Domen Prevc
Nika Prevc
Ponedeljek, 12. 1. 2026, 4.00
1 mesec
Intervju z nekdanjo skakalko Moniko (Pogladič) Marčinković
Slovenka, ki je orala ledino smučarskih skokov: Tudi moje mnenje je deljeno
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,19
Z nekdanjo smučarsko skakalko Moniko Marčinković smo se pogovarjali o želji po enakopravnosti ženskih smučarskih skokov.
Nekdanja skakalka Monika (Pogladič) Marčinković, prva Slovenka z zmago v celinskem pokalu, opozarja, da bi združevanje ženskih in moških tekem v smučarskih skokih lahko ogrozilo pozornost, ki jo ženski skoki še gradijo.
Monika Marčinković, nekoč Pogladič, je bila pionirka slovenskih ženskih smučarskih skokov. V času, ko svetovnega pokala za skakalke še ni bilo, je kot prva Slovenka zmagala na tekmi celinskega pokala, takrat najvišji ravni ženskih tekmovanj. Kariero je končala leta 2007, stara komaj 19 let, saj šport takrat ni omogočal osnovne eksistence. Danes kot univerzitetna diplomirana pedagoginja dela kot svetovalna delavka v vrtcu.
Prejšnji konec tedna, ko je Ljubno ob Savinji, ki ima tudi v njeni karieri poseben pomen, gostilo tekmi svetovnega pokala za skakalke, je v intervjuju za Sportal delila svoj pogled na razvoj ženskih skokov, na pobudo o združevanju prizorišč za moške in ženske, o poletih in o pravilih glede skakalnih dresov. Povedala je tudi, kaj jo pri skakalni dinastiji Prevc najbolj navdušuje.
Nekdanja skakalka Monika Marčinković z družino med ogledom ženske skakalne tekme na Ljubnem ob Savinji.
INTERVJU: Monika Marčinković
Kako spremljate razvoj ženskih skokov? Vi ste bili zraven od njihovih začetkov – ste si lahko predstavljali, da bodo ženski skoki dosegli tako visoko raven, kot jo imajo danes?
V mojih časih je bila to velika, a precej oddaljena želja. V nas je sicer ves čas tlela misel, da bi skoki nekoč lahko dosegli tako visoko raven, kot jo imajo danes, a za to je bila potrebna postopnost. Takrat je bil vsak korak naprej za nas poseben uspeh, vsak naslednji pa je odprl pot novemu napredku. Želja po napredku je bila vseskozi prisotna, gradila pa se je po majhnih korakih, ki so ženske skoke pripeljali zelo daleč, na resnično ugleden nivo.
"Vedno pravim, da ima velike zasluge za razvoj ženskih skokov v Sloveniji moj oče Silvo Pogladič. On je bil tisti, ki je imel voljo, ki je bil siten, če rečem po domače, ki je vztrajal, hodil na Smučarsko zvezo Slovenije, prosil za stvari, ki bi jih športnik v reprezentanci moral imeti.
Spomnim se, da sva se prvič čisto sama odpravila na turnejo, takrat je bila to turneja štirih skakalnic, v lastni režiji in na lastne stroške. Nekaj časa sem trenirala z Američankami, malo z Avstrijkami, one so že imele neko začetno strukturo reprezentance, ki je pri nas še ni bilo. Vzeli so me pod svoje okrilje, za kar sem bila zelo hvaležna.
Potem pa smo iz leta v leto napredovali. Naslednje leto smo že dobili trenerja in kombi, a smo morali plačati bivanje, skratka, položaj ženskih skokov v Sloveniji se je razvijal zelo počasi in postopoma. Celinski pokal se je formiral v sezoni 2004/2005."
Ogromno je sprememb, tudi pobuda, da naj bi bile v prihodnosti ženske tekme na istih prizoriščih kot moške. Kako gledate na to? Vidite to kot pozitivno ali negativno potezo?
Glede tega sem prisluhnila različnim mnenjem in tudi moje mnenje je deljeno. Ne vem, ali je prav, da so vse tekme skakalk na istih prizoriščih kot moške, saj vemo, da so moški skoki še vedno v ospredju, vsaj tako opažam.
Dejstvo je, da so ženski smučarski skoki novejša panoga, če jih primerjamo z moškimi, in glede na to, da se dekleta borijo za svoje gledalce in za vzdušje na tekmah, se bojim, da bi jim tekme skakalcev vzele preveč pozornosti. Mislim, da če bi dekleta ostala na svojih prizoriščih, ki so se že izkazala in so med ljudmi prepoznavna in uveljavljena, bi lažje gradila bazo navijačev in posledično vzdušje, to pa bi pritegnilo tudi dodatne sponzorje in nadaljnji razvoj ženskih skokov.
Verjetno pa pozdravljate informacijo, da bo prihodnjo sezono nova turneja za ženske na štirih prizoriščih (v Oberstdorfu, Garmisch-Partenkirchnu, Innsbrucku in Bischofshofnu), enako kot na novoletni turneji skakalcev.
Da, to je zelo lepa novica. Še en korak naprej in pomemben korak k enakopravnosti v smučarskih skokih.
K tej enakopravnosti lahko štejemo tudi to, da lahko dekleta tekmujejo v poletih – marca letos bodo v Planici nastopile na letalnici. Ste tudi sami sanjali o tem, da bi leteli na velikanki?
Seveda, povsem se strinjam, to je velik korak k enakopravnosti. Tudi sama sem si to zelo želela, še posebej v obdobju, ko mi je šlo res dobro in ko so se mi skoki zdeli enostavni. Takrat sem večkrat pomislila, da bi se, če bi mi to omogočili, brez zadržkov spustila po velikanki.
Posebno poglavje smučarskih skokov so danes tudi dresi in številna pravila, povezana z njimi. Ko ste vi skakali, teh pravil še ni bilo toliko. Kako gledate na današnje diskvalifikacije zaradi neustreznih dresov?
V naših časih teh pravil ni bilo tako veliko kot danes. Bile so sicer predpisane določene mere, kar zadeva skakalne drese, in to je bilo to, ni pa se šlo v takšne podrobnosti kot danes, ko se preverja vsak detajl.
Po eni strani je to pravilno, saj smo bili nedavno priča različnim goljufijam, po drugi strani pa mislim, da smo šli že tako daleč, da zdaj ekipe same sebe lovijo pri iskanju meje skrajnosti. Če je nekdo v vrhunski formi, na vrhuncu kariere, dvomim, da mu bo milimeter več ali manj resnično prinesel prednost. Je pa res, da smo hitro pri presežku ali obratno.
Mislim, da to samemu športu jemlje fokus in je čisto preveč v ospredju. Zdi se mi, da si zdaj že drug drugemu gledajo pod prste. Ne vem, kako je danes, ampak v naših časih so reprezentance bolj držale skupaj, se družile in hecale … ne vem, koliko to vpliva na vzdušje.
Ne moreva mimo Nike Prevc, ki zadnja leta kraljuje na skakalnicah. Kaj v vaših očeh pri njej najbolj izstopa?
Ko jo opazujem, najprej vidim, kako zelo je osredotočena na svoj svet in svoje skoke. Ima svoj ritem, svoj fokus, svoje cilje. Zdi se mi, da se ne pusti kaj dosti motiti. Prav ta osredotočenost je tisto, kar pri njej izstopa. Ostaja zvesta sama sebi.
Monika Marčinković je lani na prireditvi Športnik leta nagrado za drugo najboljšo športnico Slovenije podelila Niki Prevc.
Zdi se mi, da tak fokus lahko pripišemo tudi Domnu Prevcu.
Res je, tudi on je popolnoma osredotočen na skoke. Omenila bi še nekaj, skromnost, to se mi zdi skupna lastnost vseh Prevcev. Lahko bi se veliko bolj hvalili z rezultati, pa se ne, čeprav bi to bilo zasluženo in povsem upravičeno. A ostajajo v svojem svetu skromnosti, delovnih navad in fokusa. Zgodba o družini Prevc je res edinstvena in čudovita.
Skakalna tekma na Ljubnem ob Savinji je najbolj obiskana tekma svetovnega pokala v ženskih skokih.
Prejšnji konec tedna se je ženska karavana ustavila na Ljubnem ob Savinji. Tam ste zelo veliko skakali, skakalnico dobro poznate, bili ste članica SSK Ljubno BTC. Tudi ko ste leta 2007 prvič zaključili kariero, ste prav tam zadnjič tekmovali. Kako pomembno vam je to prizorišče?
Res je. Ljubno ima od nekdaj posebno dušo in energijo. Od samih začetkov ženskih skokov je bilo to za nas posebno mesto. Mislim, da je Ljubno tudi med navijači izjemno lepo zapisano. Zelo dobro se je uveljavilo kot prizorišče in kot organizator. Energija ljudi, cela izkušnja, tam se vse poklopi, vedno je vzdušje izjemno.
V družbi Tamare Kancilija in Maje Vtič, ki je ravno v soboto na Ljubnem uradno sklenila svojo športno pot.
Pogrešate obdobje, ko ste tudi sami skakali? Športnikom je po koncu kariere pogosto težko spremljati svoj nekdanji šport. Pa vam?
Skoke še vedno spremljam z veseljem, to bo vedno del mene. Na to obdobje me veže veliko lepih spominov in zelo sem ponosna, da sem bila del razvoja ženskih smučarskih skokov. Ja, imela sem obdobje, ko sem skoke zelo pogrešala in me je vleklo nazaj na skakalnico, a od takrat je minilo že veliko let in sem s tem povsem pomirjena. Še vedno pa se rada vključujem v prireditve in sem del tega vzdušja in življenja.
Preberite še:
