SiolNET. Trendi Film in TV
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Poti k zvezdam

4

termometer

Cronenbergov brezkompromisen in prikupno zloben obračun s Hollywoodom.

Najbolj profiliran in kontroverzen kanadski režiser David Cronenberg se nam dve leti po Kozmopolisu, v katerem je seciral mentaliteto odstotka najbogatejših prebivalcev našega planeta, predstavlja s temačno satiro Poti k zvezdam (Maps to the Stars), v kateri secira mentaliteto najbolj egocentričnih prebivalcev našega planeta: hollywoodskih zvezdnikov.

Cronenberg se je s filmom Poti k zvezdam že drugič zapored potegoval za zlato palmo, Julianne Moore pa je iz Cannesa za vlogo starajoče in usihajoče zvezdnice odnesla nagrado za najboljšo igralko. Na oskarja lahko oba pozabita – Hollywood običajno ne nagrajuje sodelovanja pri filmih, ki prebivalce mesta angelov prikazujejo kot morilske in incestne pošasti ter kot mentalne bolnike, ki so za izpolnitev ambicij pripravljeni žrtvovati lastne otroke.

Padli angeli

Eden od teh otrok je Benjie Weiss (Evan Bird) – najstniški zvezdnik, ki se mora že pri 13 letih odvajati od mamil. ("Tak dohodek bi zjebal še Mater Terezo.") Nad dečkovo kariero bedita njegova slavohlepna starša: depresivna mati Cristina in oče Stafford (John Cusack).

Stafford, avtor priročnikov za samopomoč in meditacijski guru s svojimi "new-age" metodami pomaga lajšati duševne stiske številnim zvezdnikom. Med njimi je tudi Havana Segrand (Moore) – odslužena igralka in hčerka hollywoodske ikone (Sarah Gadon), ki je pred desetletji umrla v požaru. Havana si želi nastopiti v remaku materinega filma, za vlogo, ki je njeni materi prinesla zlati globus, pa je pripravljena iti čez otroška trupla.

Edina pomembnejša lika v filmu, ki jim še ni uspelo v mestu angelov, sta Agatha (Mia Wasikowska) in Jerome (Robert Pattinson). Agatha je skrivnostno dekle s hudimi telesnimi opeklinami, ki se zaposli kot Havanina osebna pomočnica, Jerome pa privlačen voznik limuzine, ki služi denar s prevažanjem turistov in statiranjem ter si želi kariere igralca in scenarista.

Mešanica satire, melodrame in psihološke grozljivke, ki ne bo nikogar pustila ravnodušnega

Če bo Jerome pisal takšne scenarije, kot ga je napisal scenarist filma Poti k zvezdam Bruce Wagner, se mu v Hollywoodu ne piše dobro. Cronenberg je na podlagi Wagnerjevega scenarija usode likov povezal v absurdno in občasno boleče smešno, pogosto pa samo bolečo mešanico satire, melodrame in psihološke grozljivke, ki ne bo pustila nikogar ravnodušnega, še najmanj pa tistih, ki jih njegov film obravnava.

V Cronenbergovem najnovejšem celovečercu sicer ni mogoče zaznati avtorjeve fascinacije s tehnologijo. V vseh drugih pogledih nosi film značilen avtorjev podpis, kar pomeni, da še zdaleč ni primeren za vse gledalce. Vulgarni pogovori prej ali slej nanesejo na najrazličnejše telesne odprtine, Cronenbergove priljubljene teme, kot so telesni izločki, iznakažena telesa in bolezni, pa so tokrat bolj jasno izražene kot v kateremkoli drugem režiserjevem filmu v zadnjih 10 letih.

Hollywoodska nočna mora, iz katere se ne moremo (in tudi nočemo) zbuditi

Film sicer ni brez napak (te se pokažejo v neprepričljivih prizorih z najstniškimi zvezdniki), vendar smo mu jih po zaslugi posrečenih igralskih nastopov resničnih odraslih zvezdnikov pripravljeni spregledati.

V ubranem igralskem orkestru izstopa Mooreova, ki vas bo šokirala z enim od najbolj bizarnih prizorov v zgodovini filma (ko ga boste videli, ga boste prepoznali). Izkažejo se tudi vsi njeni soigralci z izjemo Pattinsona. Ta je veliko boljšo igro prikazal v Kozmopolisu, krivdo za njegov pozabljiv nastop pa lahko iščemo predvsem v Wagnerjevem scenariju, ki zvezdniku franšize Somrak boljše igre niti ne dopušča.

Če nič drugega, lahko Pattinsonu in njegovim soigralcem čestitamo že za pogum, da so na snemanje filma sploh pristali. Poti k zvezdam – Cronenbergova različica Čarovnika iz Oza – se odvija pred nami kot nekakšna nočna mora, iz katere se ne moremo (in tudi nočemo) zbuditi. Film bo še dolgo strašil prebivalce Hollywooda, podobno kot to v njem počnejo duhovi umrlih, ki se prikazujejo trčenim zvezdnikom, hkrati bo pa še poglobil prepad, ki zeva med konvencionalnimi hollywoodskimi režiserji in kanadskim mojstrom.

Opomba: ocena filma je bila prvotno objavljena v času Liffa.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin