Zlomljena noga se zaceli, okvara hrbta te spremlja vse življenje

Čez dober teden, natančneje 1. decembra, bo Andrej Šporn dopolnil 33 let, po upokojitvi slalomista Mitje Valenčiča pa mu pripada status najstarejšega slovenskega reprezentanta. A bolj kot preračunavanje let Kranjskogorčana zanima rezultatska igra številk. Prepričan je o tem, da po drugem mestu v Kitzbühlu leta 2010 in še 12 uvrstitvah med najboljšo deseterico v svetovnem pokalu še ni rekel zadnje besede. V smučarski karavani se vidi tudi v prihodnjih letih, ob tem pa upa, da se po njegovi smučini nato ne bo podal prvorojenec Rok.

Vam je znano, da ste v novi sezoni najstarejši slovenski smučarski reprezentant? Telo mi še vedno dovoljuje smučarsko udejstvovanje. Ko mi bo narekovalo umik, se bom umaknil. Prav zaradi tega se z vprašanjem let ne obremenjujem.

A vseeno … Zdaj ali nikoli? Dejstvo je, da si še ene porazne sezone, podobne zadnji, ne smem privoščiti. Moj cilj tudi ni zbiranje točk. Želim več. S to mislijo sem se pripravljal na novo zimo, od katere veliko pričakujem.

Kaj pa ste v pripravljalnem obdobju storili, da se rezultatska polomija ne bi ponovila? Kondicijski trening sem obogatil z delom na posebni vibracijski plošči powerplate. Na snegu sem začel temelje nove sezone polagati že marca in aprila, ko sem nanizal kopico kakovostnih snežnih dni v Kranjski Gori in na Krvavcu. Tudi kar štiritedenski trening v Čilu je dal prave rezultate. Tam sem uspešno nastopil tudi na tekmah južnoameriškega pokala, kjer sem vidno popravil svoje točke na svetovni lestvici, tako da bom na prvi smukaški tekmi svetovnega pokala nastopil takoj za najboljšo trideseterico. V tem obdobju sem dodobra osvojil tudi Stöcklijeve smuči, na katere sem z Elanovih prestopil že februarja. Žal mi je le, da se za zamenjavo smuči nisem odločil že sezono pred tem. Občutek o boljši pripravljenosti mi daje kakovosten veleslalomski trening. Za piko na i potrebujem le še dobre zadnje priprave v Severni Ameriki.

Kaj pa je v ekipo vnesel novi glavi trener Peter Pen, ki nadaljuje prakso pogostih trenerskih menjav? Vnesel je pozitivno vzdušje in odlično organizacijo. Predvsem pa je v zadnjih letih, ko je deloval na Hrvaškem, pridobil ogromno izkušenj ter povezav z oskrbniki prog ter tujimi ekipami. Ti stiki skupaj z njegovo iznajdljivostjo do izraza prihajajo predvsem v teh težkih finančnih časih, v katerih se je znašlo naše alpsko smučanje. Menim tudi, da vsi smučarji v njegovi ekipi dobro delujemo. Komunikacija je na pravi ravni. Ni čutiti nobenega terorja, vseeno pa zna posredovati prave informacije ob pravem trenutku.

Ko govorite o terorju, verjetno marsikdo pomisli na avstrijskega strokovnjaka Burkharda Schafferja, ki je bil v slovenski ekipi zelo uspešen po rezultatih, na koncu pa je bil deležen upora tekmovalcev. Ali danes obžalujete konec sodelovanja? Z njim sem dobro sodeloval. Z veseljem bi tudi v prihodnje. Ko se srečava na terenu, vselej prijazno pokramljava. Od otroštva sem navajen trenerjev, ki so strogi. Tudi Janez Šmitek, Stojan Puhalj in Pavel Grašič so bili podobni. Moj značaj mi omogoča delo s takšnimi šefi. Res pa je, da je bilo ozračje v ekipi v Schafferjevih časih slabo. Govorim o dolgih nosovih, grdih pogledih, morečih pogovorih … Priznam, takrat sem se povsem podredil ekipi. V vsaki službi je težko delati, ko se sodelavci med seboj grdo gledajo.

Se strinjate s tezo, da slovenski smučarji težko sodelujejo s strogimi trenerji? Bi potrebovali bolj trdo roko? V svetovnem pokalu nastopajo odrasli in že izdelani smučarji. Če v njihovih glavah vlada nered, jim bo tudi najstrožji trener težko pomagal. V mlajših kategorijah pa bi potrebovali bolj trdo roko. Govorim predvsem v obdobju prehoda med mladince. To so zelo pomembna leta.

A če že govoriva o težavah slovenskega smučanja, večje vidim v otroških kategorijah. Tam imajo glavno besedo preveč ambiciozni starši, ki bi radi že pri osmih ali desetih letih prvake. Otroci zato že v tistih fazah trenirajo med količki in s tem izgubljajo smučarsko širino. Ni prostega smučanja, igre na snegu, terenskih skokov, smukanja po gozdovih …

V Avstriji, ki slovi po izdelanem sistemu, se tako zgodaj še ne osredotočajo na treninge na postavljenih progah. Prav zaradi tega Slovenci pogosto izstopajo po rezultatih na otroških tekmovanjih, nato pa se izgubijo. Zakaj? Ker nimajo široke palete smučarskega znanja, ki bi omogočala prave odzive v različnih položajih.

A ko govorimo o izgubljanju smučarskih generacij, verjetno ne moremo spregledati denarne podhranjenosti. Navsezadnje ste kot smučar svetovnega pokala samoplačnik. Kako ste se letos spopadli s tem položajem? Vedel sem, da bom moral zaradi slabših rezultatov plačevati stroške treningov. Nisem pa bil pripravljen plačevati še funkcionarjev v pisarnah. Na koncu smo našli skupen jezik. Zdaj plačujem račune in delam.

Kakšen pa bo končni račun? Okvirna cena za treninge med julijem in novembrom bo približno osem tisoč evrov. Vedeti pa morate, da med sezono moje nastopanje v svetovnem pokalu krije Mednarodna smučarska zveza.

Se kdaj vprašate o smiselnosti vseh izdatkov? Dolga leta sem v smučarskem svetu. Čutim pa, da še nisem pokazal vsega, kar znam in zmorem.

Ste lahko bolj konkretni? Moj največji smučarski cilj ostaja zmaga v slovitem Kitzbühlu. Ne razmišljam pa le o eni tekmi. Verjamem, da se lahko v novi sezoni zavihtim med najboljših 15 smukačev svetovnega pokala.

Bi po vseh težavah, s katerimi se ubada slovensko alpsko smučanje, svojega sina Roka vključili v ta šport? Če bi bila želja zares velika, bi otroku težko ukradel sanje. Priznam pa, da si tega ne želim. A ne le zaradi visokih zneskov, ki jih je treba vlagati v tekmovalčev razvoj, in slabih napovedi za slovensko alpsko smučanje. Motijo me predvsem poškodbe. Ne mislim zgolj na padce. Bolj skrb vzbujajoče so težave s hrbtom in koleni, ki jih smučar prenese v običajno življenje. Zlomljena noga se zaceli, okvara hrbta pa te spremlja vse življenje. Desetletje že čutim bolečine v kolenu, prestal sem operacijo hrbta. Dvomim, da bom kdaj živel povsem brez bolečin.

V odgovoru je bilo mogoče čutiti tudi nemalo črnogledosti v zvezi s prihodnostjo slovenskega smučanja … Če se bodo odgovorni pri Smučarski zvezi Slovenije lotili sanacije in se otresli vseh slabih praks, potem se lahko ob pravi viziji v srednjeročnem obdobju zgradi učinkovit alpski sistem. A čez noč ne bo šlo. V slovenskem smučanju vidim nekaj ljudi, ki pravilno razmišljajo, a pod noge dobivajo preveč polen.

Jih lahko imenujete? Direktor Smučarske zveze Slovenije Jurij Žurej ima prave ideje. Marsikomu je stopil na prste in si zato pridobil nasprotnike. Žal je tako, da je včasih treba potegniti tudi nevšečne poteze, če želimo obrniti list.

Dotaknili ste se tudi finančnih težav v obstoječem sistemu. Verjetno sami ne bi več tekmovali, če bi morali vaši starši skoraj vso kariero plačevati za vaš razvoj … Se strinjam. A ne le jaz. Tudi družina Tine Maze po vsej verjetnosti ne bi zdržala tega finančnega tempa.

Slovenski smučarji pogosto pripovedujete o tem, da imajo tekmeci v bolj razvitih smučarskih državah občutno boljše pogoje. Ste lahko bolj konkretni? Na katerih ravneh sta na primer Matthias Mayer in Aksel Lund Svindal v prednosti pred Rokom Perkom in Andrejem Špornom? Kje začeti? Prepričan sem o tem, da si oba lahko privoščita boljše in bolj raznolike terene za trening, tudi takšne, s katerimi simulirata smučanje na prizorišču naslednje tekme. Lažje se prilagajata vremenskim in snežnim razmeram ter so odločata za selitev na bolj ugodna smučišča. Sistem jima omogoča večjo skupino spremljevalcev, med katerimi je vedno tudi fizioterapevt, boljši dostop do smuči, bolj konkurenčne drese, ki so večkrat testirani … Po poškodbah, večjih ali manjših, smo Slovenci prepuščeni sistemu "znajdi se". V večjih ekipah pa je proces rehabilitacije bolj natančen. In še vi lahko našteval …