Srebrnega Franka vozil v vijoličnem spačku, junak bi lahko postal tudi sam

Klikni na spodnjo multimedijo - Sarajevo '84

• Multimedija (poglejte si obširno multimedijo. Vstopi v čarobni svet Sarajeva '84 in doživi čarobnost nepozabnega dogodka, ki je pred 40. leti združil vse prebivalce nekdanje Jugoslavije)

Foto: Osebni arhiv/Vasja Bajc Doživeti olimpijske igre je za vsakega športnika nekaj posebnega. Da ima dodatno čast nastopati še pred domačimi navijači, doda vsemu posebno težo. Kaj je za vas pomenilo pri 22 letih nastopiti na olimpijskih igrah, in to še na domačih tleh v Sarajevu?

Ne le zame, za celotno Jugoslavijo je bilo nekaj nepojmljivega, da so bile igre v Sarajevu. Spomini so še kar živi. Letos sem bil z motorjem tam, si ogledal Igman. Dobil sem kurjo polt, ko sem se spomnil na vzdušje pred 120 tisoč gledalci, oziroma koliko jih je bilo. Ogromno zastav je bilo. Tudi nogometnih sarajevskega nogometnega kluba. Na skakalnici je pisalo Tito iz smrekic, tudi Bajc na snegu. Vrhunsko je bilo. Mi smo že prej hodili dol, ker je bila tam skakalnica Vlašić. Ko so jih naredili še na Igmanu, smo pa hodili tudi tja. Stanovali smo tam. Blizu smo bili. Lojze Gorjanc je znal vse skupaj odlično organizirati in smo radi hodili dol. Ampak so bile takrat ceste povsem drugačne. Potrebovali smo od 10 do 12 ur, da smo prišli. Velikokrat smo plačevali policistom (smeh, op. a.).

Kakšna posebna anekdota v povezavi s tem?

Štirje kombiji smo šli po vrsti. Ustavil je prvega, ustavil je drugega, ustavil je tretjega in ustavil je četrtega. V tem sem bil tudi jaz, vozil ga je Bogdan Norčič. Policaj mu je dejal, da je bil najhitrejši (smeh, op. a.). "5 km/h si bil hitrejši od tvojega prijatelja spredaj," je dejal. Hitro smo jih kupili s kakšno Elanovo majico.

Moram reči, da sem dolgo časa upal, da bo skakalna zgodba na Igmanu zaživela, ker so skakalnice propadale in samevale. Pred leti so želeli organizirati Eyof, vendar niso bili povsem prepričani. Skakalnica ima doskok pokošen. Če pade sneg, lahko hitro urediš. Ne bi bilo veliko dela, da bi skakalnice spet uredili, je pa to določena investicija. Če bi država stala za tem, bi z lahkoto vse pospravili pod streho.

Vrniva se na olimpijske igre. Kako ste jih vi dojemali pri rosnih 22 letih?

Takrat sem bil star 22 let. Kar priljubljeni smo bili. Kjerkoli smo se pojavili, so nas zaustavili. Poznali so nas že od prej. Eno leto pred olimpijado so bile že tekme evropskega pokala. Še danes imam nekaj prijateljev iz tistega časa, v Bosno grem igrat golf in se družimo. Krasno je bilo. Prav vesel bi bil, če bi se v državi skoki sestavili. In pripravljen bi jim bil pomagati.

Navijači so v znak podpore slovenskemu skakalcu na sneg iz smrečic med drugim napisali tudi Bajc. Foto: Osebni arhiv/Vasja Bajc

V času iger ste spali v olimpijski vasi ali na Igmanu?

Zgoraj smo bili. Vsake toliko časa smo šli v mesto na Baščaršijo na čevapčiče. Kar vlekli so nas za roko. Hoteli so se fotografirati in morali smo se podpisovati.

Torej ste bili pravi zvezdniki.

Tako nekako. Iz nič tako rekoč. Vzeli so nas za svoje. Spomnim se hitrostne drsalke Biblije Kerle, ki je na vsakem ovinku padla, ampak je bila legenda. Ona je bila priljubljena kot filmski igralec.

Foto: Osebni arhiv/Vasja Bajc Kako ste se sploh uvrstili v ekipo za olimpijske igre? Ali je bila kakšna izbirna tekma ali vas je 9. mesto na tekmi svetovnega pokala v Harrachovu popeljalo do Sarajeva?

Točke za svetovni pokal so bile prva norma. Primož Ulaga in Miran Tepeš sta bila prvi imeni, jaz sem bil deveti v Harrachovu. Trener se je nato odločil, kdo izmed naše peterice bo skakal in kdo ne. V dobri formi sem bil. Vedno sem raje skakal na večjih napravah. Ko sem bil na manjši napravi 16., sem si rekel, da bo na veliki šlo odlično. V celotnem tednu nisem na veliki skočil manj kot sto metrov. V prvi seriji sem skočil 102 metra in bil sedmi. V drugi je bil Pavel Ploc na koncu bronast, po prvi seriji pa deveti. Veter je takrat pihal in veliko spremenil. Jasno, ni bilo vetrovnih izravnav, kot jih poznamo danes.

Za malo se mi je zdelo, ker sem v drugo skočil 96 metrov. Veter je pihal od zadaj. Zgoraj sem sedel, čakal, ker sem videl, kako piha veter. Malce sem se pretvarjal, da mi nagajajo očala. Naši so bili v vodstvu tekmovanja in bi lahko naredili kaj. Lahko bi malce počakali. Imam še posnetek, ko se vidi, kako veter piha od zadaj. Napetost tudi vpliva, ker so določeni za menoj naredili nekoliko slabše skoke. Priložnost je bila. Še Jure Franko mi je rekel, da sem bil blizu: "Ali ne bi bilo super, da bi imela oba medalji?" Tako je bilo.

Ali vas je žrlo, da vam je tudi sreča na tako pomemben dan obrnila hrbet?

Moram reči, da sem to zgodbo še velikokrat premleval. Še danes, ko se tako pogovarjava. Nimaš kaj. Časa se nazaj ne da zavrteti. Po eni strani škoda, po drugi strani dobra izkušnja. Solidni rezultati so bili. Morate vedeti, da pravil o dolžini smuči takrat ni bilo. Sam sem imel enako dolge smuči kot Ulaga in Tepeš, a sem večji za eno glavo. Šele danes vidiš, kakšna omejitev je bila to, če preslikaš v današnji čas. Zdaj je bolj regularno, pogoji so enaki za vse.

V kakšnem odnosu sta bila s srebrnim Juretom Frankom, ki ste ga omenili in je bil osrednji junak zimskih olimpijskih iger, če gledamo z vidika naše nekdanje skupne države Jugoslavije?

Z Juretoma sva še danes odlična prijatelja. Skupaj sva hodila v športno gimnazijo v Škofjo Loko. Že zelo mlad sem naredil izpit za avto. Pri 17 letih in pol. Moj oče je bil policist in mi je uredil. Z mojim vijoličnim spačkom smo se vozili v Škofjo Loko. Nuša, Tome, Andreja Leskovšek in jaz smo se vedno peljali skupaj. Jure mi še danes velikokrat pošlje kakšne karte za muzikle. Dobimo se na obletnicah iz časov srednje šole.

Foto: Osebni arhiv/Vasja Bajc

Kako ste doživeli njegovo medaljo? Andrej Šifrer je v pogovoru za Sportal dejal, da je jokal.

Za vse nas je bilo to nekaj nepojmljivega. Proslavljali smo njegovo odličje. Nihče ni pričakoval. Veleslalomisti so bili takrat vsi dobri. Od Strela, Kuralta, Benedika … Nekajkrat sva šla z Juretom v gostilno Čevabdžinica Sarajevo v Ljubljani na čevapčiče, kjer so imeli vse fotografije.

Med samimi olimpijskimi igrami se veliko nismo mogli družiti, ker smo bili mi na Igmanu, oni spodaj v Sarajevu v olimpijski vasi. Dvakrat v tistih 14 dneh smo se družili. Po tekmi na manjši napravi smo šli denimo v vas, da smo se sprostili. In tudi v času odprtja iger smo bili dol.

Na veliki skakalnici je bil po prvi seriji sedmi, v drugo pa mu je ponagajal veter. Foto: Guliverimage Se spomnite kakšne posebne anekdote iz slavnostnega odprtja, ki je bilo tudi nekaj posebnega?

Ne spomnim se natančno imena, kdo je bil takrat v predsedstvu, a se spomnim njegovih navodil. "Ko boste prišli na štadion in dvignem roko z robčkom, vi ponovite za menoj. Ko jo spustim, jo spustite tudi vi. Ko se obrnem proti publiki in pomaham z robčkom, se tudi vi in mahajte publiki (smeh, op. a.). Komunistična vzgoja (smeh, op. a.). Kot vojaki smo bili. Velika delegacija smo bili. Kakšno predavanje smo imeli pred otvoritvijo … (smeh, op. a.)

Potem pa še Bojan Križaj, ki je imel težave pri slavnostnem govoru. Jure se je pošalil: "Naj ga kdo s palico po hrbtu, da se bo odkašljal." (smeh, op. a.). Veliko šal je bilo. Ko je bilo konec, smo se šalili z Bojanom, ali ima črto v spodnjih hlačah.

Povsem drugačni okvirji torej, kot jih je zaznati danes. Vse skupaj je bilo bolj sproščeno.

Kot trener sem bil še na nekaterih olimpijskih igrah in bil v olimpijski vasi, vendar ni več tako. Povsem normalno sem se v Sarajevu pogovarjal s Philom in Stevom Mahrejem. Pa ne zaradi tega, ker je bil Jure in smo skupaj sedeli za mizo. Prisedla sta in sta se normalno pogovarjala. Pa sta bila zvezdnika tega športa. Bolj na prijateljski bazi je bilo vse skupaj. Drugačen šport je bil. Danes je industrija, denar, vmešana je politika.

Kakšna pa sta bila skakalni legendi Matti Nykänen in Jens Weissflog, ki sta bila vsak po enkrat zlat in srebrn v Sarajevu?

Nykänen je bil vedno poseben dečko. Imel je prebliske. Delal je vse. Z isto ženo trikrat poročen, zažgal je hišo. Pobalin je bil, po domače povedano. Ko je nehal skakati, me je klical, ko je bilo svetovno prvenstvo veteranov v Žireh. Ko je prišel v Ljubljano, sem ga vprašal, kaj sva se dogovorila, da bo naredil ob prihodu v Slovenijo. Brez alkohola tri dni za čas bivanja pri nas. "Samo eno pivo bi," je rekel. Ob sebi je imel agenta. Pa sta začela s kratkimi. Ob štirih zjutraj sta prišla v Kranj, ob šestih na tekmo v Žiri. Dejal sem mu, da mene ne bo zraven, saj sva se dogovorila drugače.

Foto: Osebni arhiv/Vasja Bajc

On je bil posebnež. Dosegel je vse. Zmag je imel veliko. Bil je v pravem času na pravem mestu. Videti je bilo, da se je vse skupaj ujelo tudi s pravili – glede teže, višine in dolžine smuči. Takrat se o teh stvareh ni razmišljalo. Enako je bilo pri Weissflogu. V tistem trenutku sta bila v ospredju. Če je bil kdo pretežak, ni imel kaj iskati. Pa ni nihče vedel, zakaj. Smuči so bile dolge. Weissflog je zrasel v sistemu DDR. Vsi so bili dobri fantje. Boljši kot zahodni. Zame osebno, če gledam svojo generacijo. Jens je bil bolj samotar, introvertiran. Nykänen je bil pri vseh zabavah zraven. Kolikokrat je prespal na policiji in šel neposredno na tekmo, Jens pa je bil zaradi sistema drugačen.