Grubelnikove zadnje besede: "Žal mi je, ubil sem vaju!"

Albert Popov je po letu 2015 še drugič nastopil na pokalu Vitranc. Foto: MaPa

"Tekme, na katerih z visoko štartno številko nimam nikakršnih možnosti za želeno smučanje in rezultatski preboj, vselej zapuščam slabe volje. Žal je bilo tako tudi tokrat v Kranjski Gori," je po 53. času prve slalomske vožnje (dan pred tem je bil v veleslalomu 42.) dejal mladi bolgarski reprezentant Albert Popov.

A čeprav rezultatsko neizstopajoč, za gledalce neopazen in tudi fizično dodobra oddaljen od največjih zvezdnikov belega cirkusa, ki so ciljno areno zapustili krepko pred njegovim nastopom, je bil 19-letni Bolgar vendarle udeleženec pokala Vitranc z eno najbolj pretresljivih osebnih zgodb. Gre namreč za enega od dveh preživelih sopotnikov Draga Grubelnika v tragični prometni nesreči, ki se je zgodila 17. novembra 2015.

Nastopil je tudi na svetovnem prvenstvu v St. Moritzu in zasedel 27. mesto v slalomu in 30. v veleslalomu. Foto: Getty Images

Ko stopi na smuči, pomisli na "Grubo"

"Drago je bil prijeten fant. Vedno se je smejal. Še več, s svojim humorjem je skrbel, da je bilo prijetno tudi njegovim sogovornikom. Cenil sem tudi njegove trenerske vrline. Njegovi treningi so bili kakovostni. Veliko sem se naučil. Žal mi je, da ga ni več med nami. Pogosto mislim nanj. Skorajda vedno, ko stopim na smuči," se je o nekdanjem slovenskem reprezentantu, ki je v zadnjih letih deloval kot trener v bolgarski reprezentanci, razgovoril Popov.

Še posebej tesno mu je bilo pri srcu ob začetku nove sezone, ko se je na poti na ledenik Rettenbach nad Söldnom ustavil na mestu tragedije. "Opazil sem, da so zdaj nekoliko zavarovali tisti nevarni ovinek. Za Draga, žal, prepozno," v tekoči angleščini pripoveduje mladi Bolgar, čigar besedni zaklad premore tudi veliko slovenskih besed.

Usodni ovinek
Z ledenika Rettenbach proti Söldnu vodi 12 kilometrov dolga cesta. Za Grubelnika je bil usoden oster (sedmi) ovinek na nadmorski višini 2.455 metrov, od koder je vozilo, v katerem sta bila še Albert Popov in Dimitar Hristov, zgrmelo kar 270 metrov globoko in pristalo na skalnati ravnini. Slovenski olimpijec je zaradi hudih poškodb umrl po prevozu v bolnišnico Murnau, medtem ko so njegova sopotnika prepeljali v kliniko v Innsbruck, kjer sta uspešno okrevala.

 Zadnjih besed ne bo nikoli pozabil

V nasprotju s trenerjem Dimitrom Hristovom, drugim Grubelnikovim sopotnikom v nesrečnem vozilu, s katerim smo se pogovarjali ob prvi obletnici tragedije, se Popov dobro spominja tudi Pohorčevih zadnjih besed. "Ko je vozilo zdrsnilo s ceste v prepad, je dejal: 'Žal mi je, fanta, ubil sem vaju!' Kot kaže, je mislil, da je bila to njegova napaka. Bilo je kot v nočni mori. Prav ničesar nisem čutil. Slišal sem zgolj kričanje," se spominja Popov, ki jo je v nesreči odnesel "le" z zlomljeno nogo in poškodovanim očesom, medtem ko se je sovoznik Hristov zdravil zaradi zlomljenih reber in poškodovanega kolena.

"Imel sem srečo"  Sopotnika Popova: Drago Grubelnik in Dimitar Hristov Foto: Osebni arhiv

"Zdaj sem povsem zdrav. Vse rane so zaceljene, posledic poškodb ni. Povsem normalno lahko smučam. Res sem imel neverjetno srečo," 476 dni po nesreči, ki bi se, vsaj glede na razbitine vozila, tudi zanj lahko končala tragično, pripoveduje najmlajši udeleženec nedeljskega podkorenskega slaloma. Tudi po sedmem nastopu v svetovnem pokalu ostaja brez točk.

Letos se je sicer prvič prebil do točk evropskega pokala, veliko pa si obeta od mladinskega svetovnega prvenstva v Aareju. "Če bom zmagal, bom nastopil celo v finalu svetovnega pokala, v nasprotnem primeru pa se bom posvetil tekmam nižje ravni," je pogovor sklenil Popov, ki ne skriva velikih smučarskih ambicij. Tudi v spomin na Draga Grubelnika.