Podkorenski trenutek (krute) resnice

Kranjska Gora je bila v preteklosti prizorišče nekaterih najlepših poglavij slovenskega alpskega smučanja. Izstopajo slalomska simfonija Bojana Križaja na stari progi, ki danes klavrno propada, bravurozno zmagoslavje nepozabnega Roka Petroviča, dvojna zmaga največjih slovenskih slalomistov vseh časov in domači šov Jureta Koširja. V vseh navedenih primerih so lahko slovenski navijači na domačih tekmah videli realno sliko in se ob tem zadovoljno muzali. Žal pa pokal Vitranc povsem realno sliko prinaša tudi v zadnjih sezonah, le da ob njej marsikdo upravičeno zardi. V Podkorenu tudi letos ne bo Tine Maze ali pa smukaške sekcije, ki bi preusmerila pozornost. Prerez zadnjega desetletja pa kaže na simptomatično upadanje števila tekmovalcev, ki so se sposobni prebiti med dobitnike točk, medtem ko pa bi v še aktivnem rodu slovenskega smučanja zaman iskali tekmovalca, ki bi v slalomu ali veleslalomu stopil na stopničke za zmagovalce. Še več, danes 35-letni Mitja Valenčič, pred leti denimo osmi slovenski slalomist, a vseeno dobitnik točk, je že dobro leto edini tekmovalec s slalomskimi točkami svetovnega pokala. V podobni vlogi je v veleslalomu Janez Jazbec, le da je slika tam še precej slabša. Že debela tri leta je namreč edini, ki se je dokopal do točk, za nameček pa je po spodbudnem začetku sezone tudi sam zašel v veliko tekmovalno krizo, ki je ni rešil niti s tvegano menjavo proizvajalca smuči.

Dovolj o stanju slovenskega slaloma in veleslaloma, nekdaj paradnih disciplin, pove tudi podatek, da bo ob koncu tedna Valenčič edini v domači vrsti s finalnim nastopom na podkorenski tekmi svetovnega pokala. V zadnjih dveh sezonah je sam reševal slovensko čast, pred tem pa sta mu družbo delala upokojeni Mitja Dragšič in Bernard Vajdič, ki dokončnega umika še ni naznanil, a je bržčas že jasno, da se na najvišjo tekmovalno raven ne bo vrnil. V veleslalomu pa so Slovenci zabeležili neverjetnih sedem zaporednih ničel. Zdaj že kar daljnega 3. marca 2007 so do točk prišli Aleš Gorza, Valenčič in Vajdič, sledil pa je sramoten mrk, ki ne kaže le na krizo v eni disciplini ali pa prekletstvo enega prizorišča, temveč razkriva pomanjkanje prave doktrine in pod vprašaj postavlja bazično znanje slovenskih tekmovalcev.

Skromen slovenski izkupiček na pokalu Vitranc lahko zlahka vpnemo tudi v širši kontekst, ki kaže na trend, ki ne more vlivati optimizma. Tudi trenerji odkrito priznavajo, da v ozadju ni videti kakšnega čudežnega dečka, kaj šele močnejše generacije, na katero bi se lahko naslonili. Za nameček je iz leta v leto šibkejša tudi baza tekmovalcev, saj se ob razmerah na trgu, manj darežljivih opremljevalcih, obubožanih klubih in postavljenem sistemu smučanje spreminja v šport, ki udejstvovanje dovoljuje le otrokom premožnejših staršev.