Žan Kranjec
Četrtek, 7. 2. 2019, 15.10
5 let, 2 meseca
INTERVJU: KLEMEN BERGANT
V tujini nezaželeni, doma kot nogometaši na parkirišču
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,79
1
"Trenerjevo ogledalo so vedno rezultati tekmovalcev," pred odhodom na svetovno prvenstvo pravi Klemen Bergant, trener slovenske moške ekipe svetovnega pokala za tehnični disciplini, ki jo lahko enačimo s Štefanom Haladinom in Žanom Kranjcem.
V nedeljo bo minilo 18 let od trenutka, ko je Klemen Bergant kot trener slovenske reprezentance na svetovnem prvenstvu v St. Antonu "zakoličil" progo, na kateri je nato Mitja Kunc Sloveniji priboril še vedno edino kolajno na svetovnih prvenstvih za samostojno Slovenijo. Odtlej je med drugim kot direktor vodil alpske discipline, deloval v tujini (Finska in Rusija), zdaj pa se na SP v Aare podaja kot trener Štefana Hadalina in Žana Kranjca. Nekdanji tekmovalec in olimpijec iz Ljubljane bo septembra dopolnil 52 let.
Je stanje Kranjca in Hadalina pred preizkušnjami na svetovnem prvenstvu takšno, kakršnega ste si zamislili pred začetkom pripravljalnega obdobja?
Delovnega načrta smo se držali. Fanta dobro smučata. Vesta tudi, kakšna pot vodi do dobrih rezultatov. Letos sta, to moramo priznati, poskušala iskati tudi drugačne poti, a sta uvidela, da šteje le odločno in moško smučanje. Zdaj je pomembno, da se ustrezno prilagodita na snežno podlago. Več časa za to ima Štefan, medtem ko bo moral biti Žan hitrejši.
Slovenija ima v obeh tehničnih disciplinah realne možnosti za vrhunski rezultat, ob ugodnem razpletu tudi za odličje. Je morda zaradi tega teža velikega tekmovanja še bolj izrazita kot v preteklih letih?
Kolajne se ne osvajajo vsak dan. Slovenci smo jih redko. Lahko pa rečem, da smučata na ravni, ki dovoljuje vključitev v krog kandidatov. Oba vesta, da sta dobra. Jasno jima je, da lahko smučata vrhunsko, res pa je, da je konkurenca smučarjev v boju za kolajne zelo velika. Le en smučar pa lahko v veleslalomu in slalomu upravičeno velja za favorita. To je Marcel Hirscher.
Ko ste ravno omenili Hirscherja … Trenerski pogled: na katerih ravneh je boljši od preostalega smučarskega sveta?
Čeprav je najboljši na svetu, se vsake vožnje loti maksimalno. Našel je svojo skrajno mejo. Vedno se ji skuša približati. Prav to je največja umetnost v alpskem smučanju. Tukaj se delajo razlike. Jasno, gre za izjemnega smučarja, ki je odlično fizično pripravljen in ima najbolj dovršeno oporo. Ima namreč najbolj organizirano ekipo z vrhunskimi pogoji za trening tudi v zimskem času. Za njim stoji celoten Atomic. Način, na katerega se loteva smučanja, sicer prinaša tudi napake. On jih stori zelo malo. Vseeno smo videli, da ga je mogoče premagati.
Premagal ga je tudi že Žan Kranjec, s katerim ste prehodili dolgo pot. Ste imeli z njim več dela na povsem smučarsko-tehnični ravni ali v fazi prepričevanja o sposobnosti boja za vrh?
Žan je leta 2014 osvojil veleslalomski seštevek evropskega pokala. To je bil zame tisti ključni pokazatelj, za kako nadarjenega smučarja gre. Ta rezultat je namreč precej bolj zgovoren kot pa kolajna na mladinskem svetovnem prvenstvu. V tem primeru gre namreč za eno tekmo, na kateri so lahko pogoji odločilni. Lep primer je zmaga Matica Skubeta v slalomu mladinskega svetovnega prvenstva v Flachauu, kjer je prehitel tudi Hirscherja. Osebno trdim, da je bila tista zmaga za Skubeta bolj cokla v karieri kot pa spodbuda.
V odgovoru na vaše konkretno vprašanje pa bi po štirih letih lahko dejal, da je bilo treba delati na vseh ravneh. Konkretno, Žan je zelo rad pred zavojem nekoliko oddrsnil, verjetno tudi zaradi prepričanja, da se na ta način skrajša linija in pohitri celotno vožnjo. Jaz sem bil nasprotnega mnenja, zato sem vztrajal pri čistih zavojih.
Seveda, pomembno področje je zaupanje v lastne sposobnosti. Žan se je zavedal svoje kakovosti, ni pa vedel, kako jo na tekmah maksimalno izkoristiti. Še zdaj včasih ne zna povsem natančno oceniti proge, posledično pa vožnja ni takšna, kakršne je sposoben. Je pa teh odstopanj vse manj. Na večini tekem zdaj nastopa na visoki ravni, čeprav sem prepričan o tem, da ima na tehnični in taktični ravni ter predvsem pri ocenjevanju tveganja še veliko rezerv.
Teh rezerv je verjetno še več pri Štefanu Hadalinu.
Oba sta delovna, oba imata vrhunsko opremo in oba gojita sodoben slog smučanja. A v resnici gre za dva popolnoma različna tekmovalca. Štefan je že dokazal, da se lahko kosa z najboljšimi in jih celo premaga. Ima deficit pri kondicijski pripravi, saj mu je mati narava dala manj predispozicij kot Žanu. Deluje na drugačni osnovi. A če bi ocenjeval položaj na smučeh, bi dejal, da bolj pravilno stoji Štefan. Da, pričakujem njegov napredek in izkoreninjanje rezerv. V tem kontekstu lahko povem, da sem njegovemu kondicijskemu trenerju Janiju Grilu ob prvem srečanju naloži triletno nalogo, katere rezultat bo močnejši in bolj vzdržljiv Štefan Hadalin. Zakaj tako dolgo obdobje? V enem poletju pač ne gre. Ne da se narediti vsega. Letos je že viden napredek.
Zdi se, da sta vas oba prerodila. Kot da bi po letih rutinskega dela in tudi slovenskega negodovanja začutili neki nov izziv.
Trenerjevo ogledalo so vedno rezultati tekmovalcev. V petih letih v vlogi direktorja panoge nisem užival. Sledilo je delo v tujini, kjer so bili cilji, motivi in sistem drugačni. Obenem tudi nisem bil trener, ki bi odločal. Priznam pa, da sem užival v delu s Kranjcem in Hadalinom. Imata delovne navade, obenem sta dojemljiva za pripombe. Vedno zahtevam povratno informacijo in jo tudi dobim.
Verjamete v dolgoletno sodelovanje trenerja in smučarja? Menite, da kdaj napoči trenutek za razhod, tudi če so rezultati dobri?
Ko pride do zasičenja, ko ni več napredka, ko ni več energije, ko ni več iskrice, mora priti nekdo z novo energijo. Tekmovalcev se ne da menjati, saj to ni nogomet. Ob tem bi se navezal na predhodno vprašanje in dodal, da je vedno lepo delati s tekmovalci, ki se borijo za prva mesta. Hadalin in Kranjec sta še v fazi razvoja. V boju za vrh pa potrebuješ nove ideje, zadnje podrobnosti … Ne, nismo še na koncu poti. Pomembno je, da smo našli ustrezen koncept dela, tudi na terminski ravni. Vsak dan je nov izziv.
Včasih pozabljamo, da uradno niste trener Štefana Hadalina in Žana Kranjca, temveč ekipe za tehnični disciplini. Mar ni malce skrb vzbujajoče, da sta dovolj kakovostna za to ekipo le onadva?
Te težave se zavedamo. V trenažnem procesu je bilo pod mojim okriljem pet smučarjev. Nismo zaprti. Možnost treninga z najboljšima ponujamo tudi drugim, saj se zavedamo, da imamo referenčna tekmovalca. Žan Grošelj in Aljaž Dvornik sta že dobila priložnost. Po poškodbi je Jakob Špik napredoval v evropskem pokalu in so dobro odrezal tudi v svetovnem pokalu. Prepričan pa sem tudi o tem, da se je trener ekipe evropskega pokala Mitja Valenčič dobro lotil dela. A v položaju, v kakršnem smo bili leta 2001, ko se je na štartu tekme svetovnega pokala v Schladmingu pojavilo osem Slovencev, prav vsi pa so bili v finalu, verjetno ne bomo imeli nikoli več.
Bi se strinjali, da ste boljši trener kot direktor?
O tem naj sodijo drugi. Jaz sem povedal, kako sem se počutil kot direktor. Kot trener bolj uživam, lahko pa rečem, da imamo prav zdaj odličnega direktorja. No, zdaj temu rečemo vodja panoge. To je Miha Verdnik. Na področju urejanja panoge je opravil pomembno delo. Zaveda se, da se želimo boriti z najboljšimi. To ni vedno preprosto. Alpsko smučanje je namreč šport najbogatejših narodov.
Oplazila sva vedno perečo temo pogojev. Na katerih področjih ste podhranjeni?
Velik del najmočnejših reprezentanc pozimi trenira v Reiteralmu. Nam so tam vrata večinoma zaprta. Zaradi napredka Žana Kranjca smo v očeh trenerjev Švice, Avstrije in Norveške postali nezaželeni, zato bi doma potrebovali trenažni poligon s tekmovalno podlago. Nekaj se na tem področju premika, a stanje še ni takšno, kakršno bi moralo biti. Le s pravim poligonom, na katerem bi lahko sami skrbeli za progo, bomo lahko držali korak z najboljšimi. V Sloveniji ni prav veliko športnih panog brez enega kvadratnega metra telovadnice. Kot bi nogometaši trenirali na makadamskem parkirišču, tekme pa igrali na travi. A gre za globljo in širšo težavo.
1