SiolNET. Trendi Aktualno
2,78

termometer

  • Messenger
  • Messenger

"Veliko število krajev na svetu je s tem, ko so pregnali druge, izgubilo najboljše"

2,78

termometer

Ahmed Burić je bosanski pesnik, novinar in glasbenik. Med vojno v Bosni je nekaj časa živel in delal v Sloveniji, še zdaj pa se sem velikokrat vrača. Pred kratkim je pri založbi Goga izšla njegova pesniška zbirka.

Smeh, solze, kratki premori, trenutki tišine, namenjeni premisleku, ki jih nato spet preglasi smeh. Vse to se lahko zgodi med pogovorom o poeziji, družbi, politiki, glasbi, izgubah in drugih plateh življenja z Ahmedom Burićem, s tem, da se nogometa in košarke nisva niti dotaknila. Poleg žive enciklopedije rocka in bluesa namreč velja tudi za velikega poznavalca teh dveh športov. Izhodišče pogovora je bil tokratni prihod Ahmeda Burića v Slovenijo, pri novomeški založbi Goga je izšla njegova zbirka Vrata raja. Gre za prevod izbranih že objavljenih, pa tudi nekaj novih pesmi.


Sicer se Ahmed Burić, ki ga opredeljujejo kot enega najvidnejših novinarjev, kolumnistov in angažiranih intelektualcev s področja nekdanje Jugoslavije, sem velikokrat vrača. V času vojne v Bosni je nekaj časa živel v Sloveniji, kjer je delal za Dnevnik in Mladino. Danes je njegove kolumne mogoče brati predvsem na portalu Radio Sarajevo. Izšle so že tri njegove pesniške zbirke Bog tranizicije (2004), Solze nafte in krvi (2009) in Materni jezik (2013). Je tudi član glasbene skupine Kablovi. Sicer pa je tudi duhovit in svojevrsten opazovalec ter interpretator sveta.

"Kako veliko število krajev na svetu je s tem, ko so pregnali druge, izgubilo najboljše. Enkrat bi moral napisati Zgodbo Drugega. Torej popisati vse, ki so bili v zgodovini pregnani." "Kako veliko število krajev na svetu je s tem, ko so pregnali druge, izgubilo najboljše. Enkrat bi moral napisati Zgodbo Drugega. Torej popisati vse, ki so bili v zgodovini pregnani."

Kar pet prevajalcev je sodelovalo pri prevodu vaše zbirke Vrata v raj, kjer gre za vaš izbor že objavljenih pesmi.
Ekipa, ki stoji za knjigo, je res dobra in rad jih imam. Dušana Čatra tudi, ki je ena vrste alter ego. Pesnik, ki "sovraži" pesnike. Ko sem za prevod pisal Dušanu Šarotarju, je bil takoj za. S Stanko Hrastelj sva se tudi takoj ujela. Z Esadom Babačićem sva prevajala, ko je bil v Sarajevu.

Sodelovala sta tudi Dijana Matković in Jelka Ciglenečki, ki je tudi urednica knjige. Tega se je lotila previdno in spoštljivo. Pozorno je spremljala, kaj bi ji kot avtor lahko dal. To dela pametni urednik, takšnih ni več. In tega ne pravim samo zato, ker je urednica moje knjige. Samira Kentrić je naredila naslovnico.

Nisem pa eden tistih avtorjev, ki urednikom pod nos moli svoj rokopis in jim govoril, da je naredil nekaj genialnega. Če me najdejo, me najdejo. Za kariero nikoli nisem tekel.

Tega, da te kot ustvarjalca najdejo, bi si verjetno marsikdo želel. Gre za privilegiran položaj.
To je tako, ker račune plača novinarstvo, pa tudi zato, ker vem, kdo sem. Kot je zadnjič rekel Ervin Hladnik Milharčič, da imam novinarsko pamet, ki prodira v poezijo. In res, od novinarstva živim, a za poezijo živim. Mogoče se sliši patetično, vendar tako je.

"Mene je opredelila predelila Debeljakova knjiga Slovar tišine. Zame je to najboljša slovenska poezija 80. let prejšnjega stoletja."
"Mene je opredelila predelila Debeljakova knjiga Slovar tišine. Zame je to najboljša slovenska poezija 80. let prejšnjega stoletja."

A ne glede na to, da pravite, da ste v prvi vrsti pesnik, je rock'n'roll vaša prva ljubezen?
Tako je. Odrasel sem v sarajevskem naselju zgornjega srednjega razreda, kjer si kot 16-letnik, da so te resno jemali, moral imeti bend.

Zdaj ste v bendu Kablovi.
Smo glasbena skupina novinarjev. Igramo od Dylana do Stonesov, zdaj pa smo začeli delati tudi avtorsko glasbo.

Lahko pričakujemo, da bo vaš naslednji obisk Slovenije povezan s koncertom?
To ne bi bilo slabo. Spoprijateljili smo se z Dan D. Ustrezamo si. Bomo videli, kaj bo.

Odraščanje v 80. letih je, kot pravite, skoraj moralo spremljati članstvo v glasbeni skupini. Velja podobno tudi za krizo srednjih let, nenazadnje imate spet skupino?
Ciklično se vračamo, k temu iz česar smo začeli in najboljši smo bili pri štirih in petih letih. Morda smo takrat bili celo najpametnejši. Ohranjanje otroške duše v nas je morda celo največji kapital, ki ga imamo.

Mislite na ohranjanje čudenja?
Radovednost je bog. To je to, kar nas vleče naprej, pa ne glede na to, ali gre za fiziko, poezijo, Siol.net, Radio Sarajevo, fotografijo – vsi smo radovedni otroci.

"Radovednost je bog. To je to, kar nas vleče naprej." "Radovednost je bog. To je to, kar nas vleče naprej."

Intelektualec širokega spektra, eden najvidnejših intelektualcev s prostora nekdanje Jugoslavije tako vas označujejo. In to v času, ko je žlahtnost vednosti in premisleka v določenih okoljih lahko velikokrat spregledana.
Ko nekdo izgine, začutiš, koliko manjka tebi in družbi. V mislih imam Aleša Debeljaka. Slovenska, hrvaška in bosanska družba bo zdaj, ko ga ni, začutila, kaj je bil. Z Alešem sva bila sicer popolnoma različna, vendar sva se imela rada. Imel je nežnost za temo in nekaj razsvetljenskega. Zdaj bomo kot družba videli, kako nam manjka.

Kot je za Davida Bowieja rekla umetnica in filozofinja Bara Kolenc, da se je ob njegovi smrti pokazala veličina življenja.
Res je. S tem, da je njegova smrt konceptualno delo. Bowie je vse konceptualiziral. Kaj je on naredil v desetih letih, od albuma The Rise and Fall of Ziggy Stardust and the Spiders From Mars do Let's Dance. To je kot Michelangelo. Kakšna raven je to, osupljivo. Na tak način vidiš, kaj te resnično označi v življenju. Kulturološka plat je namreč bistveno pomembnejša od jezika in religije.


Mene je opredelila Debeljakova knjiga Slovar tišine. Ko sem jo prebral, sem si rekel, da če bom kdaj zadovoljen s svojo poezijo, bo ta približna taka, kot je ta njegova zbirka. Zame je to najboljša slovenska poezija 80. let prejšnjega stoletja.

"Bolje je, če se človek zaveda drugega in da s tem dopušča prostor za drugačno." "Bolje je, če se človek zaveda drugega in da s tem dopušča prostor za drugačno."

Sami ste se ukvarjali tudi z vprašanjem materinega jezika.
To je tudi en mišmaš. Materni jezik moje babice, ki me je učila svojega jezika v Mostarju, prihaja iz meje med Bosno in Hercegovino ter Črno goro. Od tam, kjer so moji predniki. Ta jezik je Vuk Karadžić zapisal v narodnih pesmih in jih odnesel na Dunaj. S Kopitarjem sta nato osnovala srbski, pozneje srbsko-hrvaški jezik in ko se vse to preplete še s slovenščino, nastane cel jazz. Zato niti ni čudno, da je moj jezik takšen, kot je. Gre za naplavino, za mešanico med ljubljanščino in sarajevščino. In všeč mi je, da je tako.

Za jezike pravite …
… da so eden od največjih čudežev, ki jih imamo. Žal mi je, ko se otroci iz Karlovca in Novega mesta med seboj pogovarjajo v angleščini. Naj govorijo v slovenščini ali hrvaščini, ni treba, da je vse v angleščini. To nas vodi v enoumje.

In to je nevarnost današnjega sveta?
To, kar je danes naša edina nevarnost, je združevanje desničarskih politik v boju proti beguncem, čeprav ne morem pristati na to, da so vsi pripadniki nekega naroda fašisti. Sicer sem bil tudi sam begunec in vem, kaj to pomeni.

Kakšna je vaša izkušnja begunstva?
Ko se začneš sprehajati po Trubarjevi, spoznaš Boruta Mehleta, Miho Štamcarja, Tadeja Čatra in Esada Babačića. Vprašajo te, če znaš kaj pisati in te nato povabijo v redakcijo Mladine. To je avantura.

"Obstajajo ljudje, ki ohranjajo etiko nekega naroda." "Obstajajo ljudje, ki ohranjajo etiko nekega naroda."

V vašem primeru je šlo za begunsko izkušnjo, ki se je dobro odvila. Imeli ste možnost, da ste se vključili v novo okolje.
Seveda, če si obkrožen s takimi ljudmi. Pa med njimi so bili še Dekleva, Tanja Lesničar-Pučko, Marcel Štefančič in drugi. Maja Megla je tudi pomembna oseba. Delal sem na Dnevniku in Mladini. Gre za socialni krog, v kakršnem bi bil verjetno tudi v Sarajevu, če ne bi bilo vojne. Še danes smo prijatelji. Ta izkušnja me je v nekem smislu obogatila pa tudi oblikovala. Tudi v tem pogledu, da me je nekdo naučil nekaj delati, pa tudi, da sem se sam nekaj naučil in hkrati, da sem kaj koga naučil tudi jaz. Ponosen sem na Boštjana Videmška, saj je do neke mere moj učenec. To tudi sam pove.

V Slovenijo se veliko vračate tudi zaradi prijateljev?
Res je. Obstajajo ljudje, ki ohranjujejo etiko nekega naroda. Za to je odličen stih Czeslawa Milosza, ki pravi približno takole: Kaj je poezija, ki ne rešuje ljudi in narodov?/Nič pomembnega./Glasba iz otroških sob./ Obstajajo ljudje, ki rešujejo obraze celih narodov. Ervin Hladnik Milharčič je eden takšnih. Boris A. Novak tudi. Svetlana Makarovič. Boris Dežulović, Petar Luković, Andrej Nikolaidis, Miloš Živanović, Predrag Lucić, Jurica Pavičić, Toma Marković, Mile Stojić in še kar nekaj jih je. Rad sem v družbi takšnih.

Ste tudi sami med njimi?
Ne vem. Hvala (smeh).

Pred koncem sojenja Radovanu Karadžiću ste v kolumni za Radio Sarajevo zapisali, da se vam vedno bolj gnusi živeti v današnji družbi.
Haaško sodišče je postalo resničen cirkus. Oprostili so Šešlja, že samo to. Vse države nekdanje Jugoslavije so namreč nastale na travmah in pomembno je, kako se s temi soočamo. Vprašanje preživljanja travme je vprašanje upanja določenega subjekta, posameznika in družbe kot celote, torej njegovega in njenega obstoja. Če bi to travmo lahko preživeli, potem za Bosno in Hercegovino kot družbo obstajajo možnosti. Vendar pa dvomimo, da je to mogoče, saj je vse proti temu, tudi mednarodna skupnost.

Kako vidite današnjo Bosno in Hercegovino?
Gre za pas med Zahodom in Vzhodom, za ribnik, v katerem pa se pravzaprav nič ne dogaja. Velika je nesreča, ker je ameriški diplomat Richard C. Holbrook izbral ime Republika Srbska. To sem od nekdaj govoril, kar je nato tudi sam priznal. Želel je, da se srečava, a sem odklonil.


Vprašanje imena je namreč vprašanje vsebine. Ko se nekaj imenuje Republika Slovenija, Francija, Avstrija, veš, da je to država. Ko se nekaj imenuje Republika Srbska, je to podlo, saj je nastalo na plečih velikega števila žrtev in s pregonom ljudi. Na drugi strani smo danes priča radikalizaciji, islamizaciji družbe. Država postaja servis arabskim investitorjem, namesto da bi sami gradili. V bosanski družbi je veliko napetosti.

"Vprašanje preživljanja travme je vprašanje upanja določenega subjekta, posameznika in družbe kot celote, torej njegovega in njenega obstoja. Če bi to travmo lahko preživeli, potem za Bosno in Hercegovino kot družbo obstajajo možnosti." "Vprašanje preživljanja travme je vprašanje upanja določenega subjekta, posameznika in družbe kot celote, torej njegovega in njenega obstoja. Če bi to travmo lahko preživeli, potem za Bosno in Hercegovino kot družbo obstajajo možnosti." Foto: Matej Leskovšek

Je bilo tudi pred izrekom sodbe Karadžiću v Bosni in Hercegovini napeto?
Tega nisem občutil. Vendar, kaj je 40 let? In ne obsoditi ga za Prijedor, Zvornik, Bratunac, Vlasenica in druge občine, kjer se je dogajalo etično čiščenje. Za genocid, to je nesprejemljivo. Ponovno usmerjeno proti žrtvam.

Ena od ravni soočanja s travmo, za njeno pomiritev, je najprej njeno priznanje.
Tako je in tega sodišče ni naredilo, da bi se ta, ki je zločin povzročil, z njim tudi soočil. Vse poteka zgolj po delih. Milošević je umrl, Mladića zadržujejo, malo se zaveda, malo se ne. Šešlja so oprostili.

Je Sarajevo pravo mesto za vas?
Kaj to pomeni? Ravno zadnjič sem nekomu razlagal, kako imajo vsi svoje založnike v New Yorku, Zagrebu, moj pa je v Novem mestu in to mi je všeč.

Glede na to, da sem na poti vsaj šest mesecev na leto, je vprašanje, kje sploh živim. V Sarajevu imam lonce in kavo. Vendar za nekoga, ki toliko potuje, je vprašanje, če s tem, ko menjaš okolja, menjaš tudi vsebino? Kaj je sploh pravo mesto za bivanje? Dario Džamonja je zapisal, da je po nacionalnosti to, kar so ljudje okoli njega. Čeprav večkulturna okolja preživijo le v megapolisu. Te sreče pa na prostoru nekdanje Jugoslavije nimamo.


Blues je edini razlog, zaradi katerega Amerike ne prezirate do konca, ste zapisali v eni od svojih pesmi.
V tem primeru sem udomačil misel ameriškega pisatelja Kurta Vonneguta. In on ve, o čem govoril, saj je preživel bombardiranje Dresdna, vietnamsko vojno in drugo. Gre za bolj resno zgodbo, kot je moja in zato, če on pravi, da Amerike ne sovraži tako zelo, potem bo že nekaj na tem.

Dober primer v tem kontekstu je na primer to, da pri Obami nikoli ne pomislim na to, da je temnopolt. Zame je predsednik Amerike. Vendar pa mislim, da ga velik del Američanov gleda skozi to, da je temnopolt. Na tej ravni pa smo ne glede na to, da smo evropocentrični, v prednosti. Naš svet je resda sestavljen iz Mozartovih krogel in španskega paradižnika, pa vendar, vsaj tako upam, smo rasizem prevladali z dejstvom soobstoja različnosti. Sam sem se rodil v ulici, kjer so bile češka, judovska, tri hrvaške, avstrijska in muslimanske družine.

"Vse ideologije so propadle, razen nacionalizem, ki je paravan za krajo. Vprašanje bodeče žice je pravzaprav vprašanje žice v glavi, ki se je zdaj materializirala." "Vse ideologije so propadle, razen nacionalizem, ki je paravan za krajo. Vprašanje bodeče žice je pravzaprav vprašanje žice v glavi, ki se je zdaj materializirala."
 

V Evropi nismo opravili z nacionalizmi, pa tudi razismi, med drugim se to kaže ob soočanju z begunci.
Vse ideologije so propadle, razen nacionalizem, ki je paravan za krajo. Vprašanje bodeče žice je pravzaprav vprašanje žice v glavi, ki se je zdaj materializirala. Svet v tem trenutku ni svobodno mesto za bivanje in večina ljudi se spreminja v policiste. 80 odstotkov je policistov, preostali so turisti.

Je to ta naša neslana družba, kot ste naslovili eno od svojih pesmi? Živimo v solzah in potu, tudi zapišete.
Obstaja dober bosanski pregovor, da če želiš nekoga resnično spoznati, moraš pojesti deset kilogramov soli, za kar potrebuješ približno sedem let. Tako pri soli ne gre samo za metaforo, temveč tudi za čas, ki ga preživiš s človekom in ga preživi družba.


Ko rečeš za nekaj, da je sol Zemlje, ugotoviš, kako veliko število krajev na svetu je s tem, ko so pregnali druge, izgubilo najboljše. Enkrat bi moral napisati Zgodbo Drugega. Torej popisati vse, ki so bili v zgodovini pregnani. Od genocida nad Judi do genocida nad Bošnjaki.


Ste se kot begunec v Sloveniji pogosto počutili kot drugi?
Skoraj vedno, vendar pa sem drugi tudi v Sarajevu. Mogoče je to bolj v tem Lacanovskem smislu, da je bolje, če se človek zaveda drugega in da s tem dopuščamo prostor za drugačno.

"Evropska unija in Bosna in Hercegovina sta že razpadli. Vprašanje je samo, kaj lahko naredimo, da si poraz razdelimo." "Evropska unija in Bosna in Hercegovina sta že razpadli. Vprašanje je samo, kaj lahko naredimo, da si poraz razdelimo." Foto: Matej Leskovšek

Ali je ideja združene Evrope v tem času najdlje od resničnosti?
Podobno me je vprašal italijanski novinar televizije. Kaj bo prej razpadlo, Evropska unija ali Bosna in Hercegovina. Odgovoril sem mu, da se bojim, da njegove vprašanje ni časovno ustrezno zastavljeno, saj sta Evropska unija in Bosna in Hercegovina že razpadli. Vprašanje je samo, kaj lahko naredimo, da si poraz razdelimo.

Za Slovenijo pravite, da se je znašla v težavah.
V najstniških težavah. Slovenija je ob razpadu Jugoslavije bila najboljša učenka, v šolo je šla skoraj briljantna. Tu se niso zgodili zločini, razen izbrisanih. Vendar pa se je nenadoma zgodil Janez Janša in tega nikakor ne morem razumeti, saj verjamem, da si Slovenci zaslužijo bolje, kot je Janša. V Sloveniji ima Združena levica od vseh nekdanjih držav Jugoslavije najvišji odstotek, kar pomeni, da v nekem smislu kljub vsemu gre za zdravo družbo.

Če se za konec od sedanjosti nekoliko vrneva še k preteklosti: je skupina Buldožer po vašem mnenju še vedno najboljša skupina z nekdanjega skupnega prostora?
Da, to je romantizacija prve ljubezni, ki je vedno boljša, kot je resnično bila.

In ne glede na to, kakšne ljubezni se za njo še zgodijo?
Ne glede na to, saj ko se prvič zaljubiš, ostane poseben občutek. Ko sem prvič slišal komad Blues gnjus, sem imel devet let. Mislil sem, da si je blues izmislil Marko Brecelj. (smeh)

Ste mu to kdaj povedali?
Sem, čeprav sem slišal, da me ne mara preveč. Ampak, jaz njega – ja.  Enkrat sva šla skupaj z njegovim fičotom v Koper. Posedel me je vanj in rekel: "To je moj moto, počasi, ampak nevarno."

Vendar pa to ni edina zabavna zgodba o ozadju določenega glasbenega žanra, ki jo veste povedati. Kako je s koruzo in Avseniki?
S filmskim producentom Miho Černecem sva se pred časom pogovarjala, da kar je v slovenski glasbi resnično uspelo, so Laibach in Avseniki. On mi je že dolgo nazaj omenil, kako je ritem pri Avsenikih drugačen, kot je pri avstrijski narodno-zabavni izvedbi. To drži, ima nekoliko več življenja. In kot obstaja zgodba, katere pot vodi do mlajšega Avsenika, je razlog za to v posnemanju ritma lupljenja koruze. Tudi če to ni res, imam pravico do zgodbe.

 

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 92
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin