Četrtek, 7. 10. 2021, 16.20
2 leti, 6 mesecev
Intervju: Janez Slivnik
Olimpijsko odličje? "V tem športu smo država, ki nekaj pomeni."
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
0,96
Janez Slivnik v družbi Mete Hrovat
Čez dobra dva tedna se bo v Söldnu z ženskim veleslalomom začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. Slovenci bodo imeli tako na ženski kot moški preizkušnji velike apetite. "Če bodo pokazali svoje najboljše vožnje, rezultat zagotovo ne bo izostal," je pred začetkom nove sezone prepričan vodja reprezentanc na Smučarski zvezi Slovenije Janez Slivnik.
Janez Slivnik bo tako kot lani tudi v novi sezoni kot vodja slovenskih reprezentanc bdel nad delom v slovenskem alpskem smučanju. Leta 2019 se je najprej kot glavni trener ženske reprezentance vrnil v slovensko smučanje, potem ko je dolga leta delal na Finskem in v Avstriji. Lani je prevzel delo vodje reprezentanc, v isti vlogi pa bo dočakal tudi začetek letošnje sezone, ki bo za alpske smučarje z olimpijskimi igrami v Pekingu izjemno zanimiva in pomembna.
"Naši cilji so visoki, morajo biti visoki. To pa pomeni, da merimo na najvišja mesta," pred olimpijsko sezono napoveduje Slivnik, s katerim smo se pogovarjali o pripravah pred novo sezono, koronavirusu, težavi generacijske luknje v slovenskem alpskem smučanju, pa tudi o prvi tekmi, ki že trka na vrata.
"Naši cilji so visoki, morajo biti visoki. To pa pomeni, da merimo na najvišja mesta."
Prva tekma v Söldnu je praktično pred vrati, časa za trening ni več veliko. Kako ste zadovoljni z delom v pripravljalnem obdobju?
Priprave na snegu smo začeli tam nekje v drugi polovici julija. Od takrat smo opravili približno 30 ali 40 dni na snegu. Bolj ali manj smo imeli tudi srečo z vremenom, saj so bili tako avgusta kot septembra dobri pogoji za delo. V prvotnem načrtu smo sicer imeli priprave v Argentini, pa žal zaradi koronavirusa to ni bilo mogoče. Odšli smo v Švico in večino priprav opravili tam. Pred tekmo v Söldnu se selimo v Avstrijo in upamo, da bomo dobili še nekaj dobrih dni pred prvo tekmo. Trenutno so nam jo nekoliko zagodle vremenske razmere, zato čakamo, ob prvi mogoči razjasnitvi pa se bomo vrnili na sneg.
Kot ste omenili, se letos na priprave niste odpravili na južno poloblo. Koliko so se zaradi tega priprave razlikovale od tistih iz prejšnjih sezon?
Največja razlika je ta, da ko greš na južno poloblo, treniraš v zimskih razmerah, si na zimskem snegu. Tam so razmere zelo podobne našim zimskim. Tam tako dobiš vse te prepotrebne informacije, kar zadeva preizkušanje tako novega kot starega materiala. Tekmovalci lažje predvidijo, kje so. Za vse te zadeve je tako trening boljši čez lužo.
Slovenske alpske smučarke bodo 23. oktobra odprle sezono v Söldnu.
Na ledenikih pa je malce težje, kar zadeva prave nastavitve za same tekme v zimski sezoni. Pogosto se zgodi, da so potem neki občutki, ki jih imaš v določenih razmerah, povsem drugačni, ko se sezona začne. A tako pač je, s tem smo se sprijaznili. Nobena izmed ekip ni imela takšnih možnosti oziroma te prednosti. Tudi naši tekmovalci so vsi že dovolj izkušeni, da vedo, kako narediti primerjavo z izkušnjami iz lanske sezone, imamo tudi referenčni material iz lanske sezone. Nekaj vprašanj je odprtih, a to so malenkosti, ki pa jih bomo med letom še bolj preučili.
V družbi Boštjana Božiča in Reneja Mlekuža
Omejitve zaradi koronavirusa so bile sicer stalnica že v lanski sezoni. Koliko pa, če sploh, vam je virus povzročal težave letos poleti?
Pravzaprav so razmere povsod zelo podobne našim. Torej za večino stvari potrebuješ pogoj PCT. Temu smo se morali prilagoditi že lani, tako da na tem področju nekih novosti ni bilo. Bomo videli, kako bo med sezono. Vsako prizorišče ima svoj protokol. Ti protokoli bodo obstajali ne glede na to, ali je nekdo koronavirus prebolel ali je cepljen. Nekje zahtevajo testiranja na vsake tri dni, nekje na vsaka dva dneva. Te stvari so zdaj pač postale del vsakdana in jih poskušamo vključiti tako, da postanejo čim bolj samodejne in čim manj moteče. Trenutno smo pač v takšnem položaju in res si samo želim, da bi bilo tega čim prej konec in da bi spet normalno zaživeli.
Kot vodja reprezentanc imate zelo širok spekter dela. S katero od reprezentanc pa ste v tem pripravljalnem obdobju preživeli največ časa?
Največ časa sem poskušal preživeti z mlajšimi reprezentancami, ki nastopajo v evropskem pokalu. V istem času so bile na snegu tudi ekipe za svetovni pokal, tako da sem imel stik praktično z vsemi. Res sem vesel, da nam je večino časa vreme dobro služilo, da smo imeli dobre pogoje. Po videnem v dozdajšnjem poteku priprav sem lahko povsem miren. Kmalu bomo dobili odgovor, ali smo najhitrejši na svetu (smeh, op. p.). Zagotovo pa nismo nekonkurenčni.
Omenili ste delo z mlajšim rodom. Kako po vašem mnenju poteka razvoj mladih tekmovalcev?
Po dolgem času ima Slovenija kar močno ekipo C, imamo pa tudi ekipo D. Trenutno ti dve ekipi veliko delata skupaj. Smo v položaju, ko je nastala generacijska luknja. V razmiku petih, šestih ali sedmih let nimamo prav veliko tekmovalcev. Tako gradimo ekipo za naprej, za prihodnost. Upam, da bomo z dobrim in kontinuiranim delom lahko nekaj deklet in fantov priključili ekipam za svetovni pokal. V bližnji prihodnosti, seveda. Smučanje je takšen šport, da ne gre nič z danes na jutri. Bom rekel tako, želim si, da bi imeli na naslednjih olimpijskih igrah po Pekingu večjo in še bolj konkurenčno ekipo.
Kaj pa reprezentanca A? Kakšna so pričakovanja pred začetkom sezone, v kateri bodo vrhunec olimpijske igre v Pekingu?
Pričakovanja so vedno visoka. Vsi naši tekmovalci in tekmovalke so dovolj izkušeni, vsi so že posegli po najvišjih mestih. Če greš na olimpijske igre, ne greš tja samo zato, da nastopiš. V tem športu smo država, ki nekaj pomeni. Vedno imamo dobre tekmovalce in tudi tradicijo. Naši cilji so visoki, morajo biti visoki. To pa pomeni, da merimo na najvišja mesta.
Ilka Štuhec že nekaj let trenira s svojo ekipo.
Koliko pa imate stika oziroma vpogleda v delo samostojnih ekip oziroma tistih smučarjev, ki trenirajo zunaj reprezentančnih okvirov?
Najprej želim razčistiti in povedati, da pri nas samostojnih ekip ni. Ilka Štuhec je naša edina tekmovalka v hitrih disciplinah in ima vso podporo Smučarske zveze Slovenije. Je pa res, da navzven deluje kot samostojna ekipa, ker pri nas nimamo ženske ekipe za hitre discipline. Po tej plati ji pomagamo, kolikor ji lahko.
Maruša Ferk nima statusa reprezentantke in se mora znajti po svoje. Za vse preostale pa lahko rečem, da trenirajo skupaj. Jasno, večina ima svoje trenerje, tako da se lahko veliko dela opravi tudi individualno. A bolj ali manj vsi trenirajo skupaj, ker je to edina prava pot. Naša dekleta so na takšni ravni, da so druga drugi dobra konkurenca. S tem pa tudi napredujejo. Ne potrebujemo nobenih tujih ekip za primerjavo, ker delajo tako kakovostno.
V lanski sezoni je bilo po odličnem začetku in zmagi Martina Čatra v svetovnem pokalu ogromno razočaranja predvsem v moški ekipi za hitre discipline. Kako bo letos?
Fantje trenirajo. Lani je bil začetek z zmago Čatra res sanjski. Zagotovo so cilji tudi pred to sezono visoko. Vsi se trudijo. Sezona po tisti zmagi res ni šla v želeno smer, a napredek je bil pri nekaterih viden. Želim si, da bi se ta krivulja obrnila v pravo smer in da bi fantje znali tudi na tekmi pokazati tisto, kar pogosto kažejo na treningih.
Težko je pričakovati neke čudeže in zmage. Smuk je takšna disciplina, da se ti mora poklopiti veliko stvari. Od tega, da res nimaš nobenih težav s poškodbami, do vremena in seveda materiala. Upam, da se bo v prihajajoči sezoni vse to poklopilo, da bomo lahko tudi tej ekipi zaploskali.
Martin Čater je 13. decembra lani zmagal na smuku v Val d'Iserju.
Ne moreva pa mimo financ. Slovensko alpsko smučanje je po dolgih letih finančnih težav, kot lahko rečeva, splezalo na zeleno vejo. Kakšno je stanje na SZS pred novo sezono?
Za to se lahko samo zahvalimo Mihi Verdniku in vsem akterjem na SZS, ki so odgovorni za finance. Mislim, da je trenutno stanje solidno. V športu je tako, da se vedno pojavi veliko nepredvidljivih stroškov in denarja ni nikoli preveč. Res je tudi, da so koronavirus in testiranja dodatno obremenili proračun, a nam je v tej smeri država priskočila na pomoč, tako da se to ne pozna toliko. Kot smo preračunali, bi v lanski sezoni v alpskih disciplinah samo za testiranja porabili okoli 40 tisoč evrov. To je že približno pol proračuna za mladinsko reprezentanco in bi nas, če ne bi imeli pomoči države, močno udarilo po žepih.
Začetek sezone je že skoraj tu. Kakšna so vaša pričakovanja pred Söldnom?
Tekme v Söldnu so vedno zelo specifične. Za nekatere tekma pride ob pravem času, za nekatere prezgodaj. Za nekatere celo prepozno, če so bili že prej v formi (smeh, op. p.). Bo dober pokazatelj trenutnega stanja, vsekakor pa to ni napoved za vso sezono. Glede na to, da imamo tehnično dobro podkovane tekmovalke in tekmovalce, ki so že dobro nastopali v Söldnu, si želim, da gremo s točno takšnimi občutki v to tekmo in da tekmovalcem uspejo najboljše mogoče vožnje v danem trenutku. Če se bo to zgodilo, bo Slovenija zagotovo v igri za najboljša mesta in tam, kamor spada.
Žana Kranjca imamo med sedmimi najboljšimi veleslalomisti na svetu, pa Meto Hrovat med 15, zelo blizu sta potem tudi Tina Robnik in Ana Bucik. Konec koncev sta tu še Andreja Slokar in Neja Dvornik. Če bodo pokazali svoje najboljše vožnje, rezultat zagotovo ne bo izostal.
Preberite še:
