Smučanje je ogledalo slovenskega naroda

Patricku Langu je bilo alpsko smučanje položeno v zibelko. Njegov oče Serge Lang je namreč kot športni novinar, ki se je ukvarjal predvsem s kolesarstvom in smučanjem, v zgodnjih šestdesetih letih preteklega stoletja postavil smernice svetovnega pokala. Ta je nato luč sveta ugledal leta 1966. Patrick, danes podpredsednik Mednarodnega združenja smučarskih novinarjev in svobodni novinar, ki sodeluje z več mediji, organizatorji tekem ter agencijami, nadaljuje njegovo poslanstvo. Velja za najbolj stalnega sopotnika smučarske druščine in najboljšega poznavalca razmer.

Se morda še spominjate svoje prve smučarske tekme? Leta 1955 me je oče kot petletnega otroka odpeljal v St. Moritz na klasično preizkušnjo. Takrat me je sicer bolj zanimala igra z vrstniki v snegu. Kmalu pa sem razumel tekmovalno moč tega športa. Kot otrok sem bil priča številnim velikim dogodkom, pozneje pa je alpsko smučanje postalo del mojega življenja. Od leta 1969 namreč redno poročam s tekem svetovnega pokala. Deloval sem v različnih vlogah. Od novinarja prek medijskega koordinatorja do televizijskega producenta.

Potemtakem ste (s)poznali vse velikane tega športa. Bi zaradi časovnega razpona in med seboj težko primerljivih obdobij lahko izbrali največjega med največjimi? Strinjam se, da so različna obdobja težko primerljiva. Vsako ima svoje junake. Vsak junak je v ta šport prinesel nekaj novega. Obenem trdim, da število zmag, tudi če govoriva o dveh smučarjih iz primerljivega obdobja, ni glavno merilo. Ingemar Stenmark je bil res velikan alpskega smučanja in prvi na večni lestvici po številu zmag. Toda zmagoval je v veleslalomu in slalomu. Marc Girardelli je bil po drugi strani pojem vsestranskega smučarja.

Kdo ve, morda bi imel več zmag od Stenmarka, če bi omejil število disciplin. Nemara je prav zaradi tega on največji vseh časov. A če to postavim kot trditev, delam krivico Hermannu Maierju, Albertu Tombi, Karlu Schranzu, Jean-Claudu Killyju … Tudi junak današnjega časa Marcel Hirscher se kljub mladosti prebija med največje. Navsezadnje bi lahko v novi sezoni postal prvi smučar s štirimi zaporednimi zmagami v svetovnem pokalu.

Kaj pa če bi kot osnovo za primerjavo vzeli karizmatičnost smučarjev? Dejstvo je, da med rezultatsko uspešnostjo in karizmatičnostjo smučarja ni enačaja. Omenil sem Stenmarka. Ima kar 86 zmag, a je bil v ciljni areni vedno hladen. Po drugi strani je bil Tomba, s katerim sem se odlično razumel in se med drugim od njega učil veščin priprave špagetov, veliki zabavljač tega športa. Skrbel je za šov. Podobno kot leta pozneje Bode Miller. Tudi zgodba Hermanna Maierja je z veliko vrnitvijo po prometni nesreči nekaj posebnega.

Kaj pa slovenski smučarji? Poznam kar nekaj geografsko majhnih držav, ki pa so v smučarsko orbito izstrelile veliko odličnih smučarjev. Lep primer je Liechtenstein. No, tudi Hrvaška v smučarskem svetu ni tradicionalno močna država, pa je z Ivico in Janico Kostelić ter tekmami v Zagrebu prinesla izjemno popestritev. Slovenija po drugi strani navdušuje s tradicijo, ki se vleče še iz obdobja nekdanje Jugoslavije.

Dobro se spominjam prve zmage Bojana Križaja leta 1980 v Wengnu in neverjetnih čustev, ki so obdajala ta podvig. Podobno je bilo v Schladmingu dve leti pozneje, kjer je Boris Strel osvojil kolajno na svetovnem prvenstvu. Tu so še Jure Franko, Mateja Svet, Jure Košir in seveda Rok Petrovič. V mojem spominu bo imel vedno posebno mesto. To je tista karizmatičnost, o kateri sva govorila. Ko se je človek pogovarjal z njim, je lahko vedno le užival.

Tudi njegov smučarski prispevek je izjemen, saj sta skupaj z očetom Krešimirjem našla neko novo pot. Prav zaradi vseh teh velikih imen me vzpon Tine Maze ni tako presenetil. Ima odlike svojih rojakov, obenem pa je velika dama tega športa.

Ste pri Slovencih čutili, da so prav skozi alpsko smučanje iskali lastno identiteto in krepili nacionalno zavest? Prepričan sem o tem, da je prav zaradi tega slovensko smučanje tako uspešno. Za obrazi vaših tekmovalcev se namreč skriva neverjetna borbenost. Vsak od naštetih smučarjev je namreč v svoje delo vložil nekaj več, da bi se prebil na mednarodni oder. Alpsko smučanje je postalo ogledalo vašega naroda. O tem sem se večkrat pogovarjal z očetom, ki je bil navdušen nad Slovenijo. Vedno je trdil, da smučanje ni doma le v Avstriji, Švici in Skandinaviji.

Potrditev je pogosto dobil na tekmah svetovnega pokala v Mariboru in Kranjski Gori. Prav zaradi tega je v tistih prelomnih letih, ko se je Slovenija poslavljala od Jugoslavije, organizatorjem pokala Vitranc in Zlate lisice dal čvrsto oporo. Bil je velik prijatelj vaše države in vašega smučanja.

Nova sezona se je začela. Bi upali na papir napisati zmagovalca skupnega seštevka svetovnega pokala? Smučanju daje draž predvsem negotovost. Če bi že danes lahko s popolno zanesljivostjo napovedal zmagovalca, potem mi tekmovanj do konca marca niti ne bi bilo treba spremljati. Pogumnejši pa bi bil pri določanju kroga kandidatov za veliki globus. Pri dekletih bi branilki naslova Anni Fenninger ob bok postavil Laro Gut, Tino Weirather in Tino Maze. Tudi pri fantih je prvi favorit letošnji zmagovalec Marcel Hirscher. Glavni tekmec pa bo Alexis Pinturault.

Vidite v primeru Tine Maze priložnost za labodji spev? Osvojila je vse, kar se osvojiti da. Zaradi tega je sproščena in vsaj na papirju favoritinja številka ena. Priznam, da sem bil tudi lani prepričan o tem, da lahko še drugič osvoji veliki globus. Pričakoval sem njen dvoboj z Mario Höfl-Riesch. No, sezona se je odvila v drugačno smer. Maria se je upokojila, Tina bo znova napadala.

V primerjavi z mladim rodom tekmovalk je njena velika prednost odličnost v vseh disciplinah. Če bo točkovna raven za sam vrh zelo visoka, bo imela lepše možnosti od preostalih. Zanjo pa bo nevarno, če bomo priča veliki razpršitvi točk. V tem primeru bodo v prednosti smučarke, ki so ekstremno močne v eni ali dveh disciplinah.

Je boj za skupno zmago dovolj za medijsko odmevnost in priljubljenost alpskega smučanja, ki je, kot vse kaže, v precejšnji krizi? Kako smučanje prikazati bolj zanimivo in privlačno za gledalce? S tem sva se dotaknila ključnega vprašanja v tem športu. Pridih dolgočasnosti smučanju nalaga enoličnost, ki se vleče že desetletja. Govorim o izvedbi tekem, stalnih prizoriščih, terminih in televizijskih prenosih.

Tudi za obiskovalce tekem stik s tekmovalci ni pristen. Pravzaprav ga ni. Občinstvu je treba v konkurenci številnih športov ponuditi več. Verjamem tudi, da bi lahko najboljšim smučarjem večkrat dodali zvezdniško priponko. Prave zvezdnike iz svojih smučarjev pravzaprav dela le avstrijska državna televizija.

Alpsko smučanje je torej v globoki krizi. Številni pravijo, da je dolgočasno. Bodimo pošteni, na trenutke je res. Ključno nevarnost pa vidim pri velikem upadu zanimanja mladih rodov. Televizijski prenosi zanje niso dovolj. Smučarje in smučarke bi morali na bolj domiseln način presesti na njihove zaslone, torej na računalnike, tablice in mobilne telefone.

Bi moral biti to ključni izziv za Mednarodno smučarsko zvezo (FIS)? Trenutno Mednarodna smučarska zveza za svetovni pokal v alpskem smučanju skrbi zgolj na tehnični ravni, zato se ustvarja občutek, da za promocijo alpskega smučanja skrbijo predvsem novinarji. Je torej usoda alpskega smučanja res odvisna le od tega, ali boste svojim bralcem znali na dovolj zanimiv način prenesti dogajanje v svetu alpskega smučanja? Morda bi bil res že čas, da se tudi pri FIS bolj načrtno lotijo te težave.

Mestne paralelne tekme so korak v pravo smer. Dvomim pa, da je to dovolj. Spremembe so nujne. Treba je dvigniti raven in odmevnost največjih tekmovanj kot vrhuncev sezone, povečati dinamiko tekem, nemara celo zmanjšati število preizkušenj in verjetno spremeniti denarne tokove. Danes gre večino denarja za stroške in panožne zveze. Če bi več denarja preusmerili v denarne sklade, bi postala pomembnost tekem občutno večja.

Ko govoriva o vlogi sedme sile, ne smemo pozabiti, da si je prav vaš oče kot športni novinar zamislil svetovni pokal v alpskem smučanju. Menite, da njegove temeljne ideje še živijo? Šport se spreminja. Če bi se oklepali nečesa, kar je nastalo pred štirimi desetletji, bi nas čas že zdavnaj povozil. Nekoč je bilo to le tekmovanje. Danes je posel. Svetovni pokal v alpskem smučanju je blagovna znamka. V tem poslu se letno obrne okrog sto milijonov evrov. A osnovna ideja ostaja.

Danes si težko predstavljamo, da bi novinar kot svoje poslanstvo sprejemal tudi oblikovanje tekmovalnega sistema … Športni novinarji so vez med dogodkom z vsemi akterji in občinstvom. Med vsemi deležniki najbolj vedo, kaj ljudi zanima in kaj ne. Pogled v zgodovino športa pove, da so prav novinarji pogosto dajali pobude za kakšna tekmovanja. Navsezadnje so tudi olimpijske igre, svetovno prvenstvo v nogometu in največja kolesarska dirka, Tour de France, plod novinarskih idej.