Peking 2022
Sobota, 12. 2. 2022, 6.00
2 leti, 2 meseca
Intervju z Glorio Kotnik, dobitnico bronaste olimpijske medalje
"Želela sem si le, da bi bili doma ponosni name" #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
8,24
5
Gloria Kotnik je poskrbela za eno največjih presenečenj na olimpijskih igrah v Pekingu.
"Zdi se mi, da v torek v cilju ni bilo niti ene osebe, ki mi tega uspeha ne bi privoščila. Vsi vedo, koliko let sem se trudila, pa mi je vedno spodletelo. Vsi so mi čestitali in se veselili z mano. To mi je pomenilo ogromno," nekaj dni po največjem uspehu kariere, bronasti olimpijski medalji v paralelnem veleslalomu, v pogovoru za Sportal pravi 32-letna deskarka Gloria Kotnik, ki je dobesedno čez noč postala ljubljenka slovenske javnosti.
Gloria Kotnik je izkušena tekmovalka v deskanju, a do senzacionalne predstave na olimpijskih igrah v Pekingu, kjer je povsem nepričakovano osvojila bronasto olimpijsko medaljo, je mnogi niso poznali. Vsaj tako je razbrati iz številnih vprašanj in odzivov na družbenih omrežjih, ki ploskajo novi slovenski športni junakinji. Za magistro menedžmenta so bile njene četrte olimpijske igre pri 32 letih, leto dni po rojstvu sina Maja, najuspešnejše. Prevečkrat je ob vrnitvi z velikih tekmovanj sedela za omizjem in čakala, da se novinarska vprašanja, namenjena njenim moškim kolegom, običajno Žanu Koširju, ki se je z iger dvakrat vrnil z medaljo, končajo, zdaj je končno tudi ona tista, ki ji je namenjeno ogromno pozornosti. Velenjčanka, ki danes živi v Celju in sta ji starša nadela imela Gloria, kar pomeni slava, je te dni razpeta med številne obveznosti, a se ne pritožuje.
Gloria, ste tudi vi v cilju čutili, da so vam kolegice iz deskarske karavane res iz srca privoščile olimpijsko medaljo?
Definitivno. Zdi se mi, da v cilju ni bilo niti ene osebe, ki mi tega uspeha ne bi privoščila.
Vsi vedo, koliko let sem se trudila, pa mi je vedno spodletelo. Vsi so mi čestitali in se veselili z mano. To mi je pomenilo ogromno.
Najbrž ste prejeli ogromno čestitk. Instagram jih je verjetno kar težko požiral.
Res je, vmes so mi celo zablokirali profil, ker so zaznali povečano aktivnost.
"Razsežnosti osvojitve olimpijske medalje si nikakor nisem predstavljala."
Dolgo ste že v svetu vrhunskega športa. V svetovnem pokalu nastopate vse od leta 2005, z vmesnima prekinitvama zaradi poškodbe kolena in materinstva. Videli ste marsikaj, doživeli prav tako, pa ste se sploh zavedali, kaj v Sloveniji pomeni teža olimpijske medalje?
Ne, razsežnosti osvojitve olimpijske medalje si nikakor nisem predstavljala. Dobesedno me vsaka babica na ulici prepozna.
Kako ste sicer?
Kaj naj rečem? Norišnica je (smeh, op. a.)!
Prispevek s sprejema Glorie Kotnik (Sara Dvorjak/Planet TV)
Se še držite pravila, ki ste se ga naučili po izkušnji z izgorelostjo, da znate reči ne? Se boste znali ustaviti, ko bo vsega preveč?
Trenutno je tako, da se ne morem nikamor skriti. Vem, rekla sem, da sem se naučila reči ne, ampak zdi se mi, da trenutno na vse prošnje, ki prihajajo, res ne morem reči ne (smeh, op. a.).
Ko se je povsem iznenada ponudila dodatna kvota za olimpijske igre v slovenski reprezentanci na račun avstrijske necepljene deskarke, ki je ostala doma, ste dolgo oklevali, preden ste rekli da?
S sinom Majem
Da, kar nekaj časa sem razmišljala. Problem je bil predvsem v tem, da sem bila devet, deset dni stran od otroka, s tem sem imela kar težavo, a mi je moj partner dokaj hitro dal vedeti, naj preneham s takšnim razmišljanjem, saj bodo on, moja družina in prijatelji že poskrbeli za vse.
Res, vsi so mi ponudili pomoč in na koncu je vse potekalo gladko in brez težav. Pa vendar, sem le mama, in to, da sem se ločila od otroka, je bilo zame vse prej kot lahko.
Rekli ste, da vam je bilo pred odhodom pomembno to, da upravičite svojo odsotnost od domačih, svojo pot na olimpijske igre, da si niste želeli le sodelovati. Kaj točno ste imeli v mislih? Ste morda celo razmišljali o medalji?
Ne, o medalji nisem razmišljala, sem si je pa zelo želela na prejšnjih olimpijskih igrah v Pjongčangu.
Tokrat sem sicer vedela, da medalja ni nedosegljiva, sem pa na igre vseeno odpotovala z bolj realnimi cilji. Želela sem doseči dober rezultat, pokazati, kaj zmorem, tudi zato, da bi bili doma ponosni name. To je edino, kar sem si želela.
Na olimpijskih igrah v Pjongčangu leta 2018 je pričakovala več kot 15. mesto.
Da, želela sem upravičiti svojo pot na Kitajsko in pokazati, da nisem šla tja samo zato, da bi tam gledala na uro ali počitnikovala. Vedela sem, da sem sposobna priti med prvih osem, če se mi vse lepo poklopi, a potem sem že na dan tekme čutila, da bi lahko dosegla tudi kaj več.
Cel dan sem se presenečala. Zelo dobro sem se počutila, izredno sem uživala. Po vsaki uspešni vožnji sem se izredno veselila.
To je povsem drugače, kot sem se počutila na zadnjih tekmah pred prekinitvijo kariere zaradi nosečnosti. Takrat sem se na štartu počutila izredno slabo, bila sem brez energije, čutila sem tesnobo.
Težko opišem te občutke, ampak šlo je za mešanico strahu, tesnobnosti in nemoči. Kar nekako ujeto sem se počutila, izredno sem bila pod stresom.
Na olimpijskih igrah pa nisem čutila ničesar od tega. Uživala sem, nobene utrujenosti ni bilo zaznati, tisti dan se mi je zdelo, kot da zmorem res vse in z vsako vožnjo sem vase verjela še bolj.
Do vožnje v malem finalu nisem niti pomislila na kolajno, a pred vožnjo za tretje mesto sem si rekla: "Ne, ne boš več četrta. To sploh ni vprašanje."
Reakcija v cilju
Ni me bilo ne strah, niti nisem čutila nobene treme. Tako prepričana sem bila vase in v zmago v obračunu za tretje mesto, da me nič ne bi moglo ustaviti.
Na kitajskem snegu sem se res dobro počutila. Tudi tistih nekaj treningov na prizorišču iger sem oddelala stoodstotno. Nisem delala nobenih napak, kar nekako mi je vse uspevalo. In enako je bilo tudi na tekmi. Vožnje so bile brez napak in zanesljive.
Omenili ste kitajski sneg. Zadnje dni je o tem ogromno debat. Vsi olimpijski poligoni so zasneženi s tehničnim snegom, ki ima svoje specifike. Očitno vam ustreza. Koliko vam je bilo v pomoč dejstvo, da ste pred leti trenirali prav na Kitajskem, kjer je vaš oče trener kitajske reprezentance in vam je omogočil, da ste trenirali z njimi?
Zagotovo je tudi to pripomoglo h končnemu uspehu. Poznam sneg, poznam podlago. Agresiven sneg mi je od nekdaj odgovarjal. Podoben je tudi v Severni Ameriki in tam sem bila vedno uspešna. Kar nekako domače se počutim na tem snegu, ustreza tudi moji tehniki deskanja.
Zmagovalna trojka: Dekker, Ledecka in Kotnik
Kljub temu da ste po vsaki vožnji čustva spustili na plano, ste se očitno znali zbrati na štartu. Še vedno sodelujete s športno psihologinjo ali te lekcije ostanejo za vedno?
Te lekcije so ostale. Ko to enkrat osvojiš, deluje. Imam svoj sistem, ki se ga držim, in tega nisem spreminjala.
Največja sprememba se je zgodila v meni. Res sem se spremenila, drugače se odzivam na stvari, ki se mi dogajajo.
Sin Maj me vsak dan spomni, kaj je v življenju zares pomembno, zato se z nepomembnimi stvarmi ne obremenjujem.
Niti ne planiram več toliko, kot sem včasih, in nisem nervozna, če stvari ne gredo po planu.
Enostavno se prilagodim, saj drugače ne gre, otrok je vedno na prvem mestu, in predvsem precej, precej manj sem nervozna kot prej. Tudi bolj spočita in sveža sem kot včasih.
Kljub temu da sem letos trenirala precej manj kot prejšnja leta, pa sem bila vseeno dokaj samozavestna. Razlog so dolga leta vadbe, ponovitev, treningov. Med tekmo se mi je enostavno vklopil avtopilot. Vse je bilo avtomatizirano, sploh nisem razmišljala.
Verjetno gre pri osvojitvi olimpijske medalje za skupek vsega prej naštetega, od mentalnega napredka do dobre fizične pripravljenosti, deskati pa tako ali tako znam že od prej.
Tudi zadnje tekme pred igrami so mi vlile dodatno samozavest, še posebej zadnja ekipna tekma v Avstriji, kjer sva s Timom (Mastnakom, olimpijskim podprvakom, op. a.) osvojila šesto mesto.
Kotnikova in Mastnak na sprejemu v olimpijski vasi.
Si želite oziroma upate, da se bo z olimpijsko medaljo za vas končno spremenil status glede zaposlitve v javni upravi, ki bi vam prinesla vsaj malo socialne varnosti? Vedno ste ostali praznih rok.
Res je. Moji rezultati v preteklosti so bili povprečni oziroma bom raje rekla malo boljši kot povprečni, in nikoli nisem prišla zraven.
Želim si, da bi se to zdaj spremenilo in da bi lahko tudi jaz izkusila, kako je biti vrhunski športnik, brez da si preveč obremenjen še z drugimi obveznostmi. Kot pravijo, bolje pozno kot nikoli.
Sicer pa se ne želim pritoževati, iz vseh situacij, v katerih sem se znašla, sem se res ogromno naučila in pridobila obilico življenjskih izkušenj. Tako da sem tudi iz tega obdobja veliko odnesla in v njem uživala, če pa se stvari lahko spremenijo še na bolje, bom res zelo vesela.
Isti dan kot Kotnikova, se je medalje, in to srebrnega leska, razveselil deskar Tim Mastnak.
Poleg športa imate tudi podjetje Allflex, kjer se ukvarjate z izdelavo podložnih plošč za deske, in menda so vsi trije dobitniki medalj v moški konkurenci vozili prav na teh deskah. Očitno še en kamenček v mozaiku vašega uspeha.
Res je. Aco Sitar, ki je zadnje sezone tudi moj trener, je izumitelj teh plošč. Za letošnjo sezono je pripravil posebne, olimpijske plošče, ki imajo notranje vzmeti in so res izjemne, vsaj zame. Omenjene plošče uporabljajo vsi trije dobitniki medalj v moški konkurenci in jaz, dobila pa jo je tudi Ester Ledecka, vendar mislim, da je še ni uspela stestirati, saj se je v tisti fazi že začela osredotočati na tekme v alpskem smučanju.
Kaj vas zdaj čaka v tekmovalnem smislu?
Načrtujem nastop na vseh tekmah svetovnega pokala. Do konca sezone so še tri postaje, saj so tekmo v Moskvi odpovedali. Najprej nas čaka tekma v Piancavallu v Italiji, nato 16. marca na Rogli in potem še zaključek v Nemčiji.
Kaj pa potem? Je pogled že usmerjen v prihodnost? Boste vztrajali tudi v prihodnji sezoni?
Bom.
Za napoved o udeležbi na naslednjih igrah leta 2026 pa je bržkone še prezgodaj? Dvakratna olimpijska prvakinja v skokih Urša Bogataj je že napovedala, da je v Cortini zagotovo ne bomo več videli.
S partnerjem in sinom Majem
Da, za to vprašanje je še prezgodaj, v štirih letih se lahko zgodi marsikaj. Glede na to, da mi je končno uspelo doseči dober rezultat, verjamem ali pa vsaj upam, da mi bo to uspevalo tudi naprej.
Doma me podpirajo pri tem, da vztrajam, in vem, da bo zdaj, ko je Maj že malo večji, vse skupaj nekoliko lažje. Obiskuje vrtec, tako da lahko dopoldne treniram in opravljam svoje delo, popoldne pa čas preživljam z njim.
Smešno, opažam, da mu medijska pozornost, ki smo je deležni v zadnjih dneh, precej odgovarja. Bolj kot meni (smeh, op. a.). Res ima izjemno rad ljudi, rad raziskuje, ima ogromno energije in je izredno radoveden.
Preberite še:
5