Petek, 18. 9. 2020, 14.58
4 leta, 1 mesec
ROK PERKO
Slovenski smukač, ki je adrenalin našel na kolesu
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,32
Ob Andreju Jermanu, Andreju Špornu in Boštjanu Klinetu je Rok Perko edini Slovenec s smukaškimi stopničkami v smučarskem svetovnem pokalu. Zdaj je novo strast našel na kolesu.
Kdor podrobno spremlja slovensko enduro kolesarsko sceno, je pred dnevi ob pregledu rezultatov državnega prvenstva privzdignil obrv ob trinajstouvrščenem oziroma tretjem v kategoriji masters 1. Rok Perko je pisalo. Da, tisti alpski smučar, ki spada v kvartet tekmovalcev z uvrstitvijo na zmagovalni oder smukaške tekme svetovnega pokala. Kako se je znašel na kolesu in koliko časa preživi na njem?
Dobri dve leti po tekmovalni upokojitvi smučarskega davka na svojem telesu ne čuti, čeprav je zbral kar nekaj poškodb (počena vranica, poškodba meniskusov, natrgana tetiva, zlom komolca, strgane vezi v gležnju, zlom fibule …). Tudi kakšnega izrazitega cmoka v grlu ob spremljanju tekem nima. Priznava pa, da šele zdaj, ko na kariero gleda z varne časovne razdalje, zares razume razsežnost določene tekmovalne ravni. Kot primer navaja smuk v Kitzbühlu. "Zadnjič mi je znanec rekel: 'Človek, ti si vozil Streif. Steif!' Morda se šele v takšnih trenutkih zavem gladiatorske vloge smukačev in tudi izjemnega občutka na teh tekmah," pripoveduje Rok Perko.
Ob koncu tedna Roka Perka čaka druga uradna tekma.
Kar štirinajst sezon je poskušal izzivati najhitrejše smukaške linije v svetovnem pokalu. Vmes je bil tudi mladinski svetovni prvak in podprvak. Enkrat je stal na zmagovalnem odru svetovnega pokala in bil še trikrat uvrščen med najboljšo petnajsterico. Večkrat je bil sicer razočaran kot zadovoljen, pogrešal je predvsem kontinuiteto, vendar ni nikoli začutil odklonilnega odnosa do smučanja. A ko ga vprašamo, koliko smučarskih dni je zbral v pretekli sezoni, po krajšem razmisleku reče: "Šest ali sedem." Kaj na pa kolesu? "Letos? Krepko več kot 100. Tam nekje pri številki 70 sem nehal šteti," odgovori in tako razkrije novo strast. Gorsko kolesarstvo – enduro.
"Zanimivo, ko mi je kot smukaču kdo dejal, da sem adrenalinski odvisnik, tega niti nisem razumel. Pač, bil sem smučar v hitrih disciplinah. Nisem vedel ali čutil, da prejemam ta adrenalin. To je bilo nezavedno. Zdaj ga iščem. V spustih s kolesom ga nedvomno tudi najdem. V hitrosti, skokih, zavojih … Odličen šport, v katerem moraš pa veliko garati tudi navkreber. Spust je pravzaprav nagrada," pripoveduje nekdanji smučarski reprezentant in v smehu dodaja, da je njegova nova športna aktivnost trenutno nekje na meji med aktivnih hobijem in zasvojenostjo. Žena Tjaša bi verjetno dejala, da zadnje.
A začelo se je povsem naključno. V slogu – prideš? Pridem! Sprva z izposojenim kolesom sredi deževnega maja 2019 na tedaj blatnih stezah proge na Golovcu. "Kljub nič kaj radostnim pogojem mi je postalo všeč. Dokončno pa me je šport prevzel, ko sem začel voziti po posušeni podlagi. Ne vem … Kombinacija dobre družbe, ki je značilna za to enduro skupnost v Sloveniji, zabave, telesne aktivnosti, adrenalina ter izziva ob iskanju lastnih meja. To me je pritegnilo," pripoveduje 35-letni Tržičan, ki pa z družino že vrsto let živi v Ljubljani.
Sprva Golovec, nato Rašica, pa Kočevje, Primorska … In kmalu čez mejo. V kraje, ki jih je sicer dobro spoznal že kot alpski smučar, recimo v Leogang, Saalbach in Schladming. "Ob pogledu s prelomnice v dolino proti 'Hirscherjevi' ciljni areni v Schladmingu sem se ob misli na smučanje prav nasmehnil. Toda počutil sem se domače in prijetno, čeprav je miselni proces povsem drugačen," pripoveduje Perko. Mikata ga Finale Ligure v Italiji in Morzine v Franciji. "Počasi, počasi … Šele dobro leto se ukvarjam z gorskim kolesarstvom," dodaja ljubiteljski kolesar, čigar rekord v skoku s kolesom zdaj znaša slabih 20 metrov.
Ob vprašanju o poškodbah pokaže na modrice pod levim komolcem, medtem ko z desnico potrka ob mizo ter se pohvali, da kljub nekaj zdrsom in padcem s kolesa ni utrpel kakšnih posledic. Ocenjuje pa, da je tveganje ob spustih s kolesom celo večje kot na smučeh. "Res je, hitrosti so v smuku neprimerno večje. Ob padcu pri več kot 100 kilometrih na uro se noga hitro zlomi, kolenske vezi pa strgajo. A na progi so izletne cone, mreže … V enduro spustih pa kolesar tudi s 40 kilometri na uro drvi čez korenine zgolj nekaj centimetrov mimo skale ali drevesa," se nevarnosti novega konjička zaveda olimpijec.
Stopničke, a ne smučarske.
A čeprav vztraja pri povsem amaterski naravi svoje nove aktivnosti, ob vprašanju o tekmovanjih iz žepa ponosno potegne še povsem svežo bronasto kolajno SloEndura v kategoriji masters 1. V skupni kategoriji, ki je štela tudi za državno prvenstvo, je bil 13. v konkurenci 90 tekmovalcev. "Tudi tukaj se je začelo na šaljiv način. Lani sem najprej nastopil na tekmi '4fun'. Letos smo s prijatelji v Kočevju razglabljali o novih tekmah. 'Rok, a postati moraš član enega od društev in pridobiti licenco Mednarodne kolesarske zveze,' so mi dejali. No, tako sem postal član MTB trail centra Kočevje z UCI-izkaznico," se pohvali novopečeni kolesar, ki sicer v svojih vožnjah največ rezerv vidi v tehniki, deloma tudi v opremi.
In v prihodnje? "Me sprašujete, kako visoko lahko sežem? Nimam oprijemljivih ciljev. Sceno pa poznam dovolj dobro, da vem, kako resno in ekipno se dela lotevajo v enduro svetovni seriji. To so vrhunski športniki in hkrati tovarniški tekmovalci. Žalil bi jih, če bi danes rekel, da se vidim tam. Zame so to 'vesoljci'. Pravijo, da se nikoli ne sme reči nikoli. A če bi to želel, bi moral celotno življenje posvetiti zgolj temu športu. Zato se raje držim slovenske scene. Trenutno. Bomo videli, kako bom napredoval," odgovarja Perko in dodaja, da v trenutku, ko sede na kolo, tudi nima občutka trenažnega procesa, čeprav včasih kolesari tudi po štiri ure na dan.
