Torek, 31. 3. 2015, 8.20
8 let, 10 mesecev
Jasmina Cibic po Budimpešti zdaj v Ljubljani s projektom o predstavljanju držav
Spielraum – Izrazi skupne želje, nova instalacija Jasmine Cibic, ki je v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani (MGLC) na ogled do 10. maja, je drugo poglavje v tridelnem istoimenskem projektu. Ta se je začel s postavitvijo v muzeju Ludwig v Budimpešti, sklenil pa se bo septembra v Salonu Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu.
Naslov serije postavitev se nanaša na delo enega od prvih evropskih političnih satirikov Karla Krausa, v katerem je ta zavzeto nasprotoval uporabi okrasja tako v jeziku kot v arhitekturi. Navezava na satirika pa je za umetnico zanimiva prav na ravni vprašanja uporabe okrasja kot političnega orodja v (trans)nacionalnih reprezentacijah, in to prav na teh dveh ravneh – v zgrajenem okolju in jeziku.
Izhodiščno vprašanje, ki si ga v svojem delu avtorica tako postavlja, je, kako politična resničnosti gradi in sooblikuje prostor. Kako ga naseljuje in kako s tem v povratni zanki tega tudi soustvarja. Podobno vprašanje si zastavi tudi na ravni jezika.
Mehanizme vpisovanja ideologije tako v arhitekturo kot v jezik pa razčleni do potankosti. Do točke, ko se začne spopadati s posameznimi gradniki. Te izolira od svojega prvotnega konteksta ter jih postavlja v nove vsebinske povedi. Ti tako lahko postanejo scenografski elementi, rekviziti, performativni elementi ali pa predmeti, ki jih uporabi gledalec. Vsaj sprva pa jih osvobaja tudi od neposrednega političnega konteksta.
V svojih instalacijah preoblikuje vizualne elemente, ki jih je mogoče najti v skicah, načrtih in risbah mesta s paviljoni, spomeniki in dekorativnimi dodatki, katerih namen je bil zamišljanje urbanega prostora v danem političnem trenutku.
Natančneje, za razstavo v MGLC je izbrala en arhitekturni element, večbarvni stekleni strop stopnišča v nekdanji Palači federacije. Ta se nato na razstavi pojavi kot element, ki ga aktivirajo plesalke.
V naslednjem razstavnem prostoru, kjer je na ogled film, ta na primer dobi uporabno vrednost. Tam se lahko gledalec nanj usede, medtem pa gleda nov film Jasmine Cibic, posnet v budimpeškem muzeju Luwdig, kjer je postavitev s performansom hkrati predstavljala filmsko scenografijo.
Dekorativni elementi, vzeti iz protokolarne arhitekture, pa so vidni tudi na filmu. Kot objekti, rekviziti ali reinterpretirani na tekstilnih elementih. Medtem ko se dialogi v filmu nanašajo na različne politične govore, ki jih je umetnica proučila v raziskavi za projekt.
Besede in arhitekturne elemente, vzete iz njihovega neposrednega konteksta, umetnica na videz spere političnega. Abstrahira jih in jih postavlja v nove, bolj ali manj zaprte pomenske sklope. In medtem ko naj bi vsak od gradnikov govoril o svojem izvoru, kot elementu, uporabljenem v oblikovanju spektakla države, pa z njimi avtorica gradi tudi svojo vizualno in besedno pripoved. Zdaj so v njenih rokah in v rokah gledalca, ne v službi vladajočega političnega režima.