SiolNET. Trendi Film in TV
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Rok Biček: Podedovali smo tisto, kar režiserji uspešno počnejo že 15 let

2

termometer

 | Foto:
Režiser letošnjega dobitnika petih vesen, celovečerca Razredni sovražnik, o svojem delu, pisanju scenarija in tem, zakaj z Gazvodo veljata za up slovenskega filma.

Osemindvajsetletni filmski ustvarjalec Rok Biček, ki je v prvem delu intervjuja med drugim povedal, kako je enega od svojih neizkušenih igralcev pripravil do tega, da se je fizično spopadel z Igorjem Samoborjem, se je v drugem delu razgovoril o tem, da mladi režiserji med drugim žanjejo sadove generacije pred njimi.

Še pred tem pa seveda nekaj besed o Razrednem sovražniku.

Učitelj iz resnične zgodbe ni učil nemščine, vi pa ste Samoborja verjetno spremenili v profesorja nemščine ravno zato, da bi ga bilo lažje oklicati za nacista.

Seveda. Navdih je bil moj profesor matematike, ki je na prvo uro prvega letnika prišel v razred z enako idejo z usedanjem in vstajanjem kot v filmu, potem pa nam je po treh minutah povedal, da bo na koncu ena petka, največ dve štirici, deset trojk, preostalo bodo pa dvojke in popravni. Ker tako ali tako nič ne znamo.

In da, nemščina je bila logična izbira. Ko slišiš nemščino, se takoj sproži praspomin, tega ga imamo vsi narodi, ki smo bili pod okupacijo. Takemu človek avtomatsko rečeš, da je nacist. To služi kot osnovni motiv, potem pa sta tu še Thomas Mann in književnost – ta novela (Tonio Kröger) je popolna vzporednica odnosa Mojce in Sabine, le da sta tam dva fanta.

V Razrednem sovražniku je mogoče nekaj vzporednic najti s filmom Učitelj Philippa Falardeauja.

Da, gledal sem ga, prav tako tudi Razred (Laurent Cantet) in ju pokazal dijakom. Hotel sem, da vidijo, kaj lahko v igri doseže ta generacija. Ne da bomo rekli: igrali bomo tako, kot igrajo mladi v slovenskih filmih. No way! Delno nam je uspelo.

Scenarij ste pisali trije: pomagala sta ti Nejc Gazvoda in Janez Lapajne. Kako težko je v tem primeru timsko delo?

Je precej zanimivo. Začelo se je z idejo. Z Janezom sva ob pivu iskala idejo za njegov četrti film: želel je delati z mladimi, pogovarjala sva se tudi o smrti. Povedal sem mu to izkušnjo iz srednje šole. Želel je več informacij, naredil sem raziskavo in mu jo predstavil. Čez kak teden me je poklical in rekel, da bom to delal jaz. Ko sem se zavedel, kaj imam v rokah, tega nisem želel pokvariti. Za prvi film se mi je zdelo vse skupaj preveliko: ogromno likov, še zdaj ne vem, kako smo to izpeljali.

Naredil sem okvirno zgodbo, potem so na vrsto prišli dialogi. Rekel sem si, da mi lahko pomaga samo Nejc. Privolil je, a opozoril, da piše tudi Dvojino. Potem smo se zmenili tako: on je Dvojino pisal z Janezom, midva z Janezom sva istočasno montirala film Kdo se boji črnega moža – nemogoča kombinacija, dneve smo si razdelili na tretjine in tako delali okoli 25 dni.

Prvotne različice nismo nikoli popravljali. Imeli smo dobre temelje in raziskavo, dialogi pa so bili tisto, kar nam je na pamet padlo prvo, nekaj najbolj temeljnega. Kar je verjetno tudi najbolj prvinsko in čisto, brez odvečnih stvari. Če popravljaš, lahko tudi skreneš.

Ste imeli pri pisanju scenarija kaj težav zaradi tega, ker je od vaše srenje šole minilo že kar nekaj let, danes pa so časi vseeno že nekoliko drugačni?

V scenariju sva z Nejcem sprva uporabila sleng, kot smo ga mi uporabljali pred desetimi leti na Dolenjskem. Med igralci pa so bili vsi razen ene Dolenjke Ljubljančani. Treba je bilo spremeniti ves sleng in ga prenesti v današnjo Ljubljano.

Da, po svoje je danes drugače, hkrati pa je tu neka dvojnost. Mladi so vedno odštekani: bili smo mi in tudi oni zdaj so. Sem pa v dveh letih, ko sem učil na srednji šoli, opazil popoln generacijski prepad z njimi – pa so samo deset let mlajši.

Zdi se mi, da smo bili bolj motivirani za kakšne zunajšolske dejavnosti. Koncerti, različne akcije … Ne da bi delali škodo – ko smo šli v NATO, smo recimo naredili proteste: zabarikadirali šolo, naredili transparente, pri hišniku smo vzeli gasilsko sireno, podpisali peticijo … Hkrati pa so biseri seveda tudi v današnjih generacijah.

Kje pa se potem po vašem mnenju skriva razlog za to njihovo neaktivnost?

Morda se moram popraviti: tudi moja generacija je bila verjetno v splošnem taka, ker pa sem bil med tistimi bolj aktivnimi, sem mogoče to preslikal na vso generacijo. Verjetno gre za idealizacijo naše generacije. To je to večno vprašanje, kako stara generacija gleda nazaj – z neko pokroviteljsko držo.

Dušan Merc je v Ekranu zapisal, da današnji dijaki niso več razredni sovražnik in da so današnje generacije veliko bolj pokorne, dijaki, ki so pripravljeni začeti spor, kot so to storili vaši, pa v današnjem času skorajda nemogoči.

Ne vem, ne bi se strinjal. Če je stvar dovolj močna … Pa saj se je to zgodilo tudi v resnici. Tisti razred je bil sprt med seboj, ko se je zgodila ta tragedija, pa so stopili skupaj. Tistih 14 dni upora na šoli nisi med njih spravil niti šivanke.

Na splošno ljudje gledajo na svojo korist, v izrednih razmerah pa stopijo skupaj. Recimo Slovenci: imamo kakšno prvenstvo, stopimo skupaj, primer je tudi osamosvojitev, naš največji projekt – takrat smo bili enotni. Imeli smo skupnega sovražnika. Zdaj pa poglejte, kaj je danes. Film je čista preslikava naše družbe. Močnejši kot je sovražnik, bolj bodo ljudje enotni.

Z Nejcem Gazvodo in še nekaj režiserji veljate za mlade upe slovenskega filma, ki kažejo, da je prihodnost slovenskega filma svetla. Zakaj ste po vašem mnenju to ravno vi?

Ne vem, pa saj je že čas. Zdi se mi, da imamo mi srečo, da smo podedovali tisto, kar zdaj že 15 let režiserji uspešno počnejo. V osemdesetih smo imeli generacijo, ki je gledalce odgnala iz kina, nam nalepila stigmo slovenskega filma – kar še vedno odplačujemo – s koncem devetdesetih pa so prišli filmi, kot so V leru, Šelestenje, Od groba do groba, ki so postavili mejnike. Dokazali so, da lahko slovenski igralec v filmu govori tako, da mu verjameš.

Imamo kup dobrih filmov, ki jim je v ta zid uspelo prebiti špranjico. Zdaj pa smo prišli mi, ki samo nadaljujemo v tej smeri, mi lahko zbijamo zidake. Prebili pa ga še zdaleč nismo.

In zdaj moramo to delati naprej. Pomembno je tudi to, da drug drugega podpiramo. Generacijam pred nami, ki so postavile zdrave temelje, sem hvaležen.

Sprva ste želeli postati igralec, potem pa vas je pot zanesla drugam. Vas igra še kdaj zamika?

Če bi me kateri od režiserjev povabil h kakšni karakterni vlogi, ki bi jo meni s tem skromnim razponom uspelo izvesti, bi bil to velik izziv. Verjetno pa bi se ob tem kar "usral".

Na igro sem v tretjem letniku hodil k Tomiju Janežiču. Ta je tudi nas režiserje prisilil, da smo igrali. Spomnim sem prizora, ki sem ga igral z igralko Tjašo Hrovat – šlo je za prizor iz Utve, tistega, v katerem Trepljev Nini Zarečni prinese mrtvega laboda. Spomnim se, kako strah me je bilo igrati, a nisem nehal, sem pa ta strah obrnil v motivacijo lika. Prizor je bil resnično strašljiv, res je bilo na meji vsega – lahko bi jo tudi zadavil. Tega sem se tako ustrašil, da je bila to moja zadnja ura. Izgovoril sem se, da imam ogromno dela s filmom – res sem ga imel, ampak sem se v resnici, po domače povedano, "usral", ker je šlo tako daleč.

Mi je pa zdaj žal, ker sem se res veliko naučil. A da bi igral v filmu in sam sebe režiral, to ne gre. Občudujem na primer Clinta Eastwooda, ki naredi film, potem pa na taki ravni še odigra. Vsaka čast!

Trenutno se ukvarjate z dokumentarcem, Družina, nadaljevanjem diplomskega filma – pa imate kakšne ideje tudi že za naslednji igrani film?

Ideje so. V tem letu bom pripravljal dokumentarec – ta film mi bo omogočil, da ohranim režisersko kondicijo, v tem času pa moram razviti scenarij za naslednji igrani film. Dokumentarec bo nekakšna vez. Mislim, da je zelo pomembno, da se po filmu ne ustaviš in si dve, tri leta v leru, saj se po tem, ko spet poženeš motor, počutiš, kot da to počneš prvič. Kondicija upade.

Se kdaj poigravate z mislijo, da bi se podali tudi v tujino?

Zamika me, a je tujina pač tujina. Na festivalih moraš spoznati pravega človeka, ki te bo kam povabil, lahko pa trkaš na vrata in imaš morda srečo. Po eni strani je za delo Slovenija raj, saj smo ena od redkih držav, kjer lahko na enem mestu dobiš toliko denarja kot pri nas na filmskem centru – hkrati pa je tudi zelo težko, ker je tako malo denarja, da ga dobi zelo malo projektov. V tujini dajejo manjše vsote, ti pa jih moraš potegniti z različnih koncev.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin