SiolNET. Trendi Film in TV
4

termometer

  • Messenger
  • Messenger

LIFFE: Družinski film

4

termometer

Slovenski režiser Olmo Omerzu se nam predstavlja z izvrstno študijo sodobne družine, razmerij med njenimi člani (vključno z družinskim psom) in vedno bolj fluidnih vlog, ki jih v njej igramo.

26. ljubljanski mednarodni filmski festival Liffe je odprl Družinski film (Rodinny Film) slovenskega režiserja in scenarista Olma Omerzuja. Avtor, ki živi in ustvarja v Pragi, kjer je pred štirimi leti s svojim celovečernim prvencem, na Berlinalu prikazano Mlado nočjo, diplomiral iz filmske režije, v svojem drugem celovečercu secira osnovno celico družbe in krizo, v kateri se je ta znašla.

Za otroke gre! Brez skrbi, jedrna družina, ki jo spremljamo v Omerzujevem filmu, je povsem "naravna" in vsaj navidezno srečna. Sestavljajo jo starš št. 1. Igor (Karel Roden) in starš št. 2 Irena (Vanda Hybnerova) ter njuna dva otroka, 15-letni Erik (Daniel Kadlec) in nekaj let starejša Anna (Jenovefa Bokova), vanjo pa lahko mirno štejemo tudi družinskega psa Otta. (Če poznate češko prestolnico in njene prebivalce, potem veste, kako so ti navezani na svoje štirinožne kosmate prijatelje.)

Zaplet filma je, v nasprotju z nadaljevanjem in koncem, sila preprost: oče in mati skupaj s psom odpotujeta na daljše križarjenje po Indijskem oceanu in prepustita moderno opremljeno stanovanje svojima najstniškima otrokoma.

Medtem ko se starša na jadrnici nastavljata sončnim žarkom in srkata vince, njuna potomca uživata v življenju brez pravega nadzora. S staršema občasno komunicirata prek Skypa, kar jima ne preprečuje, da ne bi k sebi domov takoj povabila najboljšega prijatelja oziroma prijateljice (Eliska Krenková).

Posledice te svobode so predvidljive. Ko Erikova razredničarka starša obvesti, da se njun sin že dva tedna ni pojavil v šoli, Igor zaprosi svojega mlajšega brata Martina (Martin Pechlát), da uredi situacijo. Kmalu za tem pa se nad Indijskim oceanom razbesni neurje in otroka izgubita stik s svojima staršema ...

Umetniški film, ki gledalce spodbuja k razmišljanju in sili k samorefleksiji o družbi, v kateri živimo Povzetek vsebine nam še zdaleč ne izda vsega. Čeprav je Omerzujeva češko-slovaško-slovensko-nemško-francoska koprodukcija primerna za različne generacije, torej tudi za mladostnike (vsaj za tiste bolj potrpežljive), Družinski film ni film s klasično pripovedjo, namenjen družinski zabavi, temveč umetniški film o družini in njenemu razkroju, ki gledalce spodbuja k razmišljanju in sili k samorefleksiji o družbi, v kateri živimo.

Scenarij, pod katerega sta se podpisala Omerzu in slovenski gledališčnik Nebojša Pop -Tasić, je izjemno skop z informacijami, dialogi so redki, avtorja pa sta klasično dramsko strukturo razbila z elipsami oziroma izpuščanjem nekaterih delov zgodbe, največkrat prav tistim najbolj dramatičnim.

Časovni, lokacijski in slogovni preskoki imajo dvojni učinek: gledalcu onemogočajo, da bi se s katerim od likov preveč poistovetil ali da bi z njim pretirano sočustvoval (režiser se je na ta način izognil nepotrebnemu šokiranju, patetiki in melodrami), hkrati pa nam preprečujejo, da bi se v zgodbi preveč udomačili.

Tudi za psa gre! Ker nas elipse ujamejo nepripravljene, imamo med ogledom občutek, da se film nenehno na novo izumlja. V družinskem filmu se tako skrivajo trije slogovno različni kratkometražni filmi: prvi je najstniška drama o odraščanju, drugi je zakonska drama in tretji povsem eksperimentalni in živalsko prvinski film s psom, ki na samotnem tropskem otoku čaka pogrešane lastnike. (Omerzu je navdih iz film črpal prav iz novice o resničnem pasjem Robinsonu Crusoeju).

Čeprav prizori s psom manj potrpežljive gledalce dolgočasiti, so ti za samo zgodbo bistveni (Otto je pravzaprav najpomembnejši posamezni lik v filmu, saj učinkuje kot dejavnik, simbol in katalizator), hkrati pa nam lepo prikažejo kakovosti Družinskega filma, v katerem imajo prednost podobe in ne besede.

O režiserjevih sposobnostih pričajo že uvodni prizori filma, ki ga lahko zaradi njegove družbeno-mladinske note delno primerjamo tudi z Bičkovim prav tako odličnim Razrednim sovražnikom. Iz njih o likih izvemo praktično vse, kar moramo o njih vedeti: da gre za precej premožno in liberalno družino iz zgornjega srednjega razreda.

S čim se Igor in Irena ukvarjata, ni pomembno. Pomembnejši je video, natančneje dokumentarec o žabah, ki ga med vožnjo v avtomobilu gledata otroka. Ta ne prikazuje le njune odtujenosti od staršev, temveč tudi nakaže na eno od številnih presenečenj, ki jih Družinski film ponuja.

Ne bi me pa presenetilo, če bo film Olma Omerzuja nekaterim Slovencem dokazal, da družine ne redefinira država, temveč da se ta redefinira kar sama. Tudi tista tradicionalna.

Odličen začetek Liffa!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin