Tita so poljubljali drugi, Kramberger je poljubljal vse po vrsti

Tako je sprehod po razstavi na ljubljanskem gradu začela Irena Uršič, kustosinja in avtorica odmevne razstave Pustolovščina poljubov. S pomočjo fotografij poljubov, ki jih hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije, lahko gledalci odkrivamo zgodovino dvajsetega stoletja na malce nežnejši način. Razstava skozi poljube na fotografijah pripoveduje o ljubezni, sreči, protokolu, športnih zmagah, združitvi z bogom in še o marsičem.

Zaigran poljub med častnikoma Najstarejša fotografija poljuba, ki jo hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije, sega v prvo svetovno vojno. To je zaigran poljub častnikov prve svetovne vojne. "Častnika avstro-ogrske vojske sta se postavila, da bi se poljubila, a mogoče poljuba sploh ni bilo. To je zgolj stvar naše interpretacije," vodenje po razstavi začne Irena Uršič.

Idejo o razstavi pa je sprožila fotografija neznanega avtorja, na kateri si italijanski vojak in Slovenka izkazujeta nežnosti. "Fotografija se me je dotaknila predvsem zato, ker je poljub nekaj, kar presega tudi vojno sovraštvo med narodi."

Neokusnost poljubljanja Če zdaj poljubljanje razumemo kot naravni del romantike in izkazovanja ljubezni, je bilo v začetku preteklega stoletja poljubljanje nekaj neokusnega in na cesti večinoma nezaželenega.

Fotografije z začetka dvajsetega stoletja so zelo romantične. Mama, ki se poljublja z otrokom, oče, ki poljubi svojo hči, sin, ki pozdravlja starše. "Čeprav je poljubljanje nekaj najbolj prvinskega, poljub v začetku dvajsetega stoletja ni bil v navadi in ni bil pogost. Ljudje si v javnosti ljubezni niso izkazovali s poljubljanjem.

Pravila lepega vedenja govorijo o tem, da poljubljanje ni bilo okusno in v javnosti sploh nezaželeno. Poljubljanje otrok s tujci pa sploh ne. In čeprav se nam zdijo fotografije romantične, je bila resničnost popolnoma drugačna."

Poljub kot suhoparen protokol Poljub je lahko znamenje ljubezni, spoštovanja, lahko pa je znamenje suhoparnega protokola. "Poljube otrok so izkoriščali totalitarni sistemi, saj so bili otroci priljubljeno sredstvo za izkazovanje nežne plati diktatorskih vodij." Tako so na razstavi predstavljene fotografije sovjetskega vojaka, kako poljublja deklico, kako Franc Leskovšek - Luka sede poljublja otroka in kako Tito sprejema poljub.

"Naredili bi lahko eno samo razstavo o tem, kako se Tito poljublja na sto in en način. Predvsem pa je zanimivo to, da je on nastavljal lice, drugi pa so ga poljubljali."

Skozi fotografije spoznamo, kako se je spreminjal tudi način poljubov. Poljub je v drugi polovici 20. stoletja postal vse bolj priljubljen in univerzalen vedenjski vzorec, ki je iz zasebnega popolnoma prodrl v javno življenje. Zanimivi so poljubi na usta. "Slovenski prostor trojnega poljuba, se pravi na usta in na obe lici, sploh ni poznal. Po slovenskem prostoru se je razširil po drugi svetovni vojni iz folklor drugih narodov Jugoslavije. Poljuba na usta pred tem ni bilo."

Strast poročnega poljuba Nekakšna napoved novega časa je fotografija poročnega para iz Trsta, ki je nastala nekje okoli leta 1950, na kateri se mladoporočenca sproščeno predajata strasti poročnega poljuba pred svati. "Del poročnih obredov je bil poljub, a fotografi jih niso fotografirali. Imamo fotografije poročnih obredov, a brez poljubov. To je bila nekakšna samocenzura fotografov, saj je bil poljub za njih preveč intimen trenutek, da bi ga ujeli v objektiv."

Od politikov v devetdesetih sta izpostavljena le dva, Ivan Kramberger in France Bučar. "Kramberger je bil eden od slovenskih politikov, ki je podelil največ poljubov. Vsem, politikom in svojim podpornikom. France Bučar pa je izbran, ker je poljub nastal na zgodovinski dan, 26. decembra 1990."

Poljub predmetov Če smo navajeni, da današnji športniki poljubljajo od smuči do nogometnih igrišč, tega včasih niso počeli. Kar tri fotografije pa nakazujejo spet poseben poljub, poljub kot zvestoba veri in krščanstvu, kot simbolična združitev z bogom.

Avtorici razstave je najljubša fotografija Pie in Pina Mlakarja. "Ganljiv poljub med starejšima zakoncema je ujel Nace Bizil in izkazuje nekaj, kar nam je lahko v oporo in spodbudo. Neko spoštovanje in razumevanje."

Razstava, ki je odprta le nekaj deset dni, je požela že veliko zanimanja, kar nakazuje, da si ljudje želimo bolj veselih, lahkotnejših in optimističnih vsebin. Kot kaže, je Muzej za novejšo zgodovino Slovenije z zadnjo razstavo zadel žebljico na glavico.