Poezija mehanike, zvoka, videa in človeškega

Projekt Mete Grgurevič in Urše Vidic Galanterie Mécanique, razmislek o razmerju med človekom in strojem, je pretanjeno ustvarjanje liričnega prostora. Kraja, kjer se stroj, njegovo drobovje, zdi tako organsko, poetično gibajoče telo tako blizu, človeško pa z njim ne samo prepleteno, temveč je od njega skozi izkušnjo projekta začarano in postavljeno v nek drug prostor in čas. Za katera pa ni pomembno, kaj in kje sta, temveč samo da sta mogoča, da sta.

Del stroja, ki gradi prostorsko postavitev umetnic, pa niso samo kinetični objekti, mehanizmi, ki ustvarjajo ritem in odsevajo svoje gibanje, temveč so v strukturo celote enakovredno vpleteni tudi glasba, video in performerki. Zdi se, da eno poganja drugo, da eno sledi drugemu, kljub vsemu pa ritem in atmosfero narekuje glasba, ki požene človeško, kar odgovori z aktiviranjem stroja ali pa zadnji spodbudi gibanje organskega. Ne glede na zaporedje členov, struktura postavitev meri na prepletenost, soodvisnost in necelost posameznih gradnikov delujočega sistema, pa naj gre za produkcijska okolja oziroma širše družbene kontekste, kjer celota na posamezno odgovori atmosfersko, emocionalno, ritmično, zvočno in vizualno … Gre za različne ravni utelešenja družbenih odnosov.

Večsmerna prepletenost mehanskega in organskega Temeljno izhodišče za projekt je film Charlieja Chaplina Moderni časi, v katerem režiser "lucidno, nekoliko romantično kritiko fordističnih načel proizvodnje ilustrira kapitalistično težnjo po mehanizaciji v imenu povečanja učinkovitosti ter dobička. Delavec postane le nepopoln, vedno premalo učinkovit del mehaniziranega produkcijskega procesa, ki ga postopoma prisili v spojitev s strojem in njegovo dejavnost spreminja v pasivno repeticijo", je med drugim konceptualno ozadje projekta Galanterie Mécanique ubesedil Žiga Dobnikar. V to pa je vpletel še nanašanje na Meyerholdovo težnjo po ustvarjanju gledališča za novo, industrijsko dobo, v katerem je subjekt del kolesja mizanscenskega stroja. Gibajoča telesa v prostoru pa črpajo svoja načela iz vse bolj mehaničnega vsakdana proletariata.

V parafrazi dejanskosti, opredeljene z večsmerno prepletenostjo strojnega in človeškega, zvočnega in vizualnega, občutenega in oprijemljivega, materializiranega in odsevajočega, pa Meta Grgurevič in Urša Vidic pravzaprav ustvarjata podporni, vzporedni mehanizem obstoječi resničnosti. Z njenimi elementi nas od nje oddaljita, jo drugače naselita, v njo pa nas vračata odtisnjene z njuno lirično naracijo.

Pri tem avtorici podčrtujeta še pomen skupnostnega, enakopravnega in solidarnostnega, saj morajo k ustvarjenemu delujočemu sistemu, da nastane, se ohrani in deluje, prispevati vsi. Pa ne zato, da bi služil nekomu ali čemu, temveč da obstaja.

Galanterie Mécanique tako poleg avtoric predstavlja sodelovanje številnih posameznikov in posameznic, usmerjenih v celoto. Borut Cajnko je poskrbel za postavitev luči, performans sta ob konceptualni zasnovi Grgurevičeve in Vidičeve ter Jaše izvedli Nina Fajdiga in Leja Jurišić, pod vsebinsko izhodišče videa se podpisuje ista trojica avtorjev kot pri performansu, v njem nastopa Jaša, direktor fotografije pa je DK. Avtorji glasbe so Tine Grgurevič, Jaša in Kalu. Kostumografijo je zasnovala Nika Ravnik − niOka. Tehnično pomoč v obliki projektiranja in 3D-modeliranja je izvedel Johnatan Podboršek, avtomatizacijo elektrike in izvedbe Tomo Markočič in Martin Podlogar, konstruiranje France Petač, mizarska dela pa Tilen Grgurevič.

Projekt v Galeriji Škuc je del Festivala sodobne Gverile in 7. trienale sodobne umetnosti v Sloveniji U3, ponovitve performansa pa si bo mogoče ogledati še 21. in 28. 6. ob 19. uri.