SiolNET. Trendi Film in TV
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Misija: Nemogoče – protokol duh

1

termometer

Tom Cruise in režiser Brad Bird sta nas ob koncu leta prijetno presenetila in obdarovala z najzabavnejšim, najrazburljivejšim in preprosto najuspešnejšim poglavjem vohunske franšize Misija nemogoče.

"Ni pomembno, koliko ljudi sem ubil, pomembno je, kako se razumem z živimi," Bruce Willis poduči prestrašenega Mathewa Perryja v Morilcu mehkega srca. Nihče pa ni pomislil, da morda Perry v resnici sploh ni Perry, temveč v Perryja zamaskirani Ethun Hunt. Tega so Willisove modre besede očitno tako prevzele, da jih je pri vodenju Enote za nemogoče misije "posvojil" za osebno mantro. Morda res malo pozno – šele v četrtem poskusu –, toda glede na slabo izkušnjo iz prve Misije: Nemogoče, ko se je polovica Huntove ekipe izkazala za sovražnike, je bila njegova dozdajšnja nezaupljivost do sodelavcev povsem razumljiva. Da je pozabil stare zamere, je potreboval kar petnajst let, a pomembno je, da mu je uspelo. Ko plezaš po najvišji zgradbi na svetu in pri tem obvisiš 130 nadstropij nad Dubajem, kar se pripeti Huntu, pomaga, če zaupaš ljudem, ki te pri tvojem početju vodijo.

Huntove akrobacije na vrhu hotela Burdž Kalifa sestavljajo enega od številnih adrenalinskih prizorov, ki nas navdušujejo v najnovejšem in tudi najuspešnejšem poglavju Cruisove vohunske franšize. Čeprav je četrta Misija bolj bondovska od Bonda, kar pomeni, da ne varčuje z eksotičnimi lokacijami, lepimi dekleti, zabavnimi enovrstičnicami, kaskaderskimi čarovnijami in akcijskimi vložki, pa nič od naštetega ne vpliva na to, da Protokol duh v franšizi izstopa. Tudi scenarij na prvi pogled ne jamči uspeha, prej nasprotno – po zgodbi bi lahko sklepali, da gre za predelavo katere od "bondiad" iz časov Rogerja Moora, ki veljajo celo v svetu agenta 007 za precej norčave.

Zasnova je preprosta: Hunt mora razkriti identiteto skrivnostnega Kobalta in mu preprečiti, da bi se dokopal do šifer za izstrelitev ruskih jedrskih raket. Pri nalogi mu pomagata agenta Jane Carter in Benji Dunn, ki sta po ponesrečeni misiji v Budimpešti dobila ukaz, da morata Hunta rešiti iz ruskega zapora. Pot jih vodi v Kremelj, kjer pridobijo podatke o sovražnikovi identiteti – izkaže se, da je Kobalt v resnici Kurt Hendricks, ruski jedrski strateg s švedskimi koreninami, ki namerava uničiti svet, kar ima za "neprijeten, toda nujen del evolucije". Okoliščine se zapletejo, ko na Rdečem trgu raznese bombo – ker ruske oblasti za dejanje okrivijo Hunta, sproži ameriški predsednik protokol duh, s katerim zanika obstoj ENM. Edini, ki je skupini še pripravljen pomagati, je sekretar, ker pa nanj kmalu izvedejo atentat, se mora Hunt zadovoljiti z njegovim analitikom Williamom Brandtom. Ekipa lahko opere svoje ime samo tako, da izsledi Hendricksa. Naslednja postaja – Dubaj!

Še bolj kot trčen Šved nas preseneti preprost in predvidljiv scenarij, ki pa ga gledalci presenetljivo ne dojemamo kot pomanjkljivega, saj se ujema z lahkotnim in komičnim – za franšizo torej precej neznačilnim – vzdušjem filma, morebitne nelogičnosti pa ob nizu akcijskih prizorov tako ali tako odmislimo. Najmočnejši vidik scenarija in eden od pomembnih razlog za to, da četrta misija v seriji izstopa, je na prvi pogled precej neopazen: prvič smo priča enoti, ki deluje kot enota, drugi agenti pa za spremembo niso samo priveski Ethana Hunta, pri katerih čakamo, kdaj mu bodo v hrbet zarili nož. Kar je še posebej nenavadno, če vemo, da tokratne ekipe ni sestavljal sam. Da Hunt slabo presoja sodelavce, se je izkazalo že v prvem delu, ki ga je leta 1996 posnel Brian De Palma. Poznejše nezaupanje je bilo tako veliko, da se je v nadaljevanju, akcijski slow-motion pirueti v režiji Johna Wooja, pomočnikom celo odrekel. V odličnem tretjem delu, ki ga je pred petimi leti režiral J. J. Abrams (pri Protokolu duh ostaja kot producent in soavtor zgodbe), je bil pri izbiri uspešnejši, vendar se je v ključnih trenutkih spet znašel sam – ker je bilo na nitki življenje njegovega dekleta, ni želel ničesar prepustiti naključju. Zdaj se prvič izkaže kot kompetentni vodja skupine, kar je nenavadno, glede na to, da je bilo timsko delo glavna značilnost serije, na kateri franšiza temelji. Prav dinamika med sodelavci je bistvena za uspeh filma. Brez nje bi se ob akciji, naj je ta še tako spektakularna, hitro začeli dolgočasiti. Dokaz za to so Transformerji, ki nam začnejo presedati že po desetih minutah, medtem ko Misijo z užitkom spremljamo 130 minut, na da bi med tem pogledali na uro. Pri tem pomaga tudi humor, ki je posledica različnih značajev, izkušenj in sposobnosti štirih agentov, nasmejejo pa nas tudi domiselne vohunske napravice (na primer rokavice za plezanje po steklu in stroj za izdelavo mask), ki občasno odpovejo – če je tehnologija super, še ne pomeni, da je popolna.

Na papirju niso niti osebnosti niti odnosi med njimi noben presežek, prej velja nasprotno, kar pa karizmatična igralska zasedba uspešno prikrije. Vedno zanesljivi Jeremy Renner nas tudi v vlogi analitika Brandta ne razočara, po Bombni misiji in Mestu, ki sta mu prinesla nominaciji za oskarja, pa ga je lepo videti v lahkotnejši izdaji. Nestrpno pričakujemo njegovo upodobitev Jasona Bourna, junaka podobno uspešne vohunske franšize. Paula Patton nas očara v vlogi neizkušene, maščevalne in seksi agentke Carter, ki bi morala simpatično igralko ponesti med zvezde. Še najbolj stereotipno in nezanimivo vlogo ima Simon Pegg, zato pa kot tehnični strokovnjak Benji Dunn poskrbi za večino zabavnih izjav. Ne smemo pozabiti na trčenega Šveda v podobi Michaela Nyqvista, ki je v trilogiji Millennium igral novinarja Blomkvista. Njegov Hendricks/Kobalt se ne more primerjati s sadističnim preprodajalcem orožja, ki ga je v tretji Misiji odlično odigral Philip Seymore Hoffman, kljub temu pa je kot prototip bondovskega zlikovca dovolj učinkovit.

Izbira sodelavcev se torej ni posrečila samo Huntu, temveč tudi Tomu Cruisu – producentu in glavnemu zvezdniku franšize. Čeprav so igralci odlični, pa se največji talent skriva za kamero. V mislih imam Brada Birda, ki se je prvič preizkusil pri režiji celovečerca. Igranega celovečerca, seveda, saj je pred Misijo posnel tri animirane mojstrovine. Bird, dolgo časa eden ključnih ustvarjalcev Simpsonovih, je nase prvič opozoril konec devetdesetih z risanim biserom The Iron Giant, ki je bil pri nas po krivici povsem prezrt. V novem tisočletju je prestopil k Pixarju ter posnel uspešnici Neverjetni in Rattatouille, ki vam ju verjetno ni treba posebej predstavljati. Za oba filma je prejel oskarja, pri obeh pa je bil nominiran tudi za scenarij, kar nam pove, da gre za odličnega pripovedovalca zgodb. V Misiji si ne more toliko pomagati s scenarijem, zato pa so toliko izrazitejše njegove podobe. Akcija je poetična, tempo dogajanja je skrbno načrtovan in nikoli ne popusti, zaradi spretne montaže gledalci nikoli nismo zbegani, z izjemo zasledovanja med peščenim viharjem. Če je Bird tako uspešen pri režiji franšiznega filma, kako uspešen bo šele, ko se bo lotil avtorskega oziroma bolj osebnega?

Na koncu še nekaj besed o gonilni sili franšize. Ethun Hunt se od Bonda in Bourna razlikuje predvsem po tem, da ga upodablja Tom Cruise – eden najbolj konsistentnih in garaških hollywoodskih zvezdnikov zadnjih 25 let. V zadnjih letih se ga je držala slaba publiciteta, za katero pa si je kriv predvsem sam. Naj bo nadobudnim igralcem v poduk, da lahko manično skakanje po kavču v najbolj gledani pogovorni oddaji na svetu in javno razglašanje verskih/scientoloških prepričanj vplivata na javno podobo. Če je njegova zvezda že bledela, pa Protokol duh nakazuje njegovo vrnitev. Cruise naj bi večino plezanja na nebotičniku Burdž Kalifa izvedel sam. Ali je to res, niti ni pomembno, videti je že tako. Bojim se pomisliti, kaj bo moral za oživitev kariere storiti Mel Gibson.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin