Torek, 17. 11. 2020, 4.00
3 leta, 5 mesecev
Pet let po smrti DRAGA GRUBELNIKA
Slovenska smučarska tragedija, ki je sprožila akcijo
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,54
Drago Grubelnik (15. 1. 1976 – 17. 11. 2015)
Natančno pol desetletja po tragični smrti Draga Grubelnika, ki je tistega usodnega 17. novembra 2015 z vozilom zgrmel v prepad pod ledenikom Rettenbach pri Söldnu, je slika o nekdanjem alpskem smučarju s Pohorja vsekakor bolj jasna in splošno znana kot v letih po koncu njegove kariere, obenem pa je skupnost bogatejša za zdaj že kar tradicionalno dobrodelno akcijo, katere gonilna sila je Rene Mlekuž.
Reklo, da se o mrtvih govori le najlepše, še zdaleč ni edini razlog, da sogovorniki o Dragu Grubelniku pripovedujejo z izrazito izbranimi besedami. Prazne puhlice se zlahka izrečejo, vtisov, ki jih tudi pet let po tragični smrti štajerskega olimpijca delijo njegovi sopotniki, pa v takšni obliki ni mogoče hliniti. Nekdanjega slovenskega smučarskega reprezentanta tako domači kot tuji tekmeci prikazujejo kot vedro osebnost, moža, ki je širil pozitivno energijo tudi v najtežjih delovnih trenutkih, obenem pa kot nekoga, ki se je v skromnem okolju priučil čvrstih delovnih navad.
Danes mineva pet let od njegove prezgodnje smrti. Zgodilo se je v Söldnu, ki je smučarskim navdušencem poznan kot tradicionalno prizorišče uvodne tekme svetovnega pokala. Od omenjenega kraja proti vznožju ledenika Rettenbach vodi 13-kilometrska serpentinasta cesta. Ko se je kot trener v bolgarski reprezentanci nanjo z zgornje strani podal Grubelnik, je na enem od zavojev izgubil nadzor nad vozilom in s cestišča zapeljal v strmo skalnato pobočje ter v razbitinah umrl slabih 270 metrov nižje.
"Žal mi je, ubil sem vaju"
V kombiju z Grubo, kot so mu rekli smučarski sopotniki, sta bila tudi trener Dimitar Hristov in tedaj 18-letni tekmovalec Albert Popov. Oba sta, na srečo brez trajnih posledic, nesrečo preživela in o njej spregovorila tudi za naš medij."Bil je povsem običajen dan. Ko smo končali vadbo na snegu, smo se v kombiju pogovarjali o tem, kako se bomo v kratkem odpravili v Skandinavijo. Nato pa … Zgodilo se je v trenutku. Še danes ne vem, kako je vozilo izgubilo stik s cestiščem. A v sekundi ali dveh sem pred seboj videl zgolj zračno blazino in slišal hrušč. Upal sem le, da bo te nočne more hitro konec. Imam nekaj lukenj v spominu. Nesreče ne bi znal natančno rekonstruirati. Vedel pa sem, kaj se dogaja. Ko so prispeli prvi reševalci, sem ob injekcijah zaspal in se prebudil v bolnišnici. Takoj sem vedel, zakaj sem tam. Zanimalo pa me je predvsem, kaj je s sopotnikoma," se je spominjal Hristov.
Albert Popov
Popov, ki se je lani nekajkrat prebil tik pod vrh slalomskega svetovnega pokala (v Schladmingu je bil peti, v Kitzbühlu pa deveti), se po drugi strani spominja tudi Dragovih zadnjih besed. "Ko je vozilo zdrsnilo s ceste v prepad, je dejal: 'Žal mi je, fanta, ubil sem vaju!' Kot kaže, je mislil, da je bila to njegova napaka. Bilo je kot v nočni mori. Prav ničesar nisem čutil. Slišal sem zgolj kričanje," pripoveduje bolgarski reprezentant.
"Drago je bil prijeten fant. Vedno se je smejal. Še več, s svojim humorjem je skrbel, da je bilo prijetno tudi njegovim sogovornikom. Cenil sem tudi njegove trenerske vrline. Njegovi treningi so bili kakovostni. Veliko sem se naučil. Žal mi je, da ga ni več med nami. Pogosto mislim nanj. Skorajda vedno, ko stopim na smuči," o nekdanjem trenerju razmišlja Popov.
Akcija: V spomin na Grubo in za dober namen
Še posebej tesno je bil na Grubelnika navezan njegov dolgoletni prijatelj in reprezentančni sopotnik Rene Mlekuž, ki je svoje spomine delil v edinstvenem nekrologu za časnik Dnevnik. Priznava, da je pet let pozneje žalost manjša, misli na pokojnega olimpijca pa pogoste. "Naravno je, da čas celi rane. Še danes pa pridejo trenutki, ko me prime, da bi Draga vprašal za nasvet. V vzponih in padcih ali pa pred večjimi dilemami se spomnim nanj. Nanj in na svojega očeta. Razmišljam o tem, kaj bi mi odgovorila, če bi ju vprašal, kaj menita," pripoveduje Mlekuž, ki je bil pobudnik in pozneje gonilna sila "Grubinega memoriala", tradicionalne smučarske tekme in spremljevalnega glasbenega programa z dobrodelno noto.
Spomin na smučarske čase: Drago Grubelnik, Rene Mlekuž in Mitja Dragšič leta 2002 v Salt Lake Cityju.
Letos je sicer prireditev v Kranjski Gori zaradi koronavirusa odpadla, a so pokrovitelji vztrajali in pustili donatorske zneske. Mlekuž zdaj upa, da bo izvedba memoriala mogoča marca 2021. "Upam, da se bo zdravstveni položaj umiril do te mere. Tudi tokrat bomo s pomočjo Zveze prijateljev mladine izbrali družino, ki ji bomo priskočili na pomoč," pravi 45-letni Bistričan.
"Sprva si nisem predstavljal, da bo akcija dobila takšne razsežnosti, da jo bodo ljudje v tako širokem obsegu sprejeli. Vsega skupaj sem se lotil dokaj instinktivno. Ideja spominske tekme kot nekaj, kar je najmanj. Kar lahko storim zanj. Hitro mi je na pomoč priskočil Domen Mavrič, ki skrbi za glasbenike. Najlepše pa je, da se je dogodek razvil v dobrodelnega," poudarja Mlekuž.
A začelo se je z zbiranjem denarja za Grubelnikovega sina Maksa. "Na srečo Maks vseeno ni iz družine, ki bi bila v hudih težavah. Zato smo želeli pomagati drugim. Verjamem, da bi tako želel tudi Drago. Pomagali smo družini do nove strešne kritine. Drugi družini smo v mansardi pomagali urediti otroške sobe. Tretji s finančnim prispevkom pomagali pri obnovi hiše. Zgodba se bo nadaljevala," je zaključil nekdanji reprezentant.
Drago Grubelnik (15. 1. 1976 – 17. 11. 2015)
Bil je smučarski sopotnik Koširja, Mlekuža, Kunca … Z omenjeno druščino se je leta 2001 v Schladmingu podpisal tudi pod zgodovinski dosežek. Tedaj se je v finale zavihtelo kar osem slovenskih slalomistov.Drago je sicer svoje prve točke osvojil leta 1997, vsega nekaj mesecev po debitantskem nastopu v svetovnem pokalu, ki ga je zabeležil v Söldnu, kjer se je slabi dve desetletji pozneje nato tudi tragično končala njegova življenjska pot.
Svojo najuspešnejšo sezono 2001/2002 je kot 14. slalomist končal med prvokategorniki. Najboljši posamični rezultat pa je vknjižil 16. 1. 2000, ko je slalom v slovitem Wengnu končal na tretjem mestu.
Skupno je zbral 11 uvrstitev med deseterico svetovnega pokala, trikrat je nastopil na olimpijskih igrah in bil na dveh svetovnih prvenstvih. Kariero je končal leta 2008, si nato kruh služil kot poslovodja v športni trgovini, v letih pred smrtjo pa je deloval kot trener v bolgarski smučarski reprezentanci.
