SiolNET. Trendi Film in TV
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

OCENA FILMA: Lincoln

1

termometer

Edinstvena biografija edinstvenega državnika, ki učinkuje kot zgodovinska lekcija, osebnostni profil, študija političnega sistema in družinska drama. In da, edinstvena je tudi igra Daniela Day-Lewisa.

Spielbergov Lincoln nadaljuje delo, ki ga je začel Tarantinov Django brez okovov. Django se je na svojevrsten, tarantinovski način uprl suženjstvu, toda za njegovo zakonsko prepoved je potreboval človeka, kot je Lincoln. In Lincoln je potreboval režiserja, kot je Steven Spielberg, scenarista, kot je Tony Kushner, in igralca, kot je dvakratni (kmalu pa verjetno trikratni) oskarjevec Daniel Day-Lewis – filmske ustvarjalce, ki so bili sposobni njegovo zgodbo uspešno prenesti na veliko platno. Zgodbo, ki bo služila današnjim in prihodnjim generacijam.

Zgodba o Abrahamu Lincolnu je zgodba o sprejetju 13. amandmaja k ameriški ustavi, s katerim je suženjstvo v ZDA postalo nezakonito. Piše se leto 1865 in bliža se konec štiriletne krvave državljanske vojne. Lincoln, prvi ameriški republikanski predsednik, je bil pravkar izvoljen za svoj drugi mandat. Opogumljen s podporo, ki so mu jo državljani izkazali na volitvah, in dejstvom, da bodo številni demokratski kongresniki kmalu potrebovali nove službe, pošlje znameniti 13. člen v spodnji dom kongresa, odločen, da ta stopi v veljavo še pred koncem januarja in pred njegovo drugo predsedniško inavguracijo.

Težava je v osnovni matematiki oziroma, kot bi se izrazili naši politiki, v seštevanju glasov. Lincoln za sprejetje amandmaja potrebuje dvotretjinsko podporo vseh kongresnikov: ob vseh glasovih republikanskih predstavnikov, ki pripadajo različnim frakcijam – od konservativcev pod vodstvom Prestona Blaira (Hal Holbrook) do radikalcev, kakršen je bil abolicionist Thaddeus Stevens (Tommy Lee Jones) –, še 20 demokratskih glasov, za kar najame tri lobiste iz časa, ko pojem lobiranja sploh še ni obstajal. Še več – glasove zahteva, z vsemi sredstvi! Tudi za ceno svoje priljubljenosti, družinskega miru in, kar je najpomembnejše, preložitve končanja vojne morije, ki se je začela prav zaradi vprašanja suženjstva.

Da cilj v politiki pogosto, v konkretnem primeru pa tudi povsem upravičeno, opravičuje sredstva, že vemo, toda nismo si mislili, da je lahko proces demokratičnega odločanja tako dramatičen in gledljiv. Lincoln je svojevrstna biografija, ki učinkuje kot zgodovinska lekcija, osebnostni profil, študija političnega sistema in družinska drama, čeprav nam življenje in delo velikega državnika predstavi v, za zgodovinsko dramo precej skopih, 150 minutah.

Še bolj preseneča to, kar film ni, kot to, kar je. Lincoln ni epski na način, kot bi od režiserja filmov Schindlerjev seznam, Reševanje vojaka Ryana in lanskoletnega Grivastega vojaka pričakovali. Dogajanje je omejeno skoraj izključno na zaprte prostore, zaradi česar film spominja na gledališko dramo. Edina vojna bitka se odvije že v prvi minuti filma, vsi drugi boji so verbalnega značaja – še noben Spielbergov film do zdaj se ni v takšni meri zanašal na dialoge in igro.

Najuspešnejši režiser vseh časov se nam z Lincolnom predstavi v svoji najbolj zadržani različici, toda Spielberg ne bi bil Spielberg, če ne bi pustil vtisa na praktično vsakem prizoru tehnično brezhibnega filma, ki ga odlikujejo detajlna kostumografija, brezhibna montaža in imenitna fotografija Janusza Kaminskega. Igra senc, ki poudarja predsednikovo ikonsko podobo, ter dim, ki se vije po sobanah in ponuja skoraj 3D-učinek, pa se lepo zlivata z nepogrešljivo glasbeno podlago Johna Williamsa.

Spielberg se pač zaveda, da so ob odlični igri najmočnejše orožje filma besede Tonyja Kushnerja, Pulitzerjevega nagrajenca, ki je z režiserjem sodeloval že pri zgodovinskem trilerju München. Podobno, kot so bile besede najmočnejše orožje Lincolna, odličnega retorika, ki v filmu stalno citira Shakespeara, Biblijo in Evklida, skoraj vse pogovore pa poživi z zabavnimi anekdotami in podkrepi s poučnimi zgodbicami. Zasebni pogovori z malimi ljudmi, belopoltimi in temnopoltimi, se nas dotaknejo prav tako kot njegovi najznamenitejši javni govori, ki mu jih ljudje, belopolti in temnopolti, citirajo na pamet.

Toda Kutchnerjeve besede bi izzvenele v prazno, če jih ne bi izgovarjal Daniel Day-Lewis, ki se popolnoma prelevi v vlogo Lincolna in potrjuje sloves enega najboljših igralcev, ne samo svoje generacije, temveč vseh časov. Z obrazno mimiko, držo telesa in utrujenim tankim glasom ustvari podobo človeka, razklanega med strogo vzgojo in globokim čutom za pravičnost, ki verjetno ne bi dočakal konca svojega drugega mandata, tudi če ne bi umrl pod streli atentatorja. Preprosto igra za v učbenike!

Poglavje v učbenikih bi si zaslužili tudi nastopi drugih igralcev, med katerimi ni niti enega slabega. Tommy Lee Jones kot senator s strupenim jezikom ukrade skoraj vse prizore, v katerih se pojavi, medtem ko James Spader, John Hawkes in Tim Blake Nelson v vlogah pretkanih lobistov poskrbijo za nekatere najbolj zabavne minute filma, ki se, čeprav gre za proceduralno dramo, nikoli ne vleče. Svoje delo dostojno opravita tudi Joseph Gordon-Levitt v vlogi Lincolnovega najstarejšega sina, ki se kljub nasprotovanju svojih staršev želi pridružiti vojski, in oskarjevka Sally Field, ki igra predsednikovo melodramatično ženo, za katero domnevajo, da je trpela za bipolarno motnjo.

Na žalost je edini del filma, ki razočara, pretirano sentimentalen in precej konvencionalen konec, ki k zgodbi ne doda ničesar novega. V vseh drugih pogledih je Spielbergov Lincoln mojstrsko filmsko delo in spomenik velikemu državniku, od katerega bi se lahko številni sodobni politiki, tako v Sloveniji kot v ZDA, veliko naučili. Toda to spada že na področje znanstvene fantastike.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin