranih gradiv, bodisi filmskih bodisi slikovnih. Zato sem si izmišljevala neke druge pristope, tudi tako, da sem sama vzela v roke super osemmilimetrsko filmsko kamero.

Za ilustracijo nekaterih podatkov v dokumentarcu sem tako snemala kolesarke v mestu, ko govorim o tem, da je bilo kolesarjenje ženskam dolgo časa prepovedano, ko govorim o tem, da je še v 70. letih v medicinskem priročniku pisalo, da ob ženskah z menstruacijo veni cvetje, pa sem podatek opremila s posnetki cvetja v Štanjelu. Drugo je bilo arhivsko gradivo, ki sem ga uporabljala tudi kot kontrast. Na primer, ko govorimo o tem, da za ženske ni bilo zaželeno, da bi telovadile, gledamo dve naoljeni moški telesi, ki se ravsata.

Tudi filmski arhiv je spolno precej zaznamovan, omenili ste, da je že med dokumentarnimi filmskimi portreti v obdobju med 1996 in 2015 147 moških in le 49 žensk. Iz katerih oddaj ste črpali material?

Filmski arhiv je dragocen in zelo bogat, zato žal 80 odstotkov zanimivih stvari sploh ni prišlo v dokumentarec. Filmski Obzorniki so izjemni, v njih so tudi zgodbe, ki so bile posnete zato, da so v duhu propagande ženskam sporočili, da se morajo odločati za delo, da je dobro, da hodijo v službi ter da bodo v tej službi tudi varne, saj bo poskrbljeno tudi za njihove otroke.

Torej ste našli precej propagandnih filmov.

Res je, takrat so med drugim snemali krajše filme, ki so propagirali povojne pridobitve, npr. ženske v novih poklicih ali otroške vrtce in prve jasli, dečje jasli se je temu reklo. Imamo prizor neke ženske, ki nima kam dati otroka in ki se boji, kako bodo preživeli. Vidimo, da so otroci smrkavi, neurejeni, da jim na mizi pusti kosilo in odide. Potem pa s posnetkom preidemo v jasli, kjer ženske v lepih vozičkih otroke pripeljejo v varne roke vzgojiteljic. To so bili zelo tenkočutno in skrbno narejeni filmi, delali so jih dobri režiserji in scenaristi, ki so hoteli ljudem nekaj sporočiti.

Nekateri so bili pa tudi zelo proruski. V povojnem obdobju srečamo ogromno sovjetskih fotografij, ko je na vozičkih v porodnišnici po deset štručk, in tudi pri nas imamo odsev tega. To vse služi sporočilu: ženske, rojevajte, rojevajte obvladljivo, lahko se tudi odločite, da ne boste, a če boste, bodo pogoji za to dobri, lahko boste imele tudi po več štručk.

Po drugi strani pa je zanimiva zgodba o diafragmi, ki so jo leta 1955 za jugoslovanski trg izdelali v Savi Kranj, a o tem danes ne vemo veliko.

V Savi Kranj so izdelovali avtomobilske gume in gume za traktorje, hkrati pa so se spomnili, da družba potrebuje še kaj drugega, tudi diafragmo. Niso imeli pa še dovolj subtilne kovinske industrije, da bi izdelali žičko, ki bi držala obliko diafragminega obročka. Povedali so mi, da so ta krogec uvažali iz Švedske, mazilo, ki je spadalo zraven, pa so izdelovali v Plivi.

V dokumentarcu je opisano, kako dolgo se je pred medicinsko, kaj šele širšo javnostjo, "skrivala" metoda varnih dni, ki je ženskam omogočala vsaj delen nadzor nad rojevanjem.

Diafragmo so začeli izdelovati leta 1955, kondomi in zaščitna sredstva pa so bila na voljo že med prvo svetovno vojno. Imeli so nekakšne vrečke, ki pa niso bile prav varne in zanesljive. Sistematično pa se o kontracepciji res začne govoriti z metodo varnih dni oziroma Ogino-Knausovo metodo, ki je znana od začetka 20. stoletja, a zanimivo je bilo, koliko časa so potrebovali, da je ta prišla v medicinske priročnike in pozneje še v javnost. Treba je poudariti, da so bili naši zdravstveni krogi sicer zelo napredni, ampak bizarnost z metodo varnih dni pa se je vendarle zgodila.

Jugoslavija je bila, kar se tiče pravic žensk, precej napredna, v filmu omenjate kazensko zakonodajo …

Kot v filmu pove akademikinja Alenka Šelih, je Slovenija sredi 70. let prestopila razmišljanje, da se posilstvo in nasilje nad žensko lahko zgodita samo zunaj zakonske zveze, zato se v kazenski zakonik uvede člen, da se posilstvo lahko preganja tudi, če je bilo storjeno v zakonski zvezi. Naša kazenska zakonodaja je pomenila, da je nek krog ljudi, ki je bil dovolj osveščen, naredil korak, ki ga druge države še niso. Slovenija je v povojnem obdobju, ne samo v socializmu, ampak tudi v obdobju zadnjih 25 let, naredila nekaj korakov, ki jih jaz vrednotim kot pozitivne, a to še ne pomeni, da smo s trenutnim stanjem že lahko povsem zadovoljni.

Tudi zakon iz leta 1977, ko je bila uzakonjena pravica do brezplačne umetne prekinitve nosečnosti, še danes velja za enega bolj naprednih zakonov s tega področja na svetu.

Da, in moram reči, da to še ne pomeni, da te pravice ne moremo izgubiti. Vseskozi se pojavljajo trendi, po navadi v službi določenih političnih opcij, ki te pravice lahko načnejo. Stvarnost nas vsak dan preseneča s stvarmi, za katere smo mislili, da jih ne bo nikoli več, od žic naprej. A vendarle, današnje molitve pred porodnišnico so napad na pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Nič nedolžnega ni v tem.

Čeprav je veliko podatkov pretresljivih, pa precej stvari danes deluje smešno. Na primer venenje rož ob ženskah, ki menstruirajo, pa konec koncev tudi prepoved telovadbe.

Vse deluje danes precej smešno in je videti kot zgodba iz srednjega veka. Tisto, kar je najbolj frapantno, pa je to, da je od takrat minilo tako malo časa. Kaj pa je 100 let? Tako začnemo drugače gledati na lastne babice, na to, kar so nam povedale, pa tudi na današnji čas.

Ko ste se iz politike vrnili na televizijo, ste si najbolj želeli posneti dokumentarca o Jovanki Broz in Herti Hass, ki ju tudi vidimo v dokumentarcu Ženska.

To so stare travme, ja, je pa res, da njunih življenjskih zgodb v filmu nisem želela odpirati na široko.

Za zdaj?

Ne, mislim, da je ta zgodba zdaj mimo. Vrnitev na televizijo je pri meni spremljala tudi želja, da bi se lahko ukvarjala z Jovanko Broz, ker sem si to želela že pred več kot 15 leti. Iskala sem možnosti, da bi se z njo tudi srečala, kar se je pri meni in pri številnih drugih izkazalo za nemogoče, saj je zavračala vse stike. Obdržala sem sicer stike z njeno sestro, ki se je spominjam še iz časov, ko so bombardirali Beograd. Takrat sem sestri predlagala, da bi se Jovanka izselila iz Beograda, morda celo prišla v Slovenijo. Rekla mi je – bilo je prav na dan krvavih beograjskih ulic -, da Jovanka kljub temu noče nikamor, da ne gre iz hiše, da ima sladkorno, nima gretja, nima ničesar, ampak ne gre nikamor.

Kaj vas je pri njej tako pritegnilo?

Enigmatičnost. Dvojnost. Pripisana negativnost. Razcepljenost. Kaj je njena resnica. V čem je njen greh. Doma imam polico knjig, ki govorijo o njej, a v njih je precej pavšalnih interpretacij. Ampak to je zdaj pozabljena zgodba.

Jovanka Broz in Herta Hass bi, če bi bili moškega spola, verjetno končali v šolskih učbenikih, tako pa sta pogosto le opomba.

Absolutno. Herta je bila neverjetna, z njo sva se precej dobivali, ker je veliko prihajala v Ljubljano. Imela je neverjeten spomin, a je imela ta problem, da ni hotela pred kamero. Skupaj sva spili ogromno kav, ampak jaz najinih pogovorov nisem snemala, ker se mi je zdelo, da če reče ne kameri, je ne tudi za vse drugo. Sem si pa potem marsikaj zapisala, ko sem prišla domov. Pozneje je svojo zgodbo povedala Lordanu Zafanoviću – hvala bogu, čeprav se je njuno sodelovanje končalo s tožbo. Ni bila zadovoljna s tem, kar je dal v dokumentarce.

Brozov in Hertin odnos ima jamesbondovski in tudi romaneskni pridih. Da komunistični manifest zaviješ v plastiko in skriješ v tubo od zobne paste, da se inkognito premikaš po svetu, pa kakšne finte sta imela, ko sta se preoblačila, da ju ne bi opazili, koliko metrov za njim je hodila ... Ona je Tita ogromno naučila, ker je prihajala iz ugledne meščanske družine, in on je z njo veliko pridobil. Da ne govorim o zaporu, dvakrat je bila pred tem, da jo ustrelijo, poskušala je narediti samomor, morala se je odpovedati otročičku ... To so težke zgodbe, ki so pri ženskah prevečkrat ostajale skrite.

Je pa v dokumentarcu zgodba Vide Tomšič.

Da, žal samo v delčku. Izjemno zanimiva ženska. Njej se je življenje spremenilo, ko so ubili Toneta Tomšiča, čeprav so ga pred tem večkrat skušali rešiti. Eden izmed načrtov je bil, da bi se Tomšič izognil ustrelitvi tako, da bi vzel neke praške, ki bi ga naredili bolnega, a je to zavrnil in je šel raje v smrt. Ona mu je prinesla še tisti zadnji prašek, ki pa ga ni vzel, in logično je, da iz tega prideš drugačen človek. In ko so ga obsodili, je šokirala prisotne z izjavo, da če obsodijo njega, potem naj tudi njo, saj ni nič manj kriva kot on.

Vas je presenetila njena izjava o oblačenju, ki jo izreče v filmu: "Mi vidimo po sovjetskih časopisih, kako so tam vse ženske slabo oblečene, kot da obstaja potreba socializma, da negira to, kar mi iščemo – lepoto, veselje, raznolikost."

Razumela sem jo v kontekstu tega, da je bila dana po sporu z informbirojem, ko so se zelo sprostili različni socrealistični kodi, ker ni bilo več treba posnemati teh močnih žensk za traktorjem. Tudi sicer njena izjava "ženske, pazite nase", ki jo je izgovorila na več mestih, poudarja, da je del pravic žensk tudi to, da so lepe, da znajo počivati, da nekdo drug kaj naredi namesto njih, tudi stroji, ki so se takrat pojavljali.

Ob koncu prvega filma pa ste vključili tudi lastno izkušnjo, in sicer izjavo Pavleta Ruparja, ki je vam in Majdi Potrata v parlamentu odredil pregled mednožja.

Borja Močnik je za konec prvega filma naredil subtilen miks izjav in mislim, da so številne stvari, če govorimo o filmskem jeziku, precej bolj povedne, če jih ne porivaš v prvi plan. Teh izjav je veliko, zato zelo podpiram akcijo Bodeča neža, kjer zbirajo seksistične izjave. Zdi se mi, da je na to treba opozarjati, da preprosto ne moreš reči, da je ženska kobila, kar se dogaja na forumih. Pozdravljam bdenje nad izražanjem na forumih.

Za polje politike se pogosto reče, da zaostaja na področju spola, a se je to s kvotami deloma popravilo. Kako je z mediji?

Primer političnih kvot, ki niso bile lahko izborjene, so bile pa elegantno izpeljane, da vedeti, da dokler nekaj ne gre, potrebuješ ukrep. Ta ukrep bo v določenem času prinesel neko samoumevnost. Ampak dokler možnosti ne daš, ne veš. Mislim, se bo stanje na tem področju izboljšalo, ne mislim pa, da bi lahko pozabili na zakon. Bojim se, da čim bi ga umaknili, bi bili hitro spet na starem.

Za medijsko polje pa se mi zdi, da velja pravilo, ki velja tudi nasploh. Ženske so prisotne, vprašanje pa je bolj, koliko jih je na vodstvenih položajih. Ampak sem optimistična pri prodiranju žensk tudi na vodilna mesta, ne nasprotujem uvajanju kvot tudi na področju gospodarstva.

Ne smemo pa pozabiti, da je vloga medijev pri osveščanju vprašanj spola bistveno močnejša, kot se je mediji zavedajo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin