Jasmina Cibic po Budimpešti zdaj v Ljubljani s projektom o predstavljanju držav

Spielraum – Izrazi skupne želje, nova instalacija Jasmine Cibic, ki je v Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani (MGLC) na ogled do 10. maja, je drugo poglavje v tridelnem istoimenskem projektu. Ta se je začel s postavitvijo v muzeju Ludwig v Budimpešti, sklenil pa se bo septembra v Salonu Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu.

Naslov serije postavitev se nanaša na delo enega od prvih evropskih političnih satirikov Karla Krausa, v katerem je ta zavzeto nasprotoval uporabi okrasja tako v jeziku kot v arhitekturi. Navezava na satirika pa je za umetnico zanimiva prav na ravni vprašanja uporabe okrasja kot političnega orodja v (trans)nacionalnih reprezentacijah, in to prav na teh dveh ravneh – v zgrajenem okolju in jeziku.

Izhodiščno vprašanje, ki si ga v svojem delu avtorica tako postavlja, je, kako politična resničnosti gradi in sooblikuje prostor. Kako ga naseljuje in kako s tem v povratni zanki tega tudi soustvarja. Podobno vprašanje si zastavi tudi na ravni jezika.

Mehanizme vpisovanja ideologije tako v arhitekturo kot v jezik pa razčleni do potankosti. Do točke, ko se začne spopadati s posameznimi gradniki. Te izolira od svojega prvotnega konteksta ter jih postavlja v nove vsebinske povedi. Ti tako lahko postanejo scenografski elementi, rekviziti, performativni elementi ali pa predmeti, ki jih uporabi gledalec. Vsaj sprva pa jih osvobaja tudi od neposrednega političnega konteksta.

Okrasje kot strategija mehke moči Vprašanja uporabe okrasja v ideološke namene se Jasmina Cibic loteva skozi različne umetniške medije, pa naj gre za film, instalacijo, performans in kiparske objekte, vedno pa z vprašanjem, kako se umetnost in arhitektura – z njima pa tudi jezik – delujeta kot strategija mehke moči v rokah vladajoče politične ureditve.

Elementi protokolarne arhitekture kot rekviziti Ozadje drugega poglavja avtoričinega projekta je uporaba načrtov in osnutkov za prvo konferenco Gibanja neuvrščenih, ki je potekala leta 1961 v Beogradu in je pomenila enkratno srečanje predstavnikov držav, ki niso bile povezane z osrednjima blokoma moči v obdobju hladne vojne.

V svojih instalacijah preoblikuje vizualne elemente, ki jih je mogoče najti v skicah, načrtih in risbah mesta s paviljoni, spomeniki in dekorativnimi dodatki, katerih namen je bil zamišljanje urbanega prostora v danem političnem trenutku.

Natančneje, za razstavo v MGLC je izbrala en arhitekturni element, večbarvni stekleni strop stopnišča v nekdanji Palači federacije. Ta se nato na razstavi pojavi kot element, ki ga aktivirajo plesalke.

V naslednjem razstavnem prostoru, kjer je na ogled film, ta na primer dobi uporabno vrednost. Tam se lahko gledalec nanj usede, medtem pa gleda nov film Jasmine Cibic, posnet v budimpeškem muzeju Luwdig, kjer je postavitev s performansom hkrati predstavljala filmsko scenografijo.

Dekorativni elementi, vzeti iz protokolarne arhitekture, pa so vidni tudi na filmu. Kot objekti, rekviziti ali reinterpretirani na tekstilnih elementih. Medtem ko se dialogi v filmu nanašajo na različne politične govore, ki jih je umetnica proučila v raziskavi za projekt.

Arhitektura in jezik v rokah umetnice Mehanizme moči in političnega, vpisanega v zgrajeno okolje in v komunikacijskih sredstvih, umetnica razgradi tako, da je mogoče njihovo preigravanje tako v mislih kot v fizičnem prostoru, saj ti lahko postanejo scenski elementi, rekviziti, uporabni predmeti, če na primer govorimo o objektih.

Besede in arhitekturne elemente, vzete iz njihovega neposrednega konteksta, umetnica na videz spere političnega. Abstrahira jih in jih postavlja v nove, bolj ali manj zaprte pomenske sklope. In medtem ko naj bi vsak od gradnikov govoril o svojem izvoru, kot elementu, uporabljenem v oblikovanju spektakla države, pa z njimi avtorica gradi tudi svojo vizualno in besedno pripoved. Zdaj so v njenih rokah in v rokah gledalca, ne v službi vladajočega političnega režima.