Tina Maze: Kar je moje, je moje. Mar ne?

Veliki kristalni globus, osvojen z rekordnim številom točk, deset kolajn na največjih tekmovanjih, med katerimi sta tudi po dva naslova svetovne in olimpijske prvakinje, ter 23 zmag v svetovnem pokalu so sicer rezultati, ki pričajo o izjemni karieri Tine Maze. Vseeno pa kot gola statistika ali svojevrsten vrh ledene gore ne prikazujejo prave sporočilne vrednosti unikatne zgodbe 31-letne Črnjanke. Ta svoj pravi smisel dobi ob upoštevanju zavestnega miselnega preskoka, potrpežljivosti, na temeljih medsebojnega zaupanja zgrajene samostojne ekipe in izjemne motivacije, ki so ji omogočali unovčevanje nesporne nadarjenosti ter zanjo značilno približevanje k smučarske popolnosti. Zdi se, da zgodba še ni končana …

Čez natančno dva tedna boste stali v štartni hišici uvodnega veleslaloma nove sezone na ledeniku Rettanbach nad Söldnom. Že čutite vznemirjenje zadnjega odštevanja? Občutki so povsem primerni za ta čas. Predvsem v zadnjem tednu kondicijskih priprav sem že zelo pogrešala sneg. Pogrešam zimo. Zdaj me čakajo še zadnji ledeniški treningi, na katerim upam na naklonjenost narave. Za pravi občutek potrebujem še nekaj kakovostnih treningov, nato pa … Čas je, da se ta šov začne. Da, veselim se tekme, saj se odlično počutim in ocenjujem, da sem dobro pripravljena.

Ste ob tem pri sebi že našli odgovor, kaj vas bo v novi sezoni zadovoljevalo in predvsem osrečevalo? Športni uspehi sami po sebi še ne prinašajo sreče. V preteklih letih sem se naučila, da so tako uspehi kot tudi neuspehi sestavni del športa. Ne le športa, temveč tudi življenja. Enkrat gre, drugič ne. Priznam pa, da moram kot smučarka stremeti k najboljšim rezultatom. Na rezultatski ravni bom torej zadovoljna, če bom ostala med najboljšimi smučarkami na svetu.

Napad na veliki kristalni globus ni prepovedana tema? Ne, nikakor! To je celo moj cilj. Zavedam se svoje smučarske kakovosti. Dobro vem, kako visoko lahko posežem. Ko razmišljam o tem boju, vedno primerjam moč mojih konkurentk z osebno predstavo o lastnem dometu. Dobro se poznam, zato lahko brez zadržkov napovem, da bom merila na sam vrh. Takšen je moj pogled na celotno sezono, medtem ko pa bo vse od Söldna naprej pomembno, da se bom vsake preizkušnje lotila kot samostojnega poglavja z željo po najboljšem izkupičku. Prišli bodo tudi težki trenutki. Vedno pridejo. Takrat bo treba stisniti zobe in se boriti do konca. Na to sem pripravljena.

Ko se smehljate z naslovnic številnih revij, nastopate v reklamnih oglasih, objavljate zapise na spletnem dnevniku ali pa ste aktivni na spletnih socialnih omrežjih, si občinstvo ustvarja vtis, da vas dobro pozna. Kako velik pa je krog ljudi, ki poznajo pravo Tino Maze? Zelo velik in zelo majhen. Vse je odvisno od zornega kota. V svojih javnih nastopih namreč nikoli ne igram. Vedno sem iskrena in odkrita, vedno sem to – jaz. Iskreno se veselim zmag in kolajn, obenem pa ob spodrsljajih ne skrivam razočaranja in slabe volje, pri čemer je jasno, da v življenju brez slabih trenutkov pač ne gre. Kdor ta sporočila sprejema, me pozna. Menim, da gre za velik krog ljudi. No, seveda pa se poraja vprašanje, kako blizu pustim druge. Če gledam s tega zornega kota, pa sem dosegljiva za majhno število oseb. Prav ti ljudje me tudi povsem resnično poznajo.

Govorite o zidu, ki preprečuje vdor v zasebnost … Hvala bogu, da ta zid obstaja. Za znam si predstavljati življenja brez tega. A tudi pri tem poskušam biti odkrita in dosledna. Jaz sem namreč tista, ki postavlja meje, do katere pustim druge. Ob tem pa seveda računam ali vsaj upam na spoštovanje te meje. Prav spoštovanje je pri tem vprašanju ključna beseda. Vsak človek, četudi je javna oseba, ima rad trenutke, ki jih preživlja sam ali v krogu najbližjih. Verjamem, da to razumejo in spoštujejo tudi vsi moji navijači, partnerji, novinarji …

Kaj pa ima v vašem svetu status nedotakljivega? Ne tajim, da o zasebnem življenju nikoli nisem rada govorila. To je pač moj svet. Če pogledam nazaj, si moram priznati, da sem dokaj uspešno držala to želeno oddaljenost. Res pa je, da se zaradi Andree Massija moje zasebno življenje deloma prepleta s športnim. Najin odnos seveda vpliva na moje izvedbe na smučeh. V dobrem in slabem. O tem sva se veliko pogovarjala. Morala sva se. Verjamem, da sva bila uspešna pri iskanju prave poti. Tudi pri najinem odnosu je jasno, kaj je javno in kaj zasebno. Ponavljam, rada se umaknem v zasebnost, rada imam ločnico med javnim in zasebnim. Kar je moje, je pač moje. Mar ne?

Ste posledično zadovoljni s svojo javno podobo? Da. Ponavljam, v javnih nastopih sem iskrena. Moja javna podoba pa je tudi plod sodelovanja z novinarji. Tudi na tej ravni se je marsikaj spremenilo v trenutku, ko sva z Andreo ustvarila svojo ekipo. V preteklosti sem imela nemalo težav z odprtostjo do medijev. Bila sem zadržana, oklepala sem se slabih izkušenj in bila zelo nezaupljiva. Vesela sem, da mi je tudi na tem področju uspel preboj. Menim, da sem ustvarila korekten odnos do novinarjev, predvsem do tistih, ki me stalno spremljajo kot alpsko smučarko v svetovnem pokalu. Znebila sem se velikega bremena. Zdaj se po tekmah z velikim užitkom pogovarjam o uspehih.

Le o uspehih? Tudi o neuspehih je treba govoriti, saj so, kot sem dejala, sestavni del športa. Res pa je, da svoje neuspehe veliko lažje komentiram, ko se umirim in zberem misli. Ko pridem do svojih minut in zbistrim glavo, nimam zadržkov. Takoj po kakšnem slabem smučarskem nastopu pa je zelo težko poiskati prave besede.

K vaši javni podobi veliko prispevate tudi s svojimi zapisi na spletnih socialnih omrežjih. Želite s tem narekovati vsebino oziroma preprečiti drugačno predstavo ali pa se zavedate, da ste kot javna oseba tudi vzornica? V mlajših letih sem se veliko obremenjevala z vlogo javne osebnosti. Spraševala sem se, kakšna je moja naloga, bila pozorna na mnenja drugih o meni … Zdaj vem, kdo sem. Zavedam se tudi svojih napak. Ni mi težko priznati napake, saj sem tudi jaz le človek. A imam čisto vest. To je najbolj pomembno. V uporabi spletnih omrežij torej ne vidim orodja za gradnjo javne podobe, temveč komunikacijski most do svojih privržencev. V tej komunikaciji uživam. Rada pišem. Rada berem. To me izpopolnjuje. To preprosto potrebujem.

Na začetku pogovora ste dejali, da pogrešate sneg in zimo. Kaj pa poletje? Navsezadnje ste se letos odrekli klasičnemu oddihu ob morju, za nameček pa ste znova za en mesec "pobegnili" na trening na južno poloblo. Spomini na poletje so vseeno zelo lepi. Dobila sem svojo "dozo" poletja. Ob tem vprašanju sem se spomnila toplih septembrskih dni. V Gorici, kjer treniram, sem se nastavljala soncu in uživala v toploti. Živo srebro se je povzpelo prek 30 stopinj. To jesensko poletje je bilo pravo darilo narave, ki me je navdalo z energijo. Ker velik del leta preživim v zimskih razmerah, znam v toploti še toliko bolj uživati.

Vseeno ne moremo mimo vsakoletnih poletnih odrekanj. Sanjate o poletju, ki bo minilo v znamenju popolne sproščenosti in ne bo vključevalo Massijevega priganjanja s štoparico v roki? Seveda! Komaj čakam. Vidim se, kako celotno poletje preživim ob morju, iščem sončne žarke in neizmerno uživam. O tem poletju sanjam že celotno smučarsko kariero. Kot aktivna tekmovalka sem sprejela dejstvo, da je moje življenje drugačno. Sprva je bilo težko. Zdaj s tem nimam težav. Vem pa, da se bliža tudi takšno poletje. Znala ga bom izkoristiti. Idej mi ne primanjkuje.

Ker prosto poletje verjetno simbolizira konec zelo uspešne tekmovalne kariere, se kar samo po sebi ponuja vprašanje, kdaj si ga boste privoščili. Zelo kmalu. Skoraj povsem prepričana sem o tem, da si bom že leta 2015 privoščila poletje, o kakršnem govoriva. Po vseh teh letih treningov, potovanj in tekem moje telo preprosto potrebuje počitek. Načrtujem premor, ki pa še ne pomeni zanesljivega konca kariere. V tem trenutku ne vem, ali bom po sezoni 2014/15 smuči dokončno postavila v kot. Morda bom izpustila le eno sezono in se nato vrnila. O tem veliko razmišljam. Iščem najbolj pametno pot. Odgovora nimam. Čutim pa, da potrebujem premor.

Imate tudi idejo o življenju po tekmovalni karieri? Imam. Vedno sem jo imela. A trenutno sem še aktivna alpska smučarka. To je moje delo. Povsem sem mu predana. O novi karieri bom govorila, ko bo prišel pravi čas.

Vas ob tem skrbi za prihodnost slovenskega alpskega smučanja? V tem intervjuju sva se že dotaknila moje vloge kot vzornice v odnosu do prihajajočih generacij. Vem, da me mladi poslušajo ali berejo moje misli. Prav zato bi bilo z moje strani neodgovorno, če bi ob pogledu v prihodnost alpskega smučanja iskala črnoglede misli. Ne, otroku, ki bi rad postal vrhunski alpski smučar, ne smem razblinjati sanj. Ne bom jih! Vem, da časi niso najboljši, okolje ni dobro, na trenutke je morda celo nesposobno ali pa nenaklonjeno alpskemu smučanju. A pravi ljudje bodo vedno našli pravo pot. Iz težkih trenutkov se vedno lahko rodijo najlepše pravljice.

Kot bi govorili iz lastnih izkušenj … Prav imate. Tudi to je del moje zgodbe.