Sreda, 6. 8. 2014, 14.51
6 let, 6 mesecev
OCENA FILMA: 22 Jump Street: Mladeniča na faksu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2
Preverjena formula je znova zmagovita. Če sta vas vsestranska Jonah Hill in Channing Tatum zabavala v komični uspešnici 21 Jump Street, ni razloga, da vas ne bi tudi v njenem nadaljevanju.
Akcijska komedija 21 Jump Street: Mladeniča v modrem, ki sta jo Phil Lord in Christopher Miller (LEGO film) posnela po priljubljeni seriji s konca osemdesetih, je bila ena najzabavnejših hollywoodskih komedij leta 2012. Pripoved o dveh policistih in nekdanjih sošolcih, debelušnem Schmidtu (Jonah Hill) in mentalno počasnemu Jenku (Channing Tatum), ki v srednji šoli razkrijeta mrežo preprodajalcev sintetične droge, resda ni bila pretirano izvirna, verjetna ali inteligentna, je pa služila kot dobra podlaga za samoreferenčne šale in sočen humor. Ustvarjalci so se dobro zavedali, kakšen film snemajo, in omenjene "pomanjkljivosti" izkoristili v svoj prid. Butasto je redko tako zabavno, kar so prepoznali tako kritiki kot gledalci.
Nadaljevanje je bilo neizbežno, zgodbo drugega dela pa nam je razkril že konec izvirnika. Ta je tako ali tako skoraj identična (isti identiteti, enaka naloga), edina večja sprememba je, da se Schmidt in Jenko infiltrirata na fakulteto in da ima tajni policijski oddelek pod vodstvom poveljnika Dicksona (Ice Cube) na voljo večji proračun. Tako kot so ga imeli ustvarjalci, ki se ob vsaki ponujeni priložnosti ponorčujejo iz nadaljevanj in pomanjkanja izvirnosti.
Samoironične opazke in homoerotični humor ("homohumor"), ki izhaja iz kemije med vodilnima igralcema in iz njunih že na prvi pogled očitnih nasprotij, poskrbijo, da ne jokamo za izvirnostjo in se prepustimo brezglavi zabavi. Šale si sledijo ena za drugo. Čeprav niso vse uspešne, pa je večina iz mene izvabila vsaj nasmešek. Stavim, da velja podobno tudi za druge gledalce v dvorani, ki so med filmom večkrat planili v krohot. Vsi pred kamero so tako simpatični, da se smejimo že njihovim poskusom.
Večina šal, uspelih in neuspelih, pripada Tatumu in Hillu. Zvezdnika sta po dveh letih še bolj karizmatična, hkrati pa se zdita zaradi nenehnega norčevanja iz samih sebe izjemno prizemljena. Da sta prepričljiva v dramatičnih vlogah, sta oba že večkrat dokazala. Franšiza Jump Street uspešno izkorišča njun komični potencial in potrjuje njuno vsestranskost.
