SiolNET. Sportal Zimski športi
5,62

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Janez Gorišek in Sebastjan Gorišek

Alfa in omega smučarskih poletov, ki pri 84 letih razmišlja o daljavi 300 metrov

5,62

termometer

Janez Gorišek in Sebastjan Gorišek
Foto: Vid Ponikvar

Ko beseda v smučarskih skokih nanese na polete, je prva asociacija svetovni rekord. A o njih ljudstvo in skakalni orli ne bi govorili ter sanjali, če ne bi bilo družine Gorišek. Sprva je Janez za razvoj letalnic skrbel skupaj z bratom Ladom, zdaj pa s sinom Sebastjanom. Prihodnje leto bo minilo 50 let, odkar so zgradili legendarno Letalnico bratov Gorišek. In njegova velika želja je, da bi mu pred domačim pragom zaigralo srce oziroma, če povemo drugače, da bi letalnica v Planici spet dobila svetovni rekord.

V Afriki, natančneje v Libiji, se je razvijala ideja o Letalnici bratov Gorišek. Janez Gorišek je kot gradbeni inženir doživel tudi politični udar v tej državi, ko je na oblast prišel zloglasni Gadafi. Brat je doma medtem iskal traso in med 13 izbral pravo, kjer naj bi letalnica stala. Sredstva za gradnjo od države niso dobili, zato je na pomoč s koncertom v Planici med drugimi priskočil tudi legendarni Slavko Avsenik, s katerim je Janez skupaj celo skakal. Leta 1969 se je v dolini pod Poncami začela bohotiti velikanka, ki nosi ime po bratih Gorišek. Lado je že umrl, medtem ko je Janez pri 84 letih še vedno aktiven. "Nikoli se ne bom ustavil," poudarja in dodaja, kako pomembna je vez s sinom Sebastjanom, ki je šel po njegovih stopinjah.


V smučarskih poletih ste že 50 let alfa in omega, gonilna sila za razvoj letalnic. Prav prihodnje leto bo 50. obletnica izgradnje Letalnice bratov Gorišek. So spomini na takratno obdobje in na projektiranje ter gradnjo letalnice še sveži?
JG (Janez Gorišek): Planico je bilo treba sprva še zgraditi. Nismo vedeli, kdaj in kako. Vmes sem bil v Libiji. Ko sem imel čas, sem razmišljal o letalnici. O povečavi. Pravzaprav sem veliko razmišljal. Rekel sem, da skakalnico imamo. Zanjo je skrbel brat, jaz sem skrbel za razvoj. To je bilo leta 1966. Takrat sem naredil osnovne formule, kako izdelati 200-metrsko napravo. Nismo vedeli, ali bo uspelo ali ne. Potrebna je bila intuicija. Vidite, pravilno smo razmišljali. Spomnim se, kako  sem prišel k bratu in sva debatirala o 200 metrih. Prvič sem rekel, da bo mogoče skočiti 200 metrov. In izšlo se je natanko tako.

Začetki razmišljanja o letalnicah

Ali bi že leta 1969 lahko poleteli 200 metrov? Ali je bila letalnica pripravljena za to znamko?
JG: Ne, ni se še dalo. Najprej je Björn Wirkola skočil 156 metrov. Nato je bil za njim Jiri Raška iz Češkoslovaške in nato Nemec Manfred Wolf, ki je skočil 165 metrov. Leta 1972 smo imeli nato svetovno prvenstvo v poletih.

SG (Sebastjan Gorišek): Tisto leto so v Opatiji priznali polete kot samostojno disciplino in to je bil velik korak.

Ali so na Mednarodni smučarski organizaciji (FIS) kaj nasprotovali?
JG: V naših glavah je šlo za to, ali bomo imeli svetovni rekord ali kakšen drug naslov. Nekaj smo morali imeti in naša želja je bila zelo velika. Nato smo kot prvi dobili svetovno prvenstvo v poletih.

SG: Smučarski poleti so nekoliko drugačna zgodba. FIS svetovnega rekorda ne priznava. Nikoli. Še zdaj se ne. To je stvar organizatorja.

JG: Najprej so bile tekme na letalnici v Planici na vsake tri leta. Nato smo zmanjševali ta razkorak. Izborili smo si, da je imela Planica vsako leto svetovni pokal, preostali na dve leti. Zdaj so tudi druge letalnice v svetovnem pokalu.

SG: In to je odlično. Dokazuje se, da je pot prava. Da je varnost dokazana. Da skakalci na letalnicah najbolj uživajo. Planica je pokazala in utrla poletom pot. Zdaj imajo vsi svojo skledo. Pri FIS se po eni strani očeta bojijo. Ponavadi je tako, da se ljudje raje izognejo stvari, če o njej ne vedo veliko. Še zdaj imamo iste motnje s podkomitejem za gradnjo skakalnic. Oče je že tisočkrat vse skupaj dokazal in še mora.

O tem, kako so zbirali denar in pravo traso za letalnico

Projektirali ste še druge letalnice in dali tudi drugim možnost dolgih poletov …
JG: S Sebastjanom sva ugotovila, da bomo, če bova dajala prednost le Planici, propadli. Zato sva v ospredje začela potiskati tudi preostale letalnice. Nemci so mene in brata leta 1970, ko je Heini Klopfer umrl, prosili, ali bi projektirala letalnico. Nikogar niso imeli, ki bi to znal. Nihče ni vedel. V čast njemu sva to naredila zastonj.

SG: Ta letalnica je bila takrat prenovljena in je držala do nedavnega. Zdaj so naredili manjšo, brez potrebe. Vse projektiranje je dognanje, ki smo ga ugotavljali v Planici. V Oberstdorfu so dali več na obleko kot na vsebino.

JG: Naša ideja je namreč bila, da bi bile vse letalnice enake.

SG: Na FIS se je pred leti začela debata, kaj bo z letalnicami. Nato smo šli na povečavo s 130 na 135 višinskih metrov. Tehnično obrazložitev in zagotovilo, da je to v redu, je podal oče v Zürichu na tehničnem sestanku podkomiteja za gradnjo skakalnic. Ko so to sprejeli, je bil Vikersund prvi, ki je prenavljal letalnico. Kot organizator moraš prav tako imeti tudi željo, ali želiš iti naprej. Norvežani so se učili v Planici. Bili so pri nas na šolanju. Dobili so zagon in še zdaj ne odnehajo. V čast jim je, da so protagonisti. Najbolj pomembno je, da sta oče in Lado resnično pognala ves motor. Da vsi delajo projekte po njunem vzoru. Novi Oberstdorf je na primer narejen po izkušnjah iz Planice, čeprav zelo ozko.

"Ko je Stanko Bloudek umrl, mi je pokojni Stane Pelan, ki je bil njegov najožji sodelavec, rekel, da  gre arhitektom le za denar. Dejal mi je, ali sem pripravljen prevzeti vse skupaj. To je bilo še pred letom 1960. Potem sem začel projektirati. Pri njemu doma sem sedel in moral izpit narediti. Tako sem začel razvijati in razmišljati. Kot skakalec in gradbeni inženir sem lažje razvijal kot preostali. To je bila moja prednost. To sem spretno uporabil. In še danes razvijam." "Ko je Stanko Bloudek umrl, mi je pokojni Stane Pelan, ki je bil njegov najožji sodelavec, rekel, da gre arhitektom le za denar. Dejal mi je, ali sem pripravljen prevzeti vse skupaj. To je bilo še pred letom 1960. Potem sem začel projektirati. Pri njemu doma sem sedel in moral izpit narediti. Tako sem začel razvijati in razmišljati. Kot skakalec in gradbeni inženir sem lažje razvijal kot preostali. To je bila moja prednost. To sem spretno uporabil. In še danes razvijam." Foto: Vid Ponikvar Je pa verjetno res, da Planica ne bi imela takšne pozornosti, če ne bi bilo Vikersunda, Oberstdorfa in Kulma …
JG: Ravno to smo želeli, da naredimo vse letalnice enake in gremo postopno naprej.

Kako to, da ste sploh začeli projektirati letalnice?
Ko je Stanko Bloudek umrl, mi je pokojni Stane Pelan, ki je bil njegov najožji sodelavec, rekel, da gre arhitektom le za denar. Dejal mi je, če sem pripravljen prevzeti vse skupaj. To je bilo še pred letom 1960. Potem sem začel projektirati. Pri njemu doma sem sedel in moral izpit narediti. Tako sem začel razvijati in razmišljati. Kot skakalec in gradbeni inženir sem lažje razvijal kot preostali. To je bila moja prednost. To sem spretno uporabil. In še danes razvijam.

Zakaj ste se odločili prav za projektiranje letalnic?
JG: Pred seboj smo imeli vprašanje, ali bomo staro Bloudkovo skakalnico obnovili ali naredili novo. Brat se je nagibal k novi. Kakorkoli smo obračali, se je prikazovala 200-metrska, ker je bilo toliko prostora. Ostali so prišli do 150 metrov. Pri FIS so poudarjali, da več kot čez to znamko ne bo mogoče skakati. Takrat sem bil v Oberstdorfu in na letalnici opravljal meritve. Niku Belopavloviču sem rekel, da bomo lahko skakali dlje. Revež je moral takrat še meriti vse skupaj. Štoparico smo si izposodili pri pokojnemu Černivcu, bil je ravnatelj športne gimnazije.

SG: Oče si je namreč zapisoval hitrost na zaletni mizi, čas poleta in dolžino. Iz tega je izračunal podatke za krivuljo poleta.

JG: Niko je moral čas poleta meriti, jaz sem pa zbral preostale elemente. Skupaj sva jih potem sestavila. Hitrost na mizi sem dobil, dolžino skoka tudi, potreboval sem le čas poleta. Na podlagi tega sem izračunal vpliv upora zraka in vzgona. Iz tega dobiš krivuljo poleta. Tako sem počasi razvijal.

"Ko sem šel v Libijo, sem šel pod pogojem, da bo Lado za mano prevzel dogajanje v Planici. Morali smo obnavljati, saj je bilo veliko napak. Razvojnik sem bil in v Libiji razmišljal o 200-metrski napravi, on pa je iskal novo traso. Mislim, da je poiskal 13 tras, da so našli pravo, kjer naj bi bila letalnica." "Ko sem šel v Libijo, sem šel pod pogojem, da bo Lado za mano prevzel dogajanje v Planici. Morali smo obnavljati, saj je bilo veliko napak. Razvojnik sem bil in v Libiji razmišljal o 200-metrski napravi, on pa je iskal novo traso. Mislim, da je poiskal 13 tras, da so našli pravo, kjer naj bi bila letalnica." Foto: Vid Ponikvar Če pogledate nazaj v tista leta, ste (so) morali biti kot skakalci kar nori, da so skakali s tisto opremo na takšnih skakalnicah?
JG: Hitrosti so bile višje, kot so zdaj. V Planici smo že imeli hitrost 120 km/h (zdaj so na letalnicah hitrosti malenkostno čez 100 km/h, op. a.).

Ni bilo nobenega strahu?
JG: Saj nisi vedel, kaj se ti lahko zgodi (smeh, op. a.).

Vi ste skakali še z rokami naprej?
JG: Ne, jaz sem z rokama nazaj. Eden od prvih. Norvežan je bil prvi skakalec. Mislim, da je bilo to leta 1948. Jaz sem jih nosil malce sem in tja. Ko sem bil na tekmi v Avstriji, sem zmagal. In takrat so mi roke ostajale zadaj. Trenerju sem rekel, kaj naj zdaj, in mi je rekel, naj jih tako kar pustim (smeh, op. a.). Tako sem potem skakal. To je bila stvar razvoja. Sploh nisi vedel, zakaj se je tako zgodilo.

Je skakal tudi brat?
JG: Tudi je. Bil je revež. On je bil partizanska generacija. Boril se je v vojski. Vsi so bili po gozdovih. Ko je prišel ven, ga niso pustili. Bil je namreč šolan. Moral bi iti za majorja, vendar ni hotel o tem nič slišati. Potem so ga le izpustili iz vojske. Začel je študirati na gradbenem faksu. Srečo sem imel, da sem rasel ob njem. Pri njem doma so vedno študirali trije ali štirje . Brat mi je rekel, naj ne študiram gradbeništva, da to ni zame. Da je pretežko. Saj je bilo res ... A je bil med fanti tudi Srb Rašo, ki mi je rekel, ti kar bodi gradbenik. Gradbena fakulteta mi je bila v resnici najbližje. Geodezija, ki jo je dokončal sin Sebastjan, je bila sama matematika. Pri arhitektu moraš imeti dušo, sicer nisi arhitekt. In rekel sem si, da bom gradbenik.

Kakšno vlogo je v resnici imel brat?
JG: Ko sem šel v Libijo, sem šel pod pogojem, da bo Lado za mano prevzel dogajanje v Planici. Morali smo obnavljati, saj je bilo veliko napak. Razvojnik sem bil in v Libiji razmišljal o 200-metrski napravi, on pa je iskal novo traso. Mislim, da je poiskal 13 tras, da so našli pravo, kjer naj bi bila letalnica. On je delal na tem, da se je nova sploh začela uveljavljati. Nato je bilo treba zbirati denar. Slavko Avsenik je imel takrat koncert. Tone Fornezzi Tof je prav tako sodeloval. Denar smo morali zbrati, ker država ni nič dala. Vse je bilo amatersko. Namesto dveh sem v Libiji preživel kar sedem let. Edinstven primer sem bil kot Slovenec v vlogi izvršnega direktorja.

"Gadafi je enkrat prišel v našo pisarno, kjer smo delali. Odprl je vrata, pogledal notri ..." "Gadafi je enkrat prišel v našo pisarno, kjer smo delali. Odprl je vrata, pogledal notri ..." Foto: Vid Ponikvar Verjetno ste se zgledovali po bratu, ker je bil starejši?
JG: On mi je bil nenehno vzor. Bil je športnik, vse. Posnemal sem ga. In to zelo dobro. Vse mi je uredil. Doma na dvorišču sem imel bradljo, drog, vse pripomočke. S seboj me je vzel tudi v telovadnico. Nenehno sem bil z njim.

Ali ni bil politični udar, ko ste bili v Libiji, na oblast je takrat prišel znani Gadafi?
JG: Ko sem bil jaz tam, je bil kralj Idris. Gadafi je prišel na koncu. Pred tem sem bil v Makedoniji, kjer je bil potres, in kot potresni inženir sem šel v Libijo. Tam smo potem gradili, kralj Idris je bil glavni. Bili smo neposredno pod njegovim vodstvom. Nadzirali smo gradnjo, sicer pa sem veliko razmišljal o letalnici.

Ali je bilo zaradi Gadafija kaj strahu?
JG: Ne, ker dolgo nismo vedeli, kdo je. Enkrat je prišel v našo pisarno, kjer smo delali. Odprl je vrata, pogledal notri. Malce smo sumili, da bi to lahko bil on. Zaprl je vrata in šel naprej v drugo sobo. Šel sem za njim. Stopil je v drugo pisarno, kjer je bil predsednik odbora. Ta je bil nekdanji predsednik Libije. Takrat ga ni bilo notri. Gadafi se je obrnil in šel nazaj. Ob sebi je imel vojaka. Ker je videl, da smo bili vsi na mestu, nas je pustil pri miru. Druge organizacije je razpustil.

Ste hitro potem zapustili Libijo?
JG: Vse leto sem bil še tam. Ko mi je umrl oče, sem rekel, da grem domov. Čeprav bi bil lahko še kakšni dve leti pri Gadafiju.

Kakšnih pritiskov z njegove strani niste čutili?
JG: On je imel svojo filozofijo, da bi morali arabsko znati v dveh urah (smeh, op. a.). K sreči so vsi njegovi govorili angleško. Z njim sem se enkrat potem še srečal. Nobenega strahu ni bilo, čeprav je bil visok možak. (smeh, op. a.)

Kako močan potres pa je bil v Makedoniji, kjer ste bili prej?
JG: Uf, zelo. Še vedno se spomnim tega potresa. V eni hiši sem namenoma vrisal diagonalo. Istočasno je ta pomenila statiko. Rekel sem si, da mora nekaj ostati in še zdaj je ostalo. (smeh, op. a.)

SB: Statika je pomagala očetu tudi pri skakalnicah. Če imaš znanje, ti prav pride pri domišljiji, ki jo je imel.

"Bratovski tandem, ali pa zdaj s sinom Sebijem, daje ustvarjalno energijo. Če si sam, si sam. Če sta dva, je nadgradnja. Lepo je, če imaš brata. Ta povezanost pomaga. Takšna, kot jo imava s sinom Sebastjanom." "Bratovski tandem, ali pa zdaj s sinom Sebijem, daje ustvarjalno energijo. Če si sam, si sam. Če sta dva, je nadgradnja. Lepo je, če imaš brata. Ta povezanost pomaga. Takšna, kot jo imava s sinom Sebastjanom." Foto: Vid Ponikvar Kakšen skakalec pa je bil Slavko Avsenik?
JG: Z njim sva bila zelo dobra prijatelja. Od mene je bil štiri leta starejši. V Planici smo trenirali. Tam se je vedno dogajalo. Slavko in vsi preostali so tam trenirali.

Ali je bil dober?
Tudi. Bil je v drugi kakovostni kategoriji. Jaz sem kot mladinec skakal z njimi. To je bilo zame lepo obdobje.

Slovenija je znana po bratskih navezah. Avsenika v glasbenih vodah, Dragića v športnih in še ogromno jih je. Kaj imamo Slovenci v krvi?
JG: Bratovski tandem, ali pa zdaj s sinom Sebijem, daje ustvarjalno energijo. Če si sam, si sam. Če sta dva, je nadgradnja. Lepo je, če imaš brata. Ta povezanost pomaga. Takšna, kot jo imava s Sebastjanom.

Vas, Sebastjan, je potegnilo v te vode verjetno prav zaradi očeta?
SG: Pritegnili sta me skrb in ljubezen do očeta. Skrbelo me je zanj, ko sem videl, koliko ljudi ima okoli sebe. Po svojih močeh sem poskušal pomagati. Sicer sem ga velikokrat polomil, tako da verjetno ni bil vesel moje pomoči.

JG: (smeh, op. a.)

SG: Oče rad deli znanje. Marko Mlakar je tudi gradbeni inženir in v Sarajevu sta skupaj delala skakalnice za olimpijske igre. Prav tako je v podkomiteju za gradnjo skakalnice. Oče je tudi njega izučil, da gre lahko naprej. Potem je z nami Jure Podbevšek, ki je magistriral iz letalnic na geodeziji. On je naša tehnična pomoč. Kdo ima občutek? To sva midva z očetom, ki se veliko pogovarjava. Z očetom imava idejno, svobodnjaško razmišljanje. Občutek, da veš, da je prav. Ko vidiš, da skakalci uživajo v tem, je veliko zadoščenje.

Planica je imela vse do leta 2011 rekord v svoji lasti. Takratna znamka je bila 239 metrov, ki jo je postavil Norvežan Bjorn Einar Romoren. Planica je imela vse do leta 2011 rekord v svoji lasti. Takratna znamka je bila 239 metrov, ki jo je postavil Norvežan Bjorn Einar Romoren. Foto: Vid Ponikvar Gospod Janez, če ste za letalnico v Planici leta 1969 rekli, da je narejena za 200-metrsko letenje, za koliko je zdajšnja?
JG: Za 300 metrov.

Kaj bi morali narediti, da bi v resnici leteli tako daleč?
JG: A kaj bomo? (smeh, op. a.) Razvoj bo vse pokazal. Elementi za nadaljnji razvoj so postavljeni.

SG: Z istimi elementi se bo razvijalo. Letalnica je kot elastika. Mi nikoli nismo kopali. Vedno smo šli nazaj gor ali navzven. Iz vertikale v horizontalo. Da so nakloni manjši. Preprosto jim ne gre v glavo, da ni treba kopati luknje, da povečaš napravo.

JG: Planico smo ravno obrnili. Vsi so mislili, da bomo kopali. Smo jo pa dvignili.

SG: V resnici potrebuješ vse krajše zalete, ker bodo hitrosti pravšnje.

JG: Vse skupaj sva dvignila, Tega se skoraj ne vidi. To smo lahko delali, ker tega niso dojeli.

 

Kako pa bi vam srce zaigralo, če bi svetovni rekord na Letalnici bratov Gorišek padel letos?
JG: Pričakujem ga. (smeh, op. a.) Vem, da bo. Ne moreš pa tega določiti. Toliko je elementov, ki se morajo izpolniti. Nekaj sreče moraš prav tako imeti. Svoje skakalce moraš imeti, da bodo daleč leteli. Zanimivo je, koliko elementov se mora združiti. Upam, da bo letos Planica zdržala. Lahko imamo ta konec tedna rekord v Vikersundu in potem v Planici še enega. Saj ne moremo daleč naprej. Ampak le toliko, da ga imamo.

Koliko manevrskega prostora ima planiška letalnica?
JG: Trenutno je prostora za okoli 255 metrov. Bomo videli. Ko bodo vsi pogoji izpolnjeni.

Veliko se govori o Bloudku, da je naredil ogromno za skoke. Tudi vi ste gonilna sila tega športa. Kaj vam pomeni dejstvo, da ste bili začetnik poletov in skrbite za napredek?
JG: To je neke vrste zadoščenje. Kot človek veš, da se ne smeš ustaviti. Sam vem, da se ne smem ustaviti. Sicer izgineš.

SG: Oče je imel svoj stavek, ko so prvič presegli 200 metrov. Na kongresu FIS v Riu de Janeiru je takrat rekel: "Če hočeš, da ti uspe, moraš slediti svoji poti."

JG: Če želiš nekaj biti, moraš biti zagnan in trdo delati. Biti z dušo pri stvari. Srečo sem imel, da sem imel ob sebi brata in zdaj sina, da razvijam naprej. Upati si moraš in imeti ogromno volje.

SG: Oče ima ogromno volje. Posebnež je. Kot je bil Bloudek, je tudi on.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

delitve: 136
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin