SiolNET. Sportal Zimski športi
10

termometer

  • Messenger
  • Messenger
DRUGA KARIERA (237.): BINE NORČIČ

Slovenec, ki na nogah drži Američane

10

termometer

Ko beseda nanese na priimek Norčič, se ljubiteljem športa nemudoma pred oči prikradejo smučarski skoki. Bogdan Norčič je bil nekoč odličen skakalec z rekordno daljavo v Planici, ob kateri je podrsal, sin Bine pa nadaljuje poslanstvo v tem športu. Po končani karieri, od katere se je moral posloviti po grdem padcu v Planici, kjer je želel popraviti družinski rekord, se je takoj podal v trenerske vode. Vse od leta 2004 je v tem poslu, v katerem sta se med drugim srečali tudi njegova pot in pot Primoža Rogliča. Najtežji trenutek je bil brez kančka dvoma padec Nicka Fairalla. Na čelu ameriške in kanadske reprezentance je vstopil že v osmo sezono, želja in cilj pa sta, da bi v prihodnje posegel v prostor večjih skakalnih nacij.

Marca letos je Bine Norčič dopolnil 40 let, v poklic trenerja smučarskih skokov pa je vpet že debelih 17 let. Padec v Planici je pustil posledice, da je predčasno zaključil kariero in presedlal na trenersko tribuno. Ob pomoči Smučarske zveze Slovenije so se mu sprva odprla vrata v slovenskih reprezentancah, nakar je z Vasjo Bajcem ugriznil v turško jabolko in bil v tej skakalno nerazviti državi, vsaj kar zadeva tekmovalni del, vse do leta 2013. Dobro delo so opazili v ameriški reprezentanci. Pod svoje okrilje ga je povabil znani ameriški skakalec Clint Jones, ki mu je po letu že prepustil mesto glavnega trenerja. Izkušenj in znanja si je v tem času nabral ogromno, zato ne bi bilo nič nenavadnega, če bi po koncu olimpijske sezone okrepil štab kakšne od večjih skakalnih nacij.


- 40-letni Bine Norčič je že vse od leta 2004 trener v smučarskih skokih. 40-letni Bine Norčič je že vse od leta 2004 trener v smučarskih skokih. Foto: Guliverimage

Družina Norčič je širši javnosti znana po smučarskih skokih, a so bili vaši predniki vpeti v nogomet. In to pri Muri. Vaš pradedek je bil kapetan pri Muri.
Prvi se je kot profesionalec preselil v Jugoslavijo. Imamo kar nogometno zgodovino. Oče je tudi malce igral nogomet ob tem, ko je treniral skoke. Nogomet je bil pri nas dobro zapisan. Kot zanimivost lahko povem, da so me pri NK Mura letos povabili v Mursko Soboto in smo šli skozi celotno zgodovino, povrhu vsega so me pogostili, ogledal pa sem si tudi tekmo.

Druga kariera

Ste torej navijač Mure?
Spremljam nogomet in Mura je zaradi zgodovine pri meni dobro zapisana. Neverjetno, kakšni entuziasti so. Živijo za nogomet. To se vidi na vsakem koraku, kar sem lahko opazil, ko sem bil tam.

Njegov oče Bogdan Norčič je pustil pečat v smučarskih skokih. Njegov oče Bogdan Norčič je pustil pečat v smučarskih skokih. Foto: Guliverimage Vaš oče se je odločil spremeniti smer in je odšel na Gorenjsko. Mogoče veste, zakaj?
S teto so šli živet na Kokrico in je tam ostal. Zelo zgodaj se je osamosvojil. Bolj ali manj je preživel čas s teto, ker je bil njegov oče nogometaš.

Kako, da se je nato srečal s smučarskimi skoki?
Na Kokrici so imeli hribček, kjer so začeli. Nobene takšne povezave nismo imeli s skoki, da bi vplivalo na njegov vstop v smučarske skoke. Takrat je bil v naši krvi nogomet.

Ali je končal kariero smučarskega skakalca zaradi dejstva, da ste se ravno vi rodili?
Ko sem prihajal na svet, se je odločil, da bo zaključil. Ko sem se rodil, je še hodil na tekme. Mislim, da je bil leta 1982 celo državni prvak, vendar ni več treniral. Prišel je le na tekmo in zmagal. Takrat se je to še dalo. Z mojim prihodom je preusmeril kariero in šel v trenerske vode.

Anže Lanišek Sportal Nemško veselje, Lanišek in Prevc odlična

Rekordni polet Bogdana Norčiča, pri katerem je podrsal – 181 metrov leta 1977. 

Verjetno so vas velikokrat že spraševali o njem, njegovem rekordnem poletu 181 metrov v Planici leta 1977, pri katerem je sicer podrsal.
Vsak, ki je slišal moj priimek, me je povezal z mojim očetom. Mlajši ga ne poznajo več toliko. Starejši ljudje me zanimivo še kar kličejo kdaj Bogdan. Mislim, da je bil vendarle ikona v takratni Jugoslaviji. Priimek se takoj naveže na to in tisti polet. Očitno je moralo biti takrat v Planici ogromno ljudi, ker mi vsi pravijo: "Saj sem bil tam in videl očeta poleteti." Vprašanje je, ali bi bila ta zgodba toliko zanimiva, če ne bi podrsal. Vsak se tega spominja. Takrat je bilo ogromno rekordov in so se hitro spreminjali.

Potemtakem ste bili tudi vi kot otrok verjetno veliko časa preživeli v Planici?
Odkar sem se rodil, se bolj spominjam Planice kot kateregakoli drugega kraja. Najprej smo živeli na Kokrici, nato smo se preselili v Kranj. Oče je zgradil hišo v Adergasu. Sicer pa smo imeli v starem hotelu v Planici vedno rezervirano sobo. Celotno otroštvo sem preživel tam. Ko je imel oče treninge, sem bil poleg. Ob skakalnici je bilo otroško smučišče in sem smučal. Tu imaš smučke in pojdi, mi je rekel. Pa sem šel. Ko je imel konec ali je bil čas za kosilo, mi je zažvižgal in sem priletel. Skoki so mi bili položeni v zibelko. Več kot polovico svojega otroštva sem zagotovo preživel tam.

Padec v Planici mu je spremenil smer in leta 2004 je končal kariero smučarskega skakalca. Padec v Planici mu je spremenil smer in leta 2004 je končal kariero smučarskega skakalca. Foto: Guliverimage

Vas v nogomet ni vleklo? Verjetno imate tudi sami nogometne gene?
Rad igram nogomet. S prijatelji se dobivamo enkrat na teden, rekreativno. Vsako sredo igramo, če imam čas. Zdaj je nastala težava, ker se je zaradi covid-19 prestrukturiralo in imamo ob četrtkih. Mislim, da sem rekreacijo začel pri 16. letu, ko sem bil še skakalec. Od takrat naprej smo vseskozi igrali. Zelo rad odigram nogomet. Včasih smo ga tudi v reprezentanci, zdaj ga trenerji ne pustimo. Gleženj je namreč pri tem športu zelo obremenjen. Poškodba gležnja ima velik vpliv na pripravo skakalcev.

Klemen Gerčar Sportal Šef, ki vozi tovornjak, postavlja tendo, pometa, tudi kuha

Ali so bili le skoki in občasno nogomet tista športa, s katerima ste se ukvarjali?
Oče je bil moj skakalni trener in je razumljivo kdaj prišlo do kakšnih konfliktov. Enkrat sem dejal, da imam vsega dovolj in sem šel na tečaj tenisa. Naučil sem se prvih korakov. Takoj sem videl, da ni zame, in se vrnil v skoke. Čez poletje je bilo to, ko sem se upiral. Nič mi ni rekel. Opazoval me je in si mislil, se bo fant že odločil, kot se želi. Ni me silil, da moram biti v skokih. Pustil mi je, da sem se sam odločil.

Bine Norčič Foto: Guliverimage Kako pa je z vašima sinovoma? Sta prav tako vpeta v smučarske skoke?
Sta skakala. Starejši, ki bo star 14, je že višji od mene. Zelo hitro je rastel. Težko bi v skokih kaj naredil. Sam se je odločil, da bi poskusil še kakšen drug šport. Zdaj je rokometaš in ga igra že tri leta. Mlajši je pa začel trenirati košarko. Sploh zdaj, ko je "dončićmania".

Glede na to, da ste na čelu ameriške reprezentance, verjetno beseda nanese tudi na Luko Dončića in njegove košarkarske vragolije.
O, seveda. Fantje ogromno spremljajo. Nedavno smo bili v New Yorku, Lake Placidu. Vsak, ki je slišal naš naglas, nas je vprašal, od kod smo. Ko jim rečem, da sem iz Slovenije, vsak reče neverjetni Dončić. Takoj povežejo Slovenijo z njim. Kar počne zdaj in ti meti v zadnjih sekundi, to je za Američane nekaj neverjetnega.

Ali je bil vaš oče vedno vaš trener?
Kot klubski je bil. Ko je bil mlajši in je bil pomočnik Ludviku Zajcu v reprezentanci, sem imel to možnost, da sem hodil z njim naokoli. Ko sem bil jaz v reprezentanci, sem imel jasno reprezentančne trenerje. On in Jani Grilc sta bila moja klubska. Meje je imel dobro postavljene. Ko sem treniral v klubu, sem delal pod njegovim režimom, v reprezentanci pod reprezentančnim. Nikdar ni želel vsiljevati svojega mnenja. Podpiral me je.

Bogdan Norčič Foto: Guliverimage Ali ste kdaj čutili breme zaradi očeta in njegove prepoznavnosti?
Skozi celotno obdobje sem s tem odraščal in sem se navadil, da te vsak pozna. Da bi moral biti zaradi tega dober, mogoče tudi kdaj kak trenutek, a generalno ne. Oče mi je vedno dobro hotel, da bi bil odličen tekmovalec. Do določene mere sem prišel, naprej ni šlo. Zelo sem zadovoljen, da sem do tega prišel in da sem tu, kjer sem.

Emil Tahirovič Sportal Nekdanji olimpijec, ki želi vzgajati močne osebnosti, ne nujno zmagovalce #video

V kakšni meri je njegova smrt vplivala na vas?
Pet let se je boril z rakom. V zadnji sezoni sem tudi jaz staknil poškodbo hrbta. Mogoče je tudi psihološko vse skupaj vplivalo. Ko se je poslavljal, sem zaključil kariero. Vzrok je bila poškodba hrbta. Zaradi padca sem bil hospitaliziran.

Bine Norčič Foto: Guliverimage Kako se spomnite padca na velikanki v Planici?
Na podoben način sem padel kot letos Daniel Andre Tande v Planici. Vzelo mi je smučko, malce stranskega vetra, majhna napaka in … Pred mano je nekdo skočil rekordno. Pogoji so bili odlični. Hotel sem postaviti družinski rekord. Pred tem sem skočil pol metra manj od očetovega rekorda 181 metrov. Želel sem doseči, preseči to znamko. K sreči sem se dobro rešil. Ostal sem pri zavesti. Največja težava je, če si nezavesten. Bolečine so bile jasno prisotne, k sreči ni bilo nič zlomljeno. Je pa padec vplival na obliko hrbtenice. Naredili smo sliko in od takrat imam težave z išiasom. Odločil sem se za konec kariere. Pa ne le zaradi poškodbe, ampak tudi zaradi financ, ker je vse padalo na mamo. Vesel sem, da so mi na Smučarski zvezi Slovenije dali možnost delati v mladinski reprezentanci z Matjažem Triplatom. Eno leto sem bil z Ari-Pekko Nikkolo v B-reprezentanci. Nato sem bil še eno leto pri Triplatu, nakar sva se z Vasjo Bajcem odločila za turški izziv.

Prav tako ste v karieri doživeli padec Primoža Rogliča. Takrat ste bili pomočnik trenerja. Kako se spomnite tistega dogodka? Tako kot vam je tudi njemu spremenilo nadaljnjo pot?
Primož je skakal na takšen način, da je agresivno odprl V-slog. S trenerjem Matjažem Triplatom smo ga mirili. Videli smo, kakšni so načrti. Jasno je, da so želje vsakega mladinca, ko gre prvič na letalnico, da bo šel v poden. To ga je nekako stalo skakalne kariere. Zdaj lahko v kolesarstvu vidimo, kakšna raven tekmovalca je. Vedeli smo, da ga bomo takrat težko umirili. Se mu ni izšlo v skakalni, se pa mu je v drugi karieri. Vsak trener pa ima raje takšnega agresivnega tekmovalca kot pazljivega.

Primož Roglič je bil kot skakalec agresiven z mize. Primož Roglič je bil kot skakalec agresiven z mize. Foto: Vid Ponikvar Veljal je tudi za nadarjenega skakalca.

Zelo nadarjen je bil. Z Jurijem Tepešem sta bila nekako rivala. Sicer je bil umirjen, a znal biti trmast. Zlasti takrat, ko je želel vedeti, zakaj mu ne gre. Videlo se je, da želi doseči najboljše. Ni bil zadovoljen s povprečjem.

Vrniva se na vašo pot. Ameriško reprezentanco ste nato v celoti prevzeli leti 2015 in vse odtlej ste na čelu. Dolga doba je že, odkar ste prvi mož izbrane vrste, hkrati pa imate pod seboj še kanadsko reprezentanco.
Američane vodim sedem let. Kanadčani so bili že takoj zraven, vendar ne tako organizirano kot zdaj. Predlagal sem, da zgodbo skupaj zapeljemo. Po dveh letih dela – najprej sem bil pomočnik Clinta Jonesa, nato je poprijel delo športnega direktorja – sem postal glavni trener.

Ali smučarski skakalci, ki so pod vašim okriljem, stanujejo v Sloveniji?
V Cerkljah na Gorenjskem imamo tri stanovanja v najemu. Povsem domače se počutijo. Kakšno stvar vedo že več od mene. Zlasti, ko je govora o ulicah po Ljubljani. Američani so v tem mojstri. Vse vedo, katera ulica je kje.

Koliko je kaj prisotnega domotožja?
V ekipi imam tekmovalce, ki sploh ne želijo domov. Nekateri imajo tudi dekleta tu. So pa mlajši, ki imajo domotožje. Njih pošljemo tudi v domovino in se kmalu vidi, da to potrebujejo. Določeni so tu kar od junija do marca.

Ali imate morda kakšne obveznosti do ameriške zveze? Morate kdaj odpotovati v ZDA?
Lansko leto zaradi epidemioloških razmer popolnoma nič. Amerika je bila tako ali tako zaprta. Nismo edini tuji trenerji, zato je olimpijski komite izdal "voucher", da smo lahko tudi v tem času, ko je bilo splošno zaprtje, potovali v Ameriko. So pa nas pregledali do potankosti, ko smo prišli. Zdaj so se meje končno odprle tudi za Evropejce. Letos smo bili v Salt Lake Cityju na državnem prvenstvu. Pred nekaj dnevi sem prišel iz Lake Placida, kjer delajo skakalnice. Zelo velik poudarek so dali na prenovo skakalnic. Pritiskam na njih, da ne bodo pozabili na manjše objekte, ki so najpomembnejši. Zelo so se zaleteli v obnovo objektov. Če bomo imeli svetovni pokal v Ameriki, bo en objekt dovolj. Tudi s FIS so prišli in jim to omenili. Zavezali so se, da bodo v Lake Placidu obnovili tudi objekte za mlade.

Kevin Bickner je že kazal odlične skoke, nakar se mu je leta 2017 v Vikersundu zgodil padec, ki mu je vzel veliko samozavesti. Kevin Bickner je že kazal odlične skoke, nakar se mu je leta 2017 v Vikersundu zgodil padec, ki mu je vzel veliko samozavesti. Foto: Guliverimage

Kakšno je sploh zaledje mladih skakalcev v ameriški in kanadski reprezentanci?
Zaledje je, vendar ni sistema. Čas nam ne dopušča, da bi se lahko bolj vpeli v vse skupaj. Povrhu vsega si oddaljen od Amerike. Aprila po Planici je šel tudi Bojan Jošt v ZDA, kjer smo vpeljali sistem izobraževanja trenerjev. Licenciranje bo potekalo. Stroke primanjkuje. Vsi trenerji so bolj ali manj neprofesionalni. Hodijo v službo. Tisti dve uri popoldne rečejo, pa pojdimo skakat. Nekateri sploh kondicije ne delajo in samo skačejo. Manjka jim to, a se premika v pravo smer.

Kar zadeva zaledje v Ameriki, me ne skrbi. Zato pa me pri Kanadčanih. Olimpijski Calgary so zaprli, podrli so skakalnice in naredili adrenalinski park. Tisto pač, kar nosi denar. Tam ni nič. Skrbi me, da bo za nekaj let zazevala luknja, ko bosta zdajšnja skakalca nehala skakati.

V tej sezoni je ogromno vrhuncev. Ob svetovnem pokalu so tu še prestižna novoletna turneja, olimpijske igre v Pekingu, svetovno prvenstvo v poletih. Kakšne cilje imate?
Vsako sezono sem si za cilj zadal biti boljši. Napredek je bil. Za vsakega posameznika imam določene cilje, v celoti pa želimo preseči pretekle rezultate. Na olimpijskih igrah želimo denimo preseči dosežek iz prejšnjih.

Padec Nicka Fairalla je bil ob izgubi očeta najtežji trenutek njegovega življenja. Padec Nicka Fairalla je bil ob izgubi očeta najtežji trenutek njegovega življenja. Foto: Guliverimage Kateri trenutek je bil za vas najsvetlejši, odkar ste na čelu obeh reprezentanc?
Kevin Bickner je eden od njih. Ko je začel strmo rasti, ga na letalnici v Vikersundu nismo mogli dobiti dol. Morda je tam nastala tudi težava, ker je zelo hitro napredoval. Tudi sam ni vedel, kaj se dogaja. Zelo hitro je rastel v skakanju, leteti ni znal. Ampak je bil v takšni formi, da ga dol nismo dobili (poletel je 244,5 metra, op. a.). Če bi takrat znal leteti, bi bil zelo nevaren za svetovni rekord, če bi bil v zraku v slogu Stefana Krafta.

Ko je pri naslednjem skoku želel več, je padel. In tisti padec po rekordu mu je pustil posledice. Lansko sezono si je vzel prosto. Strah ima pred doskokom. Padec mu je pustil posledice. On je bil svetla točka.

Gledano v celoti so naredili skakalci velik napredek. Sprva je bilo razmišljanje, da so prišli v Evropo na "počitnice". Dva sem denimo tudi domov poslal, ker sta se hotela imeti le lepo v Evropi. S tem smo postavili določen sistem. Tako smo začeli delati ekipo, ki je začela gledati profesionalno. Striktno se držijo določenih stvari. Naslednji Kanadčan je Mackenzie Boyd-Clowes. On in Matthew Soukup sta edina. In če pripelješ enega od teh dveh med 15 v svetovnem pokalu, je odlično.

Kaj pa najtežji? Ali je morda ta povezan s padcem Nicka Fairalla v Bischofshofnu, zaradi česar je postal paraliziran?
To je bil eden najtežji trenutkov v življenju poleg smrti očeta. Ekipe še nismo imeli tako široke kot zdaj, da bi imeli pomočnika, fizioterapevta. Bolj ali manj sem sam potoval naokoli. Ko sem ob takratnem padcu pritekel v iztek, mi je Nick rekel, če mu lahko čevlje dol snamejo, ker ga tiščijo. Ko sem pogledal noge, sem videl, da je brez vsega. Zdravnik mi je v nemščini povedal, da to ni dober znak. Z njim sem šel v bolnišnico. Takrat sem imel kot skakalca Fairalla in Nicholasa Alexandra. Njemu je nekdo drug mahal, ker sem šel v bolnišnico. Prišli so oče, sestre. Nick je mamo izgubil nedolgo pred tem.

Zame je bilo težko, ker sem bil zanj podpisnik. Zdravnik je le z mano komuniciral in edini sem imel dostop do zdravnika. Dejal mi je, da bo pristal na vozičku. Ko so prišli njegovi najbližji iz Amerike, mi je zdravnik rekel, da jim moram jaz sporočiti o njegovem zdravju. Očetu in sestram sem moral povedati, kako je. Kar en teden sem ostal pri njem. FIS nam je šel na roko in so nam pokrili vse stroške. Naslednjo tekmo smo izpustili. Tudi pri sebi nisem vedel, kam naprej.

Nicholas Fairall je kljub tragediji ostal izjemno motiviran. Navkljub preprekam smuča na vodi in na snegu. Nicholas Fairall je kljub tragediji ostal izjemno motiviran. Navkljub preprekam smuča na vodi in na snegu. Foto: Guliverimage

V kakšnem stanju je zdaj Američan?
Ravno sva bila skupaj, ko smo bili v Ameriki. Ko grem v ZDA, poskrbim, da se vidimo. Tudi zdaj je bil zraven nas. Malce pomaga pri treningu, gremo na večerjo.

Dejal je, da bo naredil vse, da bo nekoč morda le shodil. Kako kaže?
Zdravnik je takrat rekel, da obstaja možnost, če v 48 urah začuti noge. Če ne, bo majhna verjetnost. Ob vseh terapijah, motivaciji, se mu je stvar takrat začela kratkoročno izboljševati, nakar se je ustavilo. Stoji lahko, toliko še ima močne mišice, vendar hoditi ne more. Če se dvigne in se opira, lahko stoji, sicer ne. A je športno dejaven. Smuča na vodi, na snegu. Mislim, da je šel celo na svetovno prvenstvo v smučanju na vodi.

Ali ga morda zanimajo paralimpjske igre?
Zelo je motiviran. Vsakič, ko so težki trenutki, mi je on zgled. Bori se in ima neizmerno voljo. Kakšne stvari obrne tudi na humorističen način. Ko smo bili v New Yorku in smo obiskali kliniko pokrovitelja, smo šli čez cesto in se je hecal: "Dajmo, dajmo, hitro stecimo čez cesto." Zelo pozitiven človek je.

Mackenzie Boyd-Clowes je eden od dveh Kanadčanov, ki ju trenira. Za njima je velika luknja v kanadski reprezentanci. Mackenzie Boyd-Clowes je eden od dveh Kanadčanov, ki ju trenira. Za njima je velika luknja v kanadski reprezentanci. Foto: Guliverimage V kakšni meri pa vam pomagajo slovenski pokrovitelji? V preteklosti smo ničkolikokrat že videli na smučeh in čeladah ameriške reprezentance logotipe slovenskih podjetij.
Še vedno so prisotni. Dve leti je bil Inoterm glavni pokrovitelj. Pokril je čelade, smuči. Takrat smo imeli zelo dobro podporo. Gospe Veri smo zelo hvaležni, da je stala ob strani. Kar zadeva slovenske sponzorje, jih imajo skakalci sami. Na čeladah ali smučeh. Veliko stroškov morajo namreč sami pokriti. Poskušam najti koga, da pokrije kakšen del. Od nastanitve do dresov. Ameriška zveza poskrbi za program. Torej plačilo kombijev, plačilo trenerjev in nekaterih kampov. Dobimo določeno število dresov, čelad. Nastanitev, hrana, kar želijo več dresov, pa pade na njih.

Slovenska pomoč je zelo dobra pri Američanih. Ogromno sponzorjev se javi samih. Vprašajo me, ali imam koga od skakalcev. Imamo določene pokrovitelje, ki so redni, in z njimi se dogovarjamo tudi za naslednjo sezono. Fantje potem sami z njimi komunicirajo. Je pa ta pomoč velika. Plač namreč nimajo. Kar dobijo, dobijo od nagrad z dobrimi nastopi v svetovnem pokalu. Mackenzie je lani nekaj dobil. Tisti, ki so v procesu, se bolj naslanjajo na starše.

Do kdaj imate pogodbo z Američani?
Do konca te sezone, čeprav imam na mizi že možnost podaljšanja za naslednjo, ker je nordijsko svetovno prvenstvo v Planici. A imam še druge ponudbe in razmišljam. Bom videl. Sedem, osem let je doba, ko se mora kolo drugam zavrteti. Američani tiščijo Planico naprej, ker vedo, da imam tu poznanstva, fantje lahko trenirajo na teh skakalnicah.

Z Američani ima pogodbo do konca sezone, na mizi ima tudi podaljšanje še za eno leto, a ni to edina ponudba, o kateri razmišlja. Z Američani ima pogodbo do konca sezone, na mizi ima tudi podaljšanje še za eno leto, a ni to edina ponudba, o kateri razmišlja. Foto: Guliverimage Glede na to, da ste toliko časa trener in ste Slovenec, je bilo vaše ime večkrat potisnjeno v ospredje, ko se je iskalo selektorje v naši skakalni reprezentanci. Ali ste se kdaj pogovarjali, da bi prevzeli vodenje članske A-ekipe?
Pogovori so bili. Za vsako menjavo so pogovori. Ko sem bil vezan na pogodbo, nisem hotel. Vedno želim igrati na poštene karte. Sem pa velikokrat omenil, da ne želim biti zamenjava nekomu, ampak nastopiti v takšni poziciji, da bom sodeloval s predhodniki. Do zdaj sem vedno dobro sodeloval z Goranom Janusom. Od samega začetka, ko nismo bili na tej ravni, nam je zelo pomagal. Ko so imeli Slovenci zaprt trening, je dejal, naj pridemo zraven. Zelo sem mu hvaležen. Načeloma, ko se je dogajalo z njim, nisem želel biti njegova zamenjava. Še zdaj zelo dobro sodelujeva, igrava tenis.

Z Robertom Hrgoto dobro sodelujem, njegov trener sem bil. Imam Uroša Vrhovca in sodelujemo tudi na ta način, da dela za Slovence. Povezani smo z Robijem Kranjcem. Le tako bomo prišli na višjo raven in bomo lahko parirali Nemcem, ki imajo veliko denarja in zaledja.

Ne vidim se na čelu kot gasilec. Zato pa tudi nikjer nisem odšel z negativnim prizvokom.

Katerim skakalcem bo mahal po olimpijski sezoni? Katerim skakalcem bo mahal po olimpijski sezoni? Foto: Guliverimage Kako pa je z angažmajem v tujini? Tu mislim na največje reprezentance. Ali so Slovencem zaprta vrata do Norvežanov, Nemcev, Avstrijcev, Poljakov? Ali obstaja možnost, da bi kakšen Slovenec kdaj lahko prevzel vodenje katere od omenjenih skakalnih velesil?
Niso zaprta vrata. Ko so Avstrijci pred časom menjavali trenerja, so se obrnili name, vendar ne želim v takšno zgodbo kot gasilec. Ali sem naredil napako, bo čas pokazal. Slej ko prej želi vsak domačega trenerja. So pa skoki takšen šport, da smo vsi veliko skupaj in se poznamo. Z Norvežani sem zelo dober, z Avstrijci tudi … Morda zato, ker sem odprta oseba.

Kakšen cilj imate kot trener?
Cilje si postavljaš kot posameznik. V tem trenutku bi mi morda ustrezalo, da ne bi bil glavni trener, ampak le trener. Da ne bi imel organizacijsko toliko stvari v glavi, kot jih imam že vrsto let. Kot glavni trener si več kot pol časa menedžer, organizator. Potem si šele trener. Kot glavni trener je pomembno, da imaš res dobro ekipo za seboj.

Potem ni izključeno, da bi šli morda tudi kot pomočnik v kakšno od večjih skakalni nacij?
Zagotovo ne. To ne bi bil korak nazaj. Kvečjemu naprej. Zaradi Planice znajo morda iskati tudi kakšnega, da bi imeli nekje bazo v srednjem delu Evrope. Sploh Japonci, Skandinavci in Rusi stremijo k temu, da imajo nek drugi dom. Zagotovo se bo v prihodnosti potreboval kakšen tak trener. Bomo videli. Po olimpijskih igrah se začnejo stvari odvijati. Pred Planico pa zagotovo.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin