Regina Križaj: Spodbudno je, ko te nekdo poišče

Kaj je najpomembnejše za to, da lahko znotraj hiše ljubljanske Opere in baleta optimalno ustvarjate?

Paradoks. Mir in ustvarjalnost, zagotovo. Spodbudno je, ko dobim kakšno novo nalogo, ko me kdo poišče, ko se lotim novega projekta. Predvsem pa ne sme biti nobenih omejitev, ne v tehničnem, ne v vsebinskem smislu.

Kaj pomeni, da vas nekdo poišče?

Balet je zelo vizualna stvar. Ko me nekdo prvič gleda, ko plešem na odru, se moram v zelo kratkem času zelo izkazati, da lahko prepozna čim več kakovosti moje predstavitve. Mora videti tisto, kar ga zanima.

Pa veste, začutite, ko nekoga tako prepričate?

Hm, takoj je jasno, s kom se ujamem. Ni pravil. To plesalec takoj ve. Včasih se lahko zelo trudi, da bi nekomu ustrezal, pa se ne izide.

Kakšna je Regina Križaj zasebno? Zabave?

Uh, na zabave sem ogromno hodila pred leti. Danes žuram drugače, grem na koncert, v gledališče … Nekoč sem bila skoraj vsak dan v Turistu. Ni več dobrega diskača, to je to. Sicer pa pri meni prevladujejo zelo družabna obdobja in tista, ko me nikjer ni.

V kakšni fazi ste zdaj?

V zelo družabni. Če imam veliko dela, se držim bolj doma, ker potrebujem mir. Ko na sporedu nimam težkih predstav, se potepam.

Za nami so velikonočni prazniki. Si lahko privoščite, da ste štiri dni brez vaj?

Lahko si, ampak plesalec hitro pade iz forme. Če bi imela naslednji teden intenzivne vaje za težko predstavo, si ne bi mogla privoščiti, da ne bi nanje prišla v dobri pripravljenosti. Lahko si privoščim premor, a rezultat ne bo dober. Potrebovala bi spet teden dni, da bi "priklicala akumulacijo" …

Koliko v resnici traja telesni, mišični spomin?

Mišični se zgodi zelo hitro, mišice si hitro zapomnijo gibe in naloge, ampak tudi hitro pozabijo. Telesni spomin pa je neverjeten. Ko se ga plesalec začne zavedati, je to fascinantna reč. Precej pozno sem se ga začela zavedati. Če bi ga prej odkrila, bi lažje delala, bila bi boljša.

Kakšni ste v zasebnem življenju?

Če se ne smejim, me kolegi in prijatelji takoj začnejo spraševati, kaj je narobe. Ljudje ponavadi mislijo, da je status balerine ali primabalerine nekaj posebnega in da sem nekakšna diva. Ne zdi se mi, da sem center sveta. Imam zelo močno zavedanje, da sem krvava pod kožo, neke enakosti. Takšna sem zasebno. Imam spoštovanje do kakršnegakoli dela.

Katere so v tem trenutku vaše prioritete v življenju?

Po eni strani me zanimajo intenziven ritem, aktivnost, prisotnost. Po naravi sem radovedna. Počela bi sto stvari hkrati. Vse in zdaj. In če ni vse in zdaj, zame ni dovolj. Še pa še pa še … (smeh) Takšna sem se rodila. Potem sem se morala naučiti, da ni vedno tako. Najboljša sem takrat, ko mi nič ne visi na vratu. To je lahko naporno za tiste v moji bližini. Precej pozno sem doumela, da tega, kar zahtevam od sebe, ne morem zahtevati tudi od drugih. Postavljala sem zelo rigorozna pravila. In če ni obveljala moja, ni šlo.

Govorite o partnerskih odnosih?

Da. Lahko sem zelo naporna.

Bi bilo lažje, če bi bil vaš fant plesalec?

Nikoli nisem bila z moškim, ki bi bil tudi plesalec. Kajti če bi ga imela, bi moral biti bog. Biti bi moral lep, vrhunski plesalec, izjemen ljubimec, oče mojih otrok …

Ga ni. Ne obstaja.

Vem.

Koliko drži, da balerine težko delijo polno življenje s komerkoli? Hranijo ga namreč za ples in oder …

Ne bi vedela … Nisem toliko obsedena z baletom, da me ne bi zanimalo življenje. To drugo življenje. Zelo me fascinira šport.

Športniki?

(smeh) Ja, z velikimi dlanmi.

Košarkarji?

Tudi. Pa kiparji.

Skratka, z veliki rokami.

Predvsem imam izjemno srečo, ker imam zelo dobre prijatelje. Za deljenje tega življenja. Razumemo se. Vztrajamo. To je bistveno. Po podelitvi letošnjih Prešernovih nagrad sva se z dr. Trontljem, predsednikom SAZU-ja in Prešernovega sklada, zaklepetala. Beseda je nanesla na etiko in moralo. Razlagal mi je, kako delujejo možgani, da se njihov določen del razvije med tretjim in sedmim letom in tako ostane za vse življenje. In v to polje spada tudi etika. Vprašala sem ga, ali to pomeni, da so lahko nekateri tudi brez etike, in pritrdil je. Še naprej sem vrtala vanj, ali njegov odgovor pomeni, da je za nekatere ljudi prepozno. "Da." Kratko in jedrnato. Saj zato se velikokrat pogovarjamo o ljudeh brez vesti.

Ste velikokrat naleteli nanje?

Ne. Ko pa sem, je bilo zelo hudo. Svoje težave sem vedno reševala sama in zelo odprto. To je edini način, da človek reši samega sebe. Na to sem zelo ponosna. V svoji karieri sem imela veliko možnosti, da bi na kakšno odločitev vplivala, zmanipulirala, da bi sebi dala krila … Nikoli nisem izdala svojega kolega. Pa bi lahko. Pa koga nisem marala. Ampak nisem izdajalka. A to ljudi moti – ker to pomeni, da z mano ni mogoče trgovati. Takšna pač sem.

Ste bili miren otrok?

Oh, kje pa! Trmasta, neustavljiva, jezikava, joj, kako sem odgovarjala … Kolikokrat sem jih od mame dobila po ustih. Vedno se sem borila za svoj prav. Lahko rečem, da sem bila zelo samostojna. Zelo sem si želela samostojnosti. Kar naprej sem govorila, še zdaj to počnem: lahko sama, bom sama, sama, sama … Dokler mi ni eden od prijateljev rekel, naj že enkrat neham s tem. Da vedo, da lahko sama, ampak naj že dovolim, da kdo kaj naredi zame.

Tudi močne ženske za štirimi zidovi na glas prejočejo kakšno odločitev …

Tega me sploh ni sram. Tudi nimam težav s tem, da priznam svojo napako. Včasih za to sicer potrebujem dlje časa, ampak znam se opravičiti. Se nasmejati sama sebi.