Meta Grgurevič: Vse, kar naredimo, takoj postane preteklost

Najprej je bil zvok, avtorska glasba Tineta Grgureviča, melanholična, a še vedno s pozitivnimi občutki. Izhajajoč iz glasbe je umetnica Meta Grgurevič gradila naprej, celostno, takšen kot je njen način dela. Z mislijo na dramaturški lok, ki ga ustvari s postavitvijo, na način, da se gledalec ob vstopu v prostor znajde v zgodbi, se prepusti njenemu trajanju in ga prežame njeno vzdušje.

Nastala je rahločutna postavitev. Kontemplativna, nostalgična, odprta za posameznikova čustvena doživljanja in spominjanje. Zanjo je umetnica poiskala naslov v portugalski besedi saudade, ki v slovenščini nima dobesednega prevoda. Z njo je poimenovano posebno emocionalno stanje, koprnenje, "pomensko pa korelira z nam najbolj poznanim sevdahom", kot je ob razstavi v Kulturnem centru Tobačna 001 zapisala kustosinja razstave Alenka Trebušak.

Saudade predstavlja koprnenje po nečem, kar ni sedanjost. Gre za zazrtost v preteklost in hkratno obračanje v prihodnosti. Opisuje čustva, ki so vezana na dogodke ali izkustva iz preteklosti. Na tiste, ki so nekoč zbujali srečo, prav tako odzvanjajo tudi v sedanjosti, z upanjem, da se bodo ponovili tudi v prihodnosti, čeprav s prisotnim zavedanjem, da to morda ni mogoče.

"Ta občutek so ženske poznale, ko so moški odhajali na morje," pravi umetnica, ki se v svojem najnovejšem projektu ukvarja z občutenjem brezčasja.

Čas tematizira skozi njegovo osebno dimenzijo, obrača se k posameznikovi razpetosti med njegove različne ravni. "Ljudje smo časovni popotniki. Smo v sedanjosti, čeprav nenehno z mislijo na preteklost in ob ukvarjanju s prihodnostjo." Sedanjost pa se nam tako neprestano izmika, polzi skozi lastna spominjanja, hrepenenja in upanja. "Nenazadnje je že vse, kar naredimo, preteklost."

Znanost s poetičnim ciljem Vsi v postavitev vključeni elementi so resonančni, prepleteni. Od videa, kjer mati in hči na lebdečem stolu iščeta svoje ravnovesje bivanja, gugalnice, ki spominja na otroštvo in deluje kot vez med preteklostjo in prihodnostjo, ter velikih urnih mehanizmov, ki bijejo svoj čas, saj so brez kazalcev ter glasbe. Pa tudi trikotni objekti, kjer gibanje vode povzroča glasba.

V mehanskih elementih je umetnica rekonstruirala stare izume in vedenje. To, kar jo zanima tudi sicer v njenem delu, a ne na način, da z njimi išče znanstvene učinke in ustvarja eksperimente, vendar da z njimi lahko oblikuje subtilno kompozicijo. Znanost jo tako zanima na način, da s to doseže poetični cilj.

V tem primeru gledalca spelje v melanholično stanje. Pripravi ga, da ta odide v svojo čustveno banko. Se ob gugalnici ozre k otroštvu, ob videu matere in hčerke ugleda minevanje, gibljivost razmerij med preteklostjo in prihodnostjo. In tako na različne načine sam tipa po osebnih časovnih zankah in vsebinah, povezanih s temi.