Slovo konstruktorja planiške letalnice: hvaležen Avseniku, ob gradnji sedel s Titom

Sportal Umrl je legendarni Janez Gorišek

Kot osemletnik se je Janez Gorišek začel ukvarjati s smučarskimi skoki, ki so ga povsem prevzeli, podredil jim je vse življenje. Vrsto let je bil državni reprezentant, dvakrat tudi študentski svetovni prvak. Zanimivo je, da je osebni rekord dosegel ravno v Planici, kjer je skočil 105 metrov. Gledal je širše, zanimal ga je razvoj, zato se je podpisal pod številne skakalne projekte.

Janez Gorišek v spodnjem videu o tem, kako je brat izbiral pravo mesto za Letalnico bratov Gorišek, kako je Slavko Avsenik organiziral koncert za zbiranje sredstev za gradnjo letalnice ... (pogovor je bil posnet leta 2018)

Sobotni Sportalov intervju z Janezom Goriškom leta 2018

V skakalnem svetu ima družina Gorišek posebno mesto. Janez in brat Vlado sta skrbela za razvoj smučarskih skokov ter konstruirala skakalnice in letalnice po svetu. V največji ponos je planiška Letalnica bratov Gorišek.

Po smrti Stanka Bloudka sta prevzela skrb za planiško velikanko. V Libiji, kjer je mlajši Janez nadziral gradnjo porušenega mesta Barča po potresu, ki je prizadel to afriško državo, se je razvijala ideja o Letalnici bratov Gorišek.

Ker je bil tudi sam nekdaj skakalec in so se mu skoki za vedno zapisali v srce, je veliko razmišljal o tem, kako bi bilo mogoče leteti še dlje. Naredil je osnovne formule, kako izdelati 200-metrsko napravo. Brat Vlado je medtem doma iskal traso in med 13 izbral tisto, ki je bila najustreznejša. Tisto v dolini pod Poncami.

Avseniku zahvala za pomoč …

Finančne pomoči države ni bilo, zato je bil Janez večno hvaležen pomoči legendarnega glasbenika Slavka Avsenika, ki je organiziral koncert, katerega izkupiček je bil namenjen prav gradnji letalnice. Če verjamete ali ne, z Avsenikom sta celo skupaj skakala. "Glede spominov iz preteklosti nimam težav, ker so skoki pri meni za vedno zapisani v srcu. Povezati smo morali znanje in vse, kar zadeva izračune. Fiziko moraš deloma obvladati. Srečo imam, da sem kot gradbenik znal. Delal sem na cestah, vse skupaj iz horizontale obrnil v vertikalo in šlo je naprej. Prav tako sem imel skakalne izkušnje. Kot skakalec sem doživel vse: spreminjanje tehnike, padce in tako dalje, zato mi ni bilo težko razumeti. Vključil sem še teorijo iz šole in tako je šlo naprej," se je pred leti v pogovoru za Sportal spominjal Janez.

Kako se je razvijala zamisel o letalnicah

Pred njim in bratom je bilo takrat v zraku vprašanje, ali obnoviti staro Bloudkovo velikanko ali narediti novo. Pred očmi se mu je prikazovala 200-metrska. Pri Mednarodni smučarski zvezi (FIS) so poudarjali, da več kot čez 150 metrov ne bo mogoče iti. "Takrat sem bil v Oberstdorfu in na letalnici opravljal meritve. Niku Belopavloviču sem rekel, da bomo lahko skakali dlje. Revež je moral takrat še meriti vse skupaj. Štoparico smo si izposodili pri pokojnem Černivcu, bil je ravnatelj športne gimnazije," je takrat dejal Gorišek.

Zapisoval si je hitrost na zaletni mizi, čas poleta in dolžino. Iz teh podatkov je nato izračunal krivuljo poleta, vpliv upora zraka in vzgona. Vse parametre je uporabil pri konstrukciji letalnice, ki se je bohotila v dolini pod Poncami.

… na zgodovinsko tekmo priletel iz Libije in sedel s Titom

Leta 1969 je Letalnica bratov Gorišek tako ugledala luč sveta. Na odprtju ni bil prisoten, saj se je ravno vračal iz Libije.

Znanje je prenesel tudi na sina Sebastjana, ki prav tako bedi nad gradnjo skakalnic, letalnic. Foto: Vid Ponikvar

Na poti z zagrebškega letališča je na avtobusu poslušal radio in tako dobil informacije, kaj se dogaja na letalnici. Ko je prišel v dolino pod Poncami, je dobil prav poseben sedež, s katerega je spremljal polete: "S Titom sem sedel. Skoraj pol ure je bil ob meni. Rekli so, da mora gledati tudi tekmo, ne pa se samo pogovarjati z mano. O vsem mogočem sva se pogovarjala. On je mislil, da sem v Libiji delal za vojsko. Dejal sem mu, da sem nadziral gradnjo po potresu, ki je prizadel državo. Zanimali so ga tudi skoki. Spremljal jih je in vseskozi ugotavljal, kakšna je bila daljava pri posameznem skakalcu. Zanimiv je bil."

Za planiško lepotico verjel, da bo mogoče leteti tudi okoli 260, 270 metrov

Gorišek je skonstruiral približno sto skakalnic in letalnic, tudi tiste za olimpijske igre v Sarajevu. Z njegovo pomočjo so prenavljali letalnice v Kulmu, Oberstdorfu, Vikersundu, po rami so ga trepljali tudi v Harrachovu na Češkem.

"Ponosen sem na to, da sem izbral pravilno pot. To moraš potem hraniti. Predvsem pa želim naše znanje zadržati, ker je edinstveno na svetu. Drugi tega nimajo, boljši smo. Vsaj to imamo," je leta 2018 razlagal z nasmeškom na obrazu. Da, pri 84 letih je še vedno razmišljal o nadgradnji skakalnih naprav. In vse do konca življenja je bilo tako.

Janez Gorišek in Jože Šlibar, ki je 24. februarja 1961 postavil svetovni rekord v smučarskih skokih z daljavo 141 metrov na nemški skakalnici v Oberstdorfu. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Velika želja gospoda, čigar zaščitni znak je bila prav tako čepica, je bila, da bi v Planici spet padel svetovni rekord in da bi bila po letu 2011 prav Letalnica bratov Gorišek tista, ki bi se lahko pohvalila z najdaljšo znamko na svetu. Ta je zdaj v lasti Vikersunda, kjer je Stefan Kraft poletel 253,5 metra. Enako daljavo je v Planici sicer že dosegel Gregor Schlierenzauer, a je ob tem podrsal. Za zdaj je rekord planiške lepotice, ki jo skakalci posebno spoštujejo, 252 metrov, do koder je poneslo Japonca Rjojuja Kobajašija.

"Prostora je še," je bil Gorišek prepričan o nadgradnji, saj je bila ob celoviti prenovi leta 2015, v veliko pomoč mu je bil sin Sebastjan, zasnovana premišljeno, da ob novih rekonstrukcijah ne bo pretiranih stroškov. Torej bi bilo mogoče leteti tudi okoli 260, 270 metrov, a bi morali zeleno luč s spremembo normativov za gradnjo letalnice prižgati pri FIS. Se pa lahko naša letalnica pohvali z 28 svetovnimi rekordi, kolikor jih nima nobena druga na svetu. Da je tako, ima veliko zaslug prav Janez Gorišek, ki se je z zlatimi črkami zapisal v zgodovino smučarskih skokov.