Četrtek, 26. 3. 2015, 12.05
8 let, 8 mesecev
Meta Grgurevič: Vse, kar naredimo, takoj postane preteklost
Najprej je bil zvok, avtorska glasba Tineta Grgureviča, melanholična, a še vedno s pozitivnimi občutki. Izhajajoč iz glasbe je umetnica Meta Grgurevič gradila naprej, celostno, takšen kot je njen način dela. Z mislijo na dramaturški lok, ki ga ustvari s postavitvijo, na način, da se gledalec ob vstopu v prostor znajde v zgodbi, se prepusti njenemu trajanju in ga prežame njeno vzdušje.
Nastala je rahločutna postavitev. Kontemplativna, nostalgična, odprta za posameznikova čustvena doživljanja in spominjanje. Zanjo je umetnica poiskala naslov v portugalski besedi saudade, ki v slovenščini nima dobesednega prevoda. Z njo je poimenovano posebno emocionalno stanje, koprnenje, "pomensko pa korelira z nam najbolj poznanim sevdahom", kot je ob razstavi v Kulturnem centru Tobačna 001 zapisala kustosinja razstave Alenka Trebušak.
Saudade predstavlja koprnenje po nečem, kar ni sedanjost. Gre za zazrtost v preteklost in hkratno obračanje v prihodnosti. Opisuje čustva, ki so vezana na dogodke ali izkustva iz preteklosti. Na tiste, ki so nekoč zbujali srečo, prav tako odzvanjajo tudi v sedanjosti, z upanjem, da se bodo ponovili tudi v prihodnosti, čeprav s prisotnim zavedanjem, da to morda ni mogoče.
"Ta občutek so ženske poznale, ko so moški odhajali na morje," pravi umetnica, ki se v svojem najnovejšem projektu ukvarja z občutenjem brezčasja.
Čas tematizira skozi njegovo osebno dimenzijo, obrača se k posameznikovi razpetosti med njegove različne ravni. "Ljudje smo časovni popotniki. Smo v sedanjosti, čeprav nenehno z mislijo na preteklost in ob ukvarjanju s prihodnostjo." Sedanjost pa se nam tako neprestano izmika, polzi skozi lastna spominjanja, hrepenenja in upanja. "Nenazadnje je že vse, kar naredimo, preteklost."
V mehanskih elementih je umetnica rekonstruirala stare izume in vedenje. To, kar jo zanima tudi sicer v njenem delu, a ne na način, da z njimi išče znanstvene učinke in ustvarja eksperimente, vendar da z njimi lahko oblikuje subtilno kompozicijo. Znanost jo tako zanima na način, da s to doseže poetični cilj.
V tem primeru gledalca spelje v melanholično stanje. Pripravi ga, da ta odide v svojo čustveno banko. Se ob gugalnici ozre k otroštvu, ob videu matere in hčerke ugleda minevanje, gibljivost razmerij med preteklostjo in prihodnostjo. In tako na različne načine sam tipa po osebnih časovnih zankah in vsebinah, povezanih s temi.