Petek, 16. 3. 2012, 11.48
7 let, 1 mesec
OCENA FILMA: V deželi krvi in medu
"Želela sem posneti film, ki bi na umetniški način izrazil moje nezadovoljstvo nad tem, kako mednarodna skupnost ne uspe pravočasno in učinkovito poseči v konflikte. Hotela sem tudi raziskati in razumeti vojno v Bosni in tudi širša vprašanja, kot so ženske v takšnih konfliktnih situacijah, spolno nasilje, odgovornost za vojne zločine in zločine proti človeštvu ter težavnost sprave," se je hollywoodska superzvezdnica Angelina Jolie razgovorila o svojem režijskem prvencu, ki ga je tudi producirala in za katerega je napisala scenarij. Plemenito in ambiciozno. Ko bi v svojih namerah vsaj uspela, namesto tega pa Joliejeva gledalca "posili" z morbidno in melodramatično zgodbo, ki bi jo lahko preslikali v katerikoli vojni konflikt, rezultat bi bil podoben – dvourna kombinacija dolgčasa in absurda, ki jo pri najboljši volji ne morem priporočiti nikomur. Ključna beseda je prav posilstvo, s katerim V deželi krvi in medu ne varčuje. Brutalno serijsko posiljevanje ugledamo že po desetih minutah filma in občutek imamo, da se nikoli ne konča – s toliko posilstva se nismo srečali vse od Nepovratnega, in še tam je bilo skoncentrirano v enem samem prizoru, medtem ko je v Angelininem filmu takšnih prizorov malo morje. Razumemo – Joliejeva je želela biti neposredna, vendar pri tem nima mere. Na tem mestu naj spomnim na odlično, z zlatim berlinskim medvedom nagrajeno Grbavico bosanske režiserke Jasmile Žbanić, ki se je tematike spolnega nasilja lotila z neprimerno večjo mero občutka in ni vsebovala niti enega tovrstnega eksplicitnega prizora. Res pa je, da si V deželi krvi in medu ne zasluži, da bi ga omenjali v istem stavku z Grbavico.
Da ne bi bil film preveč enoličen, ga Joliejeva popestri z občasnim posnetkom strela v glavo in še nekaterimi drugimi grozodejstvi (da, veliko krvi in nič medu), ki pa jih gledalci skoraj lažje prenašamo kot osrednjo ljubezensko zgodbo med srbskim oficirjem Danijelom (Goran Kostić) in muslimansko umetnico Ajlo (Zana Marjanović) – nekakšnima balkanskima Romeu in Juliji. Igralca se trudita po najboljših močeh, kljub temu pa njuna ljubezen izzveni v prazno. Tako pri njima kot pri vseh drugih igralcih predstavljajo največjo težavo plehki dialogi.
Če želi Joliejeva uspeti kot režiserka (za kar je še nekaj upanja), si mora pri naslednjih projektih nujno omisliti dobrega scenarista, sama namreč tej nalogi ni dorasla. Na ta način se bo morda izognila absurdnim prizorom, kot je ta, v katerem general Nebojša Vukojević (Rade Šerbedžija kot kopija Ratka Mladića!) leta 1992 svojemu sinu Danijelu razlaga, kako so Srbi pred 500 leti ščitili Evropo pred Turki. Veste – odrasli Danijel je namreč premlad, da bi to vedel. Očitno je padel z lune ali pa se je njegov oče lastnoročno boril v bitki na Kosovskemu polju.
Pričakovati je bilo, da bo Joliejeva s svojim projektom na območju Balkana dvignila veliko prahu, vendar so zgodovinske netočnosti in pristranskosti zadnje, kar bi lahko filmu zamerili. Film ni namenjen gledalcem držav z območja nekdanje Jugoslavije, pač pa ameriškemu občinstvu – gre torej za poenostavljen kolaž vojnih grozot, ki so se dogajale v Bosni, pa tudi v Ruandi, Sudanu, Siriji (seznam primernih območjih je na žalost precej dolg).
Skozi film izhaja hvalevreden humanitarni značaj Joliejeve, ki pa je že kar preveč izrazit – občutek imamo, da gledamo dvourni oglas za Unicef. Kot da bi želela Joliejeva s svojim prvencem dobiti oskarja in Nobelovo nagrado za mir (že to, da je bil ta zmazek nominiran za zlati globus v kategoriji najboljšega tujejezičnega filma, je manjši čudež). V deželi krvi in medu je nov dokaz, da je lahko pot v pekel, ki ga doživimo gledalci, tlakovana z dobrimi nameni.
1