SiolNET. Sportal Zimski športi
1,97

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Bine Rogelj

Smučarski skakalec, ki se lahko pohvali z nagrado Prešernovega sklada #intervju

1,97

termometer

Bine Rogelj
Akademski slikar Albin Bine Rogelj je svojo mladost posvetil smučarskim skokom, zrela leta pa likovni umetnosti in karikaturi. Za grafično delo na področju karikature je leta 1970 prejel nagrado Prešernovega sklada. Foto: Ana Kovač

Verjetno bi športnike, ki se lahko pohvalijo z nagrado Prešernovega sklada, zmogli prešteti na prste ene roke. Binetu Roglju je uspelo združiti oboje. Bil je uspešen smučarski skakalec (udeleženec olimpijskih iger in dolga leta lastnik najboljše slovenske uvrstitve na novoletni skakalni turneji - 10. mesto) in uspešen karikaturist in slikar, ki je za grafično delo na področju karikature leta 1970 prejel nagrado Prešernovega sklada. Dvajsetega februarja bo praznoval častitljivih 90 let.


Bineg Rogelj z lesenimi pticami, ki jih za hobi izdeluje iz naplavljenega lesa, ali kosov, ki jih najde v gozdu. Okrog njegove hiše v Gozd - Martuljku in v hiši jih je vse polno. Bineg Rogelj z lesenimi pticami, ki jih za hobi izdeluje iz naplavljenega lesa, ali kosov, ki jih najde v gozdu. Okrog njegove hiše v Gozd - Martuljku in v hiši jih je vse polno. Foto: Ana Kovač Albin Rogelj - Bine (1929) je odraščal v Ljubljani, od leta 1983 pa z ženo Nado živita v Gozdu - Martuljku.

Že zelo zgodaj, pri petih letih, se je zaljubil v Planico in smučarske skoke. Vsi trije bratje Rogelj so bili skakalci. 

Končal je bežigrajsko gimnazijo, Šolo za umetno obrt in nato še Akademijo za likovno umetnost. Leta 1970 je za grafični prispevek na področju karikatur prejel nagrado Prešernovega sklada. Glavnino aktivnega življenja (19531990) je bil karikaturist priljubljene Pavlihove pratike.

Duhoviti umetnik danes uživa življenje upokojenca. Še vedno slika, veliko hodi, teče tudi na smučeh, medtem ko se je s smučanjem prenehal ukvarjati pred tremi leti. Do nedavnega je igral tudi odbojko. Spremlja šport. O tem priča že fotografija Ilke Štuhec z zadnjega svetovnega prvenstva v St. Moritzu, ki krasi predsobo.


Original in avtoportret. Original in avtoportret. Foto: Ana Kovač

20. februarja boste praznovali 90. rojstni dan. Kaj si boste poleg zdravja zaželeli?

Samo zdravja.

Boste praznovali?

Nič posebnega, bodo pa vsi moji verjetno prišli na obisk.

Vaše življenje se je že zelo zgodaj začelo prepletati s smučarskimi skoki. Kje ste se prvič srečali z njimi?

Leta 1934, ko sem imel pet let, me je očetov dimnikarski pomočnik Jože peljal v Planico, kjer so izpeljali prvo tekmo na Bloudkovi skakalnici. Bil je športni tip človeka. Vozil se je z motorjem harleyjem davidsonom (smeh, op. p.). Potovala sva z vlakom, ki je takrat še vozil do Planice. Skokov se kaj dosti ne spomnim, vem le, da so bili Norvežani v ospredju in da so skakali s kravatami okrog vratu in brez čelad.

V smučarske skoke se je zaljubil pri petih letih, ko je prvič obiskal Planico, aktivno pa se je z njimi začel ukvarjati pri desetih letih. V smučarske skoke se je zaljubil pri petih letih, ko je prvič obiskal Planico, aktivno pa se je z njimi začel ukvarjati pri desetih letih. Foto: Edi Šelhaus, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Spomnim se tudi, da sem, ko sva se po tekmi vračala na vlak in sem se s smučmi peljal po klancu navzdol, s smučko nehote dregnil vprežnega konja in to natanko v predel, kjer ima golo kožo. Konj je z obema zadnjima nogama usekal nazaj in za las zgrešil moj obraz. Nisem se posebno prestrašil, se pa spomnim, da je bilo pomočniku kar slabo od groze. Če bi me zadel, danes ne bi imeli tega pogovora. To je bilo moje prvo srečanje s Planico.

Jože Trobec Vučko Sportal Oče priljubljene maskote: Za Vučka sem iztržil toliko, da sem si lahko kupil garažo

Kje ste prvič skočili s smučmi?

Moja skakalna zgodba se je začela pisati na Šišenskem hribu, kjer smo izdelali prvo skakalnico, in se nadaljevala v Mostecu, kjer je danes plastična skakalnica. Najprej smo skakali s terenskimi smučmi. Skakala je dobesedno vsa Šiška. Vsak drugi šiškarski poba je bil povezan s skoki.

S čim so se ukvarjali vaši starši?

Mama je bila gospodinja in predvsem mati nam petim otrokom, oče pa je bil dimnikarski mojster v Šiški. Kadar je imel delo v Pivovarni Union, sem mu tudi jaz priskočil na pomoč. Ker sem bil majhen in vitek, sem zlahka zlezel v cevi, ki so bile polne saj. Plazil sem se po njih in saje tiščal pred seboj do odprtin. Splezal sem tudi na veliki pivovarniški dimnik in navzdol s sten pometal saje, spodaj pa so jih z lopatami nakladali na voz. Takrat sem imel 11, 12 let.

S planiško štartno številko, na kateri so natisnjene njegove karikature. S planiško štartno številko, na kateri so natisnjene njegove karikature. Foto: Ana Kovač

Kdo vas je takrat tako navdušil za skoke?

Svoj delež je odigrala Planica, ki je bila že za tiste čase velik dogodek in kjer so skakalci že dosegali daljave blizu stotih metrov.

Koliko ste bili stari, ko ste se začeli ukvarjati s skoki?

V obdobju skakanja v Mostecu sem bil star deset let. Takrat smo tudi ustanovili Smučarski klub Ljubljana, ki se je pozneje preimenoval v SK Enotnost.

V tem smučarskem klubu je kot trener in predsednik SK Ljubljana deloval Bogo Šramel, nekdanji smučarski skakalec (desetkratni slovenski in jugoslovanski rekorder v smučarskih skokih, op. a.). Že deset-, enajstletni smo hodili na tekme na bližnje skakalnice.

Še danes se spominjam nekega popoldneva, ko nas je Šramel izbral peščico in nas peljal v športno trgovino Predalič, na zdajšnjem Kongresnem trgu, po skakalne smuči. No, dobili so jih vsi razen mene, ker sem bil premajhen in prelahek in jih zame ni bilo. Kar razjokal sem se, tako mi je bilo hudo. No, naslednji dan sem jih dobil še jaz. Bile so jesenove, z leseno ploskvijo iz lakiranega lesa na spodnji strani. Tako se je začelo zares. Imel sem 11 let, bilo je tik pred drugo svetovno vojno.

"Moja skakalna zgodba se je začela pisati na Šišenskem hribu, kjer smo izdelali prvo skakalnico, in se nadaljevala v Mostecu, kjer je danes plastična skakalnica. Najprej smo skakali s terenskimi smučmi." "Moja skakalna zgodba se je začela pisati na Šišenskem hribu, kjer smo izdelali prvo skakalnico, in se nadaljevala v Mostecu, kjer je danes plastična skakalnica. Najprej smo skakali s terenskimi smučmi." Foto: Ana Kovač

Smučarski skoki so vas leta 1956 kot 36-letnika pripeljali tudi na olimpijske igre v Cortino d'Ampezzo. Kako se jih spominjate?

Zelo dobro. V skakalni reprezentanci smo bili štirje, Janez Gorišek iz Guncelj, Janez Polda, takrat velika legenda smučarskih skokov, Jože Zidar in jaz.

Spomnim se, da takrat nikjer ni bilo nobenega snega, ne v Sloveniji ne kje v bližini. Iskali smo ga vsepovsod, poslušali po radiu, kje bi ga lahko našli. Olimpijske igre so bile na sporedu konec januarja, mi pa smo bili še v začetku meseca skoraj brez treningov na skakalnici.

Kako se spominja olimpijskih iger v Cortini d'Ampezzo leta 1957? Jih je mogoče primerjati z današnjimi?

K sreči je naš trener Šramel izvedel, da ima Josef Braddel (legendarni avstrijski smučarski skakalec, ki je leta 1936 v Planici kot prvi v zgodovini preletel magično mejo 100 metrov, op. a.) v Bischofshofnu na nadmorski višini okrog 1.000 metrov na voljo 40-metrsko skakalnico. Tja smo odpotovali teden dni pred igrami in trenirali, nato pa smo se konec januarja z vlakom odpravili v Cortino.

Je bila udeležba na olimpijskih igrah že takrat velika čast?

Seveda, nedvomno. Ni bilo sicer tako kot danes, igre so bile precej manj obiskane, so pa vseeno bile olimpijske igre. K sreči je bila naša tekma na sporedu zadnji dan iger in smo lahko teden dni skakali še na olimpijski skakalnici. Poldi, ki je bil takrat ikona slovenskih skokov, ni in ni šlo in je zasedel 25. mesto. Zidar je bil z 22. mestom najboljši od naših, jaz sem bil 23., Gorišek pa je odstopil. To so bili za tiste čase kar lepi rezultati.

"Nastop na olimpijskih igrah je bil velika čast. Ni bilo sicer tako kot danes, igre so bile precej manj obiskane, so pa vseeno bile olimpijske igre," se spominja Rogelj, ki se je udeležil zimskih olimpijskih iger leta 1956 v Cortini d'Ampezzo v Italiji. Na srednji skakalnici je dosegel 23. mesto. "Nastop na olimpijskih igrah je bil velika čast. Ni bilo sicer tako kot danes, igre so bile precej manj obiskane, so pa vseeno bile olimpijske igre," se spominja Rogelj, ki se je udeležil zimskih olimpijskih iger leta 1956 v Cortini d'Ampezzo v Italiji. Na srednji skakalnici je dosegel 23. mesto. Foto: Ana Kovač

Šport ste zelo uspešno usklajevali s šolo in potem študijem na likovni akademiji. Verjetno bi bilo utopično razmišljati, da bi se ukvarjali zgolj s športom.

Seveda, takrat o profesionalizmu nismo vedeli ničesar.

Kako ste kot sin gospodinje in dimnikarskega pomočnika sploh pristali na likovni akademiji? Kako je potekala vaša študijska pot?

Po gimnaziji sem se vpisal na gradbeni oddelek Srednje tehnične šole, nato pa sem obiskoval Šolo za umetno obrt, ki se nahaja tam, kjer je danes Srednja šola za oblikovanje. Ta mi je bila pisana na kožo, bilo je, kot bi mislili samo name. Šola je imela risarski oddelek, oddelek za uporabno grafiko …

Eden od profesorjev je bil tudi Zoran Didek, razrednik in profesor risanja. Bil je krasen pedagog, ki je znal navdušiti. Prav on je bil tisti, ki je ugotovil, da nas je v razredu nekaj takih s talentom. V mojem razredu so bili na primer Aco Mavec, pa Vladimir Makuc, Šuštarjeva in Devetakova, ki sta pozneje prav tako dokončali likovno akademijo.

Leta 1950 sem v Đakovu v Slavoniji služil vojaški rok. Ničkolikokrat sem se zaradi risanja izognil vojaškim obveznostim, češ da moram nekaj narisati za poročnika – na primer prerez motorja. Ja, sem imel kar protekcijo (smeh, op. p.).

Bine Rogelj Foto: Ana Kovač

Takrat sem začel tudi razmišljati o vpisu na akademijo. Komandirja čete sem prosil za dovoljenje, da se udeležim sprejemnih izpitov na akademiji. Brez težav so mi dovolili. Za teden dni sem šel v Ljubljano in izpite opravil brez težav. Slikali smo figuro, portret … Potem sem se še za 14 dni vrnil v vojsko.

Takrat sem bil še zelo vpet v skoke.

Prvo leto na akademiji me je učil zelo znan slikar Gojmir Anton Kos. Razumel je, da sem zaradi tekem zelo veliko odsoten. Pa Maksim Sedej, Gabrijel Stupica…

Bine Rogelj v 1. letniku Specialke leta 1956. Bine Rogelj v 1. letniku Specialke leta 1956. Foto: Ana Kovač

Kdaj ste odkrili svoj risarski talent?

Spomnim se trenutka v 2. razredu osnovne šole, ko smo risali vazo in rože v njej. Vem, da mi je šlo kar dobro, vendar mi je zmanjkalo časa, da bi risbo dokončal. Takrat mi je bilo prvič všeč, da sem bil zaradi živahnosti med poukom kaznovan in sem moral tudi po koncu pouka ostati v šoli. Takrat sem sedel v klopi in risal. Mislim, da sem takrat že čutil, da je to nekaj, kar imam rad.

Ljubezen se je nadaljevala v bežigrajski gimnaziji. S sošolcema Savo Sovretom, poznejšim akademskim slikarjem, in Jožetom Repino, arhitektom, smo že takrat veliko slikali. S travmajem smo se zapeljali do Most, pa potem pot nadaljevali peš do Fužin, kjer je danes arhitektonski muzej, in tam v akvarelu slikali pokrajino, nastajale pa so tudi prve slike v olju.

So učitelji prepoznali vaš talent?

Niti ne. Ga je pa prepoznal profesor risanja na gimnaziji, Cotič. Tam smo izdelovali mavčne odlitke in vse mogoče …

So vam doma kdaj rekli, da se raje preusmerite na kakšno drugo smer študija, bolj uporabno?

Ne, nikoli.

Bine (na levi) z bratoma Rajkom in Petrom leta 1934. Bine (na levi) z bratoma Rajkom in Petrom leta 1934. Foto: Ana Kovač

Leta 1970 ste prejeli nagrado Prešernovega sklada za izjemen grafični prispevek na področju karikature. Vas je priznanje presenetilo?

Nagrade nisem pričakoval, najbolj me je presenetilo to, da je na likovnem področju tudi karikatura dobila tako visoko priznanje. Pomeni mi veliko osebno zadovoljstvo.

Velik del življenja ste posvetili tudi delu za priljubljeno homuristično Pavlihovo pratiko. Kako ste se znašli tam?

Na Šoli za umetno obrt mi je eden od profesorjev, slikar Marij Pregelj, ki je moje risbe karikature opazil na šolskem stenčasu, predlagal, naj nekaj svojih del odnesem na Pavlihovo pratiko - takrat je izhajala približno leto dni – in zgodilo se je, da so objavili mojo sliko.

Spomnim se, da je bilo delo zelo dobro plačano, jaz sem bil študent in vsak denar mi je prav prišel. Zelo mlad sem se namreč poročil.

Rogelj o začetkih sodelovanja za priljubljeno Pavlihovo pratiko, za katero je ustvarjal skoraj 40 let, leta 1985 pa postal tudi njen glavni in odgovorni urednik:

Ta honorar mi je prišel zelo prav in tako sem začel in vztrajal. Delal sem honorarno, a precej redno. V ekipi so bili tudi Božo Kos, diplomant na fakulteti za kemijo, arhitekta Marjan Amalietti in Maks Toboljevič ter Milan Maver, dolgoletni sodelavec na Pavlihi in pozneje še karikaturist na Delu.

Kranjc nam je leta 1953 ponudil redno zaposlitev. Poleg ustvarjanja lastnih karikatur sta bili naša edina obveznost udeležba na redakcijskih sejah, kar je bilo zelo primerno za usklajevanje z mojo skakalno kariero, in izdelava par risb po naročilu – šlo je za uresničevanje idej, ki so nam jih predlagali naši bralci. Na Pavlihi sem bil zaposlen od leta 1953 do leta 1990.

"Delo na Pavlihovi pratiki je bilo idealno za usklajevanje z mojo športno kariero." "Delo na Pavlihovi pratiki je bilo idealno za usklajevanje z mojo športno kariero." Foto: Ana Kovač

Ena od vaših karikatur krasi tudi hodnik pri Bloudkovi velikanki v Planici.

Res je, še več jih je. Zraven stopnic na betonskem zidu so moja karikatura in osnovni podatki … Ko smo imeli veterani tekmo v Planici, so karikaturo mojega skakalca natisnili tudi na štartno številko.

Kdaj ste se poslovili od skokov?

Ne spomnim se natanko, vem pa, da sem skakal še v obdobju akademije in da so bili v srednji šoli zaradi mojega športnega udejstvovanja zelo ponosni name.

Bine Rogelj Planica Foto: Svetozar Busić, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Se spomnite, kdaj ste izvedli zadnji skok?
Mislim, da pri 38 letih.

Bine Rogelj je leta 1960 na sprejemu v hotelu Pošta na Jesenicah iz rok takratnega predsednika Jugoslavije Tita prejel zlato ročno uro z vgraviranim avtogramom. Pozneje jo je podaril Blažu. "Tito je ure podaril vsem članom jugoslovanske skakalne reprezentance in najboljšim iz tujih reprezentanc," se spominja naš sogovornik.

Bine Rogelj Foto: Ana Kovač

Še vedno rišete ali slikate?

Še vedno slikam, zadnje slike so nastale lani. Ustvarjam v kleti, a ker je pozimi v spodnjih prostorih bolj hladno, trenutno ne slikam. Poleti je seveda drugače, takrat je dan bistveno daljši, v kleti pa je zelo dobra svetloba in takrat izkoristim priložnost.

Rogelj je smučal vse do 87. leta starosti. Rogelj je smučal vse do 87. leta starosti. Foto: Ana Kovač

Kaj pa šport, vas še zagrabi?

Smučati sem prenehal pred tremi leti, nisem pa opustil tekaških smuči. Vsako jutro telovadim, fizično delam, redno hodim v naravo. Dolgo časa sem igral odbojko v klubu KRN - mislim, da kar 30 let. Začelo se je v umetniškem krogu, v klubu so bili Mitja Rotovnik, pa Mitja Meršol, Jože Ciuha, Mile Crnović, Herman Rigelnik, Aleks Štakul, slikar Andrej Jemec, umetnostni zgodovinar Lojze Gostiša, Josip Košuta, nas učitelj igranja odbojke, pa  akademski kipar Slavka Krajnca in tako naprej ...

Od kod ime KRN?

Ime izhaja iz obiska pri zdravniku v bolnici Petra Deržaja, ki smo se ga udeležili vsi igralci. No, zdravnica je na vprašanje, kako nam kaže, odgovorila, da glede na starost zelo dobro, smo le rahlo načeti. Zato smo postali Klub rahlo načetih. Igrali smo od leta 1981 do leta 2008.

Bine Rogelj Foto: Ana Kovač

Ste po koncu skakalne kariere še zahajali v Planico?

Dolgo časa sem bil del tehničnega osebja. Še v času Bloudkove skakalnice sem bil šef zaletišča. Ko je nastala letalnica, sem bil tri leta z ekipo šef zaletišča. Zadnja leta zaradi hrupa dogajanje raje spremljam po televiziji.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 52
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin