SiolNET. Sportal Zimski športi
0

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Podiral je rekorde in stereotipe, zdaj želi še vrtičke

0

termometer

Trener za hitri disciplini slovenske ženske smučarske reprezentance Aleš Brezavšček ima v svoji biografiji zapisane tudi prve smukaške točke v zgodovini in hitrostni rekord.

Aleš Brezavšček, nekdanji trener v ukrajinski in beloruski izbrani vrsti, končuje svojo prvo sezono v vlogi trenerja za hitri disciplini v slovenski ženski smučarski reprezentanci. Po očetu Slovenec, po mami Dalmatinec, po duši smukač. "Hitrost imam v krvi," pravi 43-letni olimpijec iz Mojstrane, ki se je leta 1997 v zgodovino vpisal kot prvi Slovenec s točkami svetovnega pokala v smuku. A kot mu hitrosti v kraljevi disciplini ne bi bile dovolj visoke, se je po končani "alpski" karieri, med katero je nastopil na olimpijskih igrah v Naganu leta 1998 ter na treh svetovnih prvenstvih, preselil med hitrostne smučarje. Tam je med drugim vknjižil tudi državni rekord. Na smučeh je namreč drvel s hitrostjo 240,6 kilometra na uro.

Ker se je Ilka Štuhec podala na delno samostojno pot, Maruša Ferk pa se je po poškodbi sprva posvetila predvsem slalomu in veleslalomu, je bila v vaši ekipi nekaj časa le Vanja Brodnik. Tudi v nadaljevanju zime pogosto niste delovali kot ekipa. Se strinjate, da bi vsem trem koristilo, če bi bile v prihodnje združene v enotno ekipo? Prav gotovo. Slovenci smo že tako ali tako majhni. Mar se moramo nato res še naprej deliti? Lahko vam povem, da smo na terenu dobro sodelovali. Prav zato bi vodstvu panoge za alpsko smučanje pri Smučarski zvezi Slovenije položil na srce, naj pred novo sezono poišče skupen jezik z vsemi vpletenimi. Verjamem, da lahko ustvarimo majhno smukaško ekipo, ne pa da se na progah pojavljamo kot slovenske drobtinice.

Podiranje vrtičkov, torej? Zadnja pomlad je bila specifična. Pogajanja s pokrovitelji, trenerji, odborniki in tekmovalci so trajala predolgo. Ilka posledično ni želela čakati in se je odločila za samostojno pot. Jaz sem po drugi strani svoje delo začel malce pozneje, poleg tega pa je bil reprezentančni načrt napeljan tako, da so se dekleta najprej ukvarjala s tehničnima disciplinama. Sledila je selitev na smukaške smuči. V prihodnje pa … Nedvomno bi bilo za vse koristno, da bi ustvarili eno ekipo.

Kaj pa rezultatska ocena? Sezona še ni končana, vseeno pa lahko ocenim, da Ilka kot naša najboljša smučarka v hitrih disciplinah prav gotovo še ni pokazala vsega, kar zna. Dvignila je rezultatsko raven in z nekaj nastopi, recimo kombinacijskim smukom v Andori, dokazala, da je lahko krepko hitrejša. Pri celotni zgodbi je ključnega pomena, da se tega zaveda tudi sama. Motiviranost ni vprašljiva.

To velja tudi za Vanjo in Marušo. Prva končuje svojo najboljšo sezono v hitrih disciplinah v karieri, druga pa se je vračala po poškodbi, se dokazovala v vseh disciplinah in na koncu pokazala, da je lahko zelo hitra tudi na daljših smučeh. Vesel sem tudi, da smo zabeležili tekmo s tremi smučarkami med dobitnicami točk svetovnega pokala. Če bi sodil po znanju in sposobnostih, trdim, da bi lahko ta rezultat ponavljale na vsaki tekmi. A pod smučmi imajo premalo kilometrov.

Kako pa kot eden od pionirjev slovenskega smukaškega razcveta gledate na rezultate svojega nekdanjega sotekmovalca Petra Pena v vlogi trenerja moške smukaške ekipe, v kateri blesti predvsem Boštjan Kline? Vidim, da so ljudje veseli teh rezultatov. Sam sem prav gotovo še bolj vesel, saj dobro vem, v kakšni koži so fantje. Penovi ekipi lahko zgolj čestitam. Navdušen sem! V prvi vrsti zaradi dejstva, da jim je uspelo sestaviti pravo smukaško ekipo. Poleg tega je Pen pravi trener, zato je zgolj vprašanje časa, kdaj se bo Boštjanu Klinetu v lovu za stopničkami pridružil še kdo drug.

Kaj ima v sebi Peter Pen kot trener te ekipe? V prvi vrsti se pozna, da je tudi sam smukač. Kot takšen na ta smučarski svet gleda drugače. Ima tudi toliko izkušenj, da nima težav z deljenjem informacij in napotkov. Kot trener razume svoje varovance. Ve, kako razmišljajo. Poleg tega pa je tudi odličen psiholog. Hitro zna oceniti človeka in mu nameniti prave besede. Iskreno mu privoščim te uspehe. Dobro se poznava, saj sva si vrsto let delila sobo na treningih in tekmah.

V izdihljajih preteklega stoletja sta bila prav z njim svojevrstna začetnika smukaškega preporoda, ki se je nato nadaljeval tudi z Andrejem Jermanom. Takrat so bili slovenski smučarji predvsem slalomisti. Da smuk ni za Slovence, je bil svojevrsten smučarski stereotip … Oh, to so bili res drugi časi. Že takrat smo vedeli, da je smuk disciplina, v kateri za preboj potrebuješ leta in leta. Poleg tega so osebnosti, ki so uspešne v hitrih disciplinah, drugačne od tistih, katerih paradni disciplini sta slalom in veleslalom. To je disciplina za bolj umirjene ljudi, pri katerih ima preudarnost prednost pred eksplozivnostjo.

Priznam pa, da so bili začetki težki, predvsem zaradi dejstva, da smo bili samouki. Bili smo dobri tehnični smučarji, a brez pravih pogojev za treninge in znanja za hitrost.

Vodja ekipe Jože Gazvoda je v slovenskem smučarskem prostoru edini razumel, kaj je smuk, a ni imel pravih izkušenj z velikih tekem. Vsi skupaj smo se učili in vsrkavali znanje. Še zdaj se spominjam, da sva s Penom na ogledih smukaških prog vlekla na ušesa, kako o linijah in posameznih odsekih razmišljajo v drugih taborih. Že ko je nekaj let pozneje v ekipo prišel Andrej Jerman, je bila slika precej drugačna. Takrat smo se namreč že marsikaj naučili. Prav zaradi tega mu je bilo lažje.

Ko gledam nazaj, mi ni niti malo žal, da sem se odločil za smuk. Preprosto, bil sem pogumen. Rad sem se peljal malce hitreje.

No, to ste dokazali tudi v svoji drugi karieri. Postali ste hitrostni smučar. Povsem spontano? Tako nekako. Želel sem biti še hitrejši. Zanimalo me je, kakšni so občutki, ko s smučmi drviš s hitrostjo 200 kilometrov na uro.

A ni ostalo le pri 200 km/h … Ustavilo se je pri 240,6 kilometra na uro.

S kakšnimi besedami bi laiku orisali občutke pri takšni hitrosti? Laiku? Uf, zelo težko. Preprosto – "fajn" je. Spustiš se po hribu in pridobivaš hitrost. Ko prekoračiš 200 kilometrov na uro, slišiš šumenje, bobnenje … Vse se trese. Ko pa prebiješ mejo 230 kilometrov na uro, zapelješ v tišino. Dobesedno. Zvok ne pride več v čelado. Znajdeš se v popolni tišini. Gre za posebne občutke.

Kakšne misli pa takrat švigajo po glavi? Na kaj ste osredotočeni? Med klasičnim smukom stalno razmišljaš o skokih, zavojih … Pri hitrostnem smučanju teh težav ni. Spuščaš se v ravni liniji. Položaj telesa je stalen. Po drugi strani pa je čelada zaradi aerodinamičnih zakonov zasnovana tako, da ima smučar zelo ozko vidno polje. Pravzaprav vidiš le konice smuči. A večinoma gledaš zgolj med noge. Ko vidiš dve ciljni črti na snegu, veš, da je vsega konec.

Na kakšen način se lahko Slovenec znajde v tem športu? Zelo težko. Kakšen adrenalinski odvisnik bi se hitro srečal s prevelikimi finančnimi težavami in predvsem nedosegljivo opremo. Jaz sem imel to srečo, da sem kot nekdanji smučar lahko dobil opremo in se podal v ta šport. Začelo pa se je seveda v Planici. Tam sem na hrbtišču letalnice postavil tudi rekord na slovenskih tleh. Znaša 186 kilometrov na uro. Ko je Planica postala premajhna, sem se v ta šport podal resneje. Svoje sem dosegel. Videl sem, kako hiter sem lahko. To je bila dobra izkušnja, a zdaj sem trener.

Kaj pa porečete na svetovni rekord, ki ga je postavil Simone Origone – 252,6 km/h? To je še malce hitreje od mene, mar ne (smeh, op. p.)? Verjamem, da se lahko tudi ta rezultat še malce popravi.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin