Jakov Fak
Sobota, 24. 2. 2018, 18.15
5 mesecev, 2 tedna
Fak si je Koširjev nastop ogledal večkrat, svojega še ne
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,79
Med številnimi, ki so stisnili roko bronastemu deskarju Žanu Koširju, je bil na predvečer zaključka 23. zimskih olimpijskih iger v Pjongčangu tudi srebrni biatlonec Jakov Fak.
Bronasto-srebrni dvojec slovenske olimpijske reprezentance 2018.
Deset dni je minilo od trenutka, ko je Jakov Fak v individualni preizkušnji na 20 kilometrov osvojil srebrno kolajno. Vsega nekaj ur pa od bronaste vožnje deskarja Žana Koširja v tekmi za tretje mesto v paralelnem veleslalomu. A vseeno … "Njegovi zadnji dve vožnji sem si v posnetku večkrat ogledal, svojega nastopa še niti enkrat," nam je v Slovenski hiši, kjer sta si v roke segla junaka slovenske reprezentance ZOI 2018, zaupal Fak. Ob tem niti on ni mogel mimo polfinala, v katerem je Tržičan v dramatični končnici ostal brez boja za zlato. "Nisem povsem vešč deskarskih tekem. Toda nič mi ni bilo jasno. Imel sem občutek, da je bil Žan hitrejši," je razglabljal Fak, ki bo v kratkem zapustil Južno Korejo in se odpravil proti Sloveniji.
"Rad bi se umiril in zadihal"
"Komaj čakam, da vidim družino in vse objamem. Vse te občutke bi želel deliti s partnerico in z otrokom. Le toliko, da se vse skupaj poleže, potem pa gremo že naprej," pripoveduje Fak, ki zaradi številnih selitev v življenju še nima vitrine, v katero bi obesil svojo kolajno. A sam sebi obljublja, da jo bo v novem domu postavil. "Ljudje se le redko ozremo v preteklost. Ne ustavljamo se. Mar ne bi bilo lepo, da bi prijel kolajno, užival v trenutku in se spominjal lepih stvari? Ne, ljudje smo naravnani tako, da stalno rinemo naprej in si želimo še več. Tudi zase vem, da bom zdaj svojo kolajno pospravil kot neki artikel in se podal v zaključek sezone. Nove skrbi, nove želje, nove ambicije. Res bi se rad umiril in zadihal," pravi Hrvat v slovenski olimpijski odpravi.
Vancouver ali Pjongčang?
Medtem ko bo Košir v ponedeljek, ko se bo vrnil v domači Tržič, lahko primerjal kolajni iz Sočija in Pjongčanga, pa bosta na Fakovi tehtnici odličji iz Vancouvra in Pjongčanga. Katera je lepša? Katera ima večji vrednost? "Fizično? Tista iz Vancouvra je res specifična. Lepa je. Valovita. Tudi ta iz Pjongčanga je nekaj posebnega. Tudi zelo težka je. Če pa primerjam simbolno vrednost, moram priznati, da je bilo letošnjo precej težje osvojiti. Glede nato, kar se mi je dogajalo v zadnjih dveh sezonah, je nedvomno ena velika nagrada," pripoveduje nekdanji svetovni prvak, ki bo v prihodnjih tednih po olimpijskem srebru naskakoval še vsaj bron v skupnem seštevku svetovnega pokala.
Zgodba za vnuke
In kaj bosta Košir in Fak čez desetletja v vlogi dedka pripovedovala svojim vnukom, ko ju bodo ti spraševali o Pjongčangu 2018? "No, to se mora še zgoditi. Če pa bom enkrat res dedek, upam, da bo spomin dovolj svež, da se bom lahko spomnil teh trenutkov. Obenem pa bom vesel, če bom lahko takrat vnuku dal kakšen življenjski nasvet. Rad bi svoje izkušnje prenesel na svoje potomce in tudi na druge otroke. Želim si, da dajo moji rezultati mladim smernico. Naj bodo spodbuda. Poglejte, bil sem športnik, ki je imel številne zdravstvene težave, pa sem vseeno prišel do olimpijske kolajne," je zadnji pogovor pred poletom proti Sloveniji zaključil Jakov Fak.
