Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Sobota,
13. 4. 2024,
4.00

Osveženo pred

1 mesec, 1 teden

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3,45

Natisni članek

Mnenja biatlon Miha Dovžan Sobotni intervju

Sobota, 13. 4. 2024, 4.00

1 mesec, 1 teden

Sobotni intervju: Miha Dovžan

Miha Dovžan: Želel bi si veliko več lepih rezultatov, ne pa samo enega v šestih letih

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3,45
Miha Dovžan | Foto Gaja Hanuna

Foto: Gaja Hanuna

"Ne vem, kako bo naprej. Motivacije za ta 50. mesta resnično nimam več v izobilju," nam je še pod vtisom marca končane naporne sezone potarnal eden manj izpostavljenih, celo prezrtih, a zato nič manj pomembnih članov slovenske biatlonske reprezentance Miha Dovžan. Danes tridesetletni Gorjan je v začetku kariere sanjal o veliko večjih in imenitnejših uspehih, kot mu jih je uspelo doseči. Do zdaj še ni rekel zadnje.  

Miha Dovžan, biatlonec iz Spodnjih Gorij nad Bledom, je letos praznoval 30. rojstni dan. Lani je postal oče, ima torej pestro in zadovoljujoče življenje, zapolnjeno tudi s številnimi hobiji, zato bi zlahka razumeli, da mu misli bežijo v čas po tekmovalni karieri, v kateri nikakor ni docela izpolnil svojega potenciala. A v nečem je tipičen Gorenjec, tj. v trmi, zato vztraja, zaveda se, da lahko kot pregovorno zanesljiv, predvsem pa izjemno hiter strelec, pa v pravih razmerah tudi povsem konkurenčen tekač, še preseneti in poseže po kakšnem odmevnem rezultatu.

Že čez mesec dni bo na vse skupaj gledal povsem drugače. | Foto: Grega Valančič/Sportida Že čez mesec dni bo na vse skupaj gledal povsem drugače. Foto: Grega Valančič/Sportida Iz njegove uvodne izjave: "Ne vem, kako bo naprej. Motivacije za ta 50. mesta resnično nimam več v izobilju," bi bilo mogoče razbrati, da se je vselej nasmejan in predan športnik na nek način že predal, pa je te besede vseeno treba razumeti v kontekstu. Izrečene so bile namreč še pod vtisom nedavno končane in nadvse naporne sezone. Že čez mesec dni bo na vse skupaj gledal povsem drugače, nam je še pojasnil, zdaj je ravno začel s prepotrebnim počitkom, kratkim obdobjem, v katerem mora sčistiti glavo in se pripraviti na nov naporen ciklus treningov za naslednjo tekmovalno zimo, zanj deveto na najvišji ravni, v svetovnem pokalu.

In prav v tem zanj pomembnem obdobju miru si je galantno vzel čas za pogovor, ki zanj zagotovo ni bil najbolj prijeten. Odkrito in prijazno je odgovarjal tudi na bolj zoprna vprašanja, pa delil občutke ob nedavni novci o menjavi glavnega trenerja slovenske reprezentance Ricca Grossa, se ozrl proti naslednjim olimpijskim igram, ki bodo po Pjongčangu in Pekingu njegove tretje v karieri, nam slikovito pojasnil, kako je na razmerja v svetovnem pokalu vplivala prepoved uporabe fluora v mažah za smuči, pa skrb vzbujajočih zelenih zimah … A tudi veselih, starševstvu in hobijih.

V športu zgodb ne pišejo le zmagovalci, polno je tudi zgodb garačev, ki jim kljub trudu ne uspe preboj v vrh. Pa da ne bo pomote, Miha Dovžan nikakor ni kakšna tragična figura, ni veliko ljudi, ki bi se lahko pohvalili z uvrstitvami med najboljših 20 biatloncev na svetu, ob tem je še domala nepogrešljiv član štafete, s katero ima Slovenija še veliko višje cilje, po tihem meri tudi na olimpijsko kolajno.  


Sobotni intervju | Foto:

Zadnji dve sezoni ste v skupnem seštevku svetovnega pokala končali na 50. mestu, le v sezoni 2020/21 ste bili boljši, 47. Se je vaša rezultatska krivulja stabilizirala?

Ja, je res neka konstanta, ampak letošnja sezona je bila zelo topla, več kot pol tekem sem startal v zadnji skupini in mislim, da bi imel lahko boljše rezultate, če bi imel boljše skupine. Na koncu je bilo namreč res že proga velikokrat tako razrita, da je bil tak hendikep, kot da bi že startal z dvema zgrešenima streloma. Mislim, da je bilo tukaj še veliko rezerve, ampak tako so se trenerji odločili za postavitev v skupine. Imel sem nekoliko slabši december, še zbolel sem za covid-19 in potem v skupnem seštevku nisem bil pozicioniran tako visoko kot preostali tekmovalci in sem padel v to četrto skupino. Sem pa vesel, da me je dal (glavni trener Ricco Gross, op. p.) startati tudi na najdaljše tekme.

Prav v tej najdaljši, 20-kilometrski tekmi, ste prav na svetovnem prvenstvu v Novem Mestu izenačili tudi svoj najboljši izid kariere, 17. mesto. Je bilo to zaradi skupine? Bi, če bi startali prej, lahko posegli še višje?

Ja, tudi, saj so o tem govorili tudi preostali tekmovalci, da kasneje v tekmi proga postane počasnejša, voda prebije ven, spremenijo se smuči, maže in strukture delujejo drugače. Tista ura zamika prinese ogromno razliko. Res je pomembno, ali začneš na začetku ali na koncu, sploh na dolgih tekmah, ko gre čez progo že veliko tekmovalcev. Je res razlika.

Letos je močno občutil prepoved uporabe fluora v mažah za smuči. | Foto: Gaja Hanuna Letos je močno občutil prepoved uporabe fluora v mažah za smuči. Foto: Gaja Hanuna Prav o teh šibkih zimah in ogroženosti zimskih športov smo letos veliko govorili …

… Ja, pa letos je bila razlika zaradi prepovedi uporabe fluora resnično orjaška, sploh ob tem, da je bila ta zima ekstremno topla. Če bi fluor ukinili lani, ne bi bilo takšnih razlik, saj v mrazu ta ne pride toliko do izraza. Ko pa je deset stopinj nad ničlo, kot je bilo na zadnjih tekmah te sezone v Ameriki in Kanadi, pa je bilo res grozno. Kot noč in dan. Fluor je najbolj pomagal prav pri drsenju na teh, južnih, mokrih progah.

To prepoved ste sami torej občutili zelo konkretno?

Ja, zelo. Močno se je poznalo. Tudi pri strukturah … Ostale ekipe nekaj imajo, da jim uspe najti neke rešitve. Letos so bile te razlike v materialu izjemno velike. Ne vem. Treba se po posvetiti v servisu in najti nekaj konkurenčnega.

Pred sezono smo se spraševali ali bo ukinitev fluora prinesla še večje razlike ali pa bo malce izenačila razmerja med največjimi in najmanjšimi. Očitno se je zgodilo prvo.

Ja, razlike so se povečale.

Janez Vodičar
Sportal Danes si nihče ne more predstavljati, kako skromni so bili ti začetki #video

Po drugi strani pa smo na svetovnem prvenstvu v Novem Mestu videli, da so imeli tudi veliki Nemci ogromne težave s smučmi, pa Norvežani so z zavistjo pogledovali proti Francozom … Pa so to vse reprezentance, ki imajo domala neomejena sredstva.

So pa imeli Nemci v Östersundu takšne smuči, da so tudi Norvežani samo debelo gledali. Številni so imeli težave, tudi ko smo se pogovarjali s preostalimi ekipami, smo izvedeli, da so nekatere reprezentance tudi sodelovale med seboj. Američani denimo so se povezali z nekimi drugimi ekipami, Poljaki so, mislim, sodelovali z Estonci. Morda bo treba iti v to smer, da bi v servisu sodelovali s kakšno drugo manjšo ekipo, da bi se povezali. Naš proračun za servis ni tako velik, kot pri nekaterih drugih, zato bi bilo sodelovaje lažje.

To idejo je imel pred leti že Uroš Velepec, da bi lahko primerljive manjše ekipe združile moči v servisu za bolj enakovreden boj z velikimi. Pa ni bilo interesa.

Mislim, da bi bila za nas to edina prava rešitev, finančno bi bilo veliko lažje, kot da vse pade na eno ekipo.

Na domači Pokljuki je vedno dobro tekmoval. | Foto: Grega Valančič/Sportida Na domači Pokljuki je vedno dobro tekmoval. Foto: Grega Valančič/Sportida

Je pa najbrž te dogovore težko doseči v tako tekmovalnem okolju, kjer se vsak bori zase z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Pri nas je problem že združitev servisa za disciplini biatlon in smučarski tek, denimo.

(smeh, op. p.) Ja, res je. So že poskušali.

Tista 50. mesta v svetovnem pokalu, pa 17. kot najboljšo uvrstitev v karier, ki smo jih omenjali v začetku pogovora, to najbrž vseeno niso izidi, o katerih je sanjal mladi nadobudni Miha Dovžan na začetku tekmovalne poti.

Ne, res ne. Ko treniraš trdo celo leto z upanjem na neke dobre rezultate, potem pa pridejo tekme in kar ne steče, kot bi si želel … Dobro, saj 17. mesto je lep rezultat, bi si pa želel veliko več takšnih, ne pa samo enega v šestih letih. Uvrstitev med 40 je v redu, ampak vseeno to ni nekaj, da bi od tega živel. Če se uvrščaš med trideset je že bolje, sploh pa redno med dvajset. Želel bi si več tega.

Živeti od tega? Kako to mislite? Finančno, zaradi nagrad …?

Ja, tudi nagrad, pa tudi vsega, kar tak rezultat potegne za seboj. Zdaj za 50. mesto je bolj drobiž, če se izrazim po domače. Nekaj je, ampak ne dovolj, da bi bilo vredno ostati 200 dni na leto od doma. Sploh enkrat, ko imaš družino, je še toliko težje, da si toliko od doma.

Rok Tršan
Sportal Kam je izginil Rok Tršan?

Najbrž se je tudi težko motivirati za delo, saj trenirate enako trdo kot veliko uspešnejši tekmovalci.

Ja, enako, če ne še bolj, doma pa te čakajo. Da bi se šel nek turizem, pa mi tudi ni do tega. Ko še nabiraš izkušnje v začetku kariere, so taki rezultati še OK, zdaj pa niti približno.

Ste nenazadnje drugi najbolj izkušen član reprezentance za zimzelenim Jakovom Fakom ...

Res je. Ne vem, kako bo naprej. Motivacije za ta 50. mesta resnično nimam več v izobilju.

Pa imate kakšen načrt, strategijo, kako to prebiti, kako se izboljšati?

Ne vem, narediš lahko vse isto, pa bodo enkrat rezultati dobri, drugič pa zanič. Leta 2021 na Pokljuki, ne vem, kaj smo naredili, ampak takrat sem bil v formi tekaško in strelsko, tam se dosegel ene najboljših rezultatov. Pa sem drugo leto povsem enako treniral in kar ni steklo. Ne vem, zakaj, kako in kaj sem naredil narobe.

"Ne vem, zakaj, kako in kaj sem naredil narobe." | Foto: Gaja Hanuna "Ne vem, zakaj, kako in kaj sem naredil narobe." Foto: Gaja Hanuna Čudno je, vi ste vedno sloveli kot hiter in dober strelec, menili smo, da vam mora steči le še v teku in boste v boju za visoka mesta. Potem pa se je vse podrlo, tek ni stekel, še streljanje se je poslabšalo. Kako to?

Ja, streljanje je bilo lani slabše, letos pa sem spet prišel nazaj na tiste svoje odstotke. Ampak … Sploh v moški konkurenci je dandanes treba biti hiter na progi in še zadeti dobro. Vse se mora poklopiti že samo za uvrstitev med 40. Pri ženskah je vseeno še malce drugače, one so lahko ali dobre strelke ali dobre tekačice in s tem lahko pridejo do nekega dobrega rezultata. Pri moških pa ni več nobenega prostora za napake, če nisi dober tekač in dober strelec, nimaš nobenih možnosti.

Najbrž je kakšen slabši strelski nastop najbolj boleč prav v štafetah, kjer lahko na cedilu pustiš svoje kolege, prijatelje. Kar se zgodi. Zakaj se to dogaja, morda zaradi prevelike želje?

Meni je štafeta dobro tekmovanje, ker delaš tudi za druge ne le zase. Jaz sem na splošno bolj mož štafet. Je pa res, da če narediš slabo, s tem slabo narediš tudi za ostale. Sploh prva predaja je pomembna, če jo opraviš dobro in predaš deseti, pol minute zadaj, pa čeprav se to ne sliši ravno odlično, je še kar dobro. To ni prevelik zaostanek, sploh ker v prvi predaji vsi začnejo z ničle. Če pa ti štartaš kasneje in malo kiksneš, ne izgubiš toliko mest kot v prvi predaji, saj so tam časovni zaostanki že krepkejši. Tudi strelska forma v štafeti … Ne vem, včasih preprosto začutiš, se postaviš in tarče padajo, drugič pa se mučiš. Sploh lani sem imel ogromno težav pri streljanju stoje. Ko sem prišel na strelišče, so se mi začele tresti noge. Letos pa kot da ne bi bilo nič. Pa ne vem, zakaj. Očitno je vse povezano z glavo. Lani sem se na koncu že kar bal streljati stoje, sem imel že kar travme, letos pa ni bilo nobenih težav.

Ampak to je dobro vedeti, dognati, zakaj se pojavljajo te težave, da veš, na čem delati, kako odpraviti napake, kajne?

Ja, res je, morda bi moral delati s psihologom, ampak nisem nikoli. Sem samo vesel, da letos teh težav nisem imel. Nisem človek za psihologa, sem bolj flegmatik. Dobro, saj se sekiram zaradi kakšnega slabega rezultata, a ne prav dolgo, hitro ga pozabim in se usmerim naprej, tekem je veliko.

Ricco Gross
Sportal Uradna potrditev: konec sodelovanja med Riccom Grossom in slovensko reprezentanco

Tudi Jakov Fak je človek, ki dela s psihologom nekako ne vidi kot nekaj, kar bi mu lahko prineslo napredek.

Ja, sej verjamem, da komu pomaga, ampak moraš biti na to delo tudi resno pripravljen. Jaz tega pri sebi ne vidim. Pa bi morda moral. Ne vem.

Kako ste videli to menjavo trenerja Ricca Grossa?

Kaže, da so imeli o tem vsi ostali več informacij kot mi tekmovalci. Je čudno, tudi iz zveze ni nihče nič poklical, nas nič vprašal. Od Ricca smo dobili sporočilo, da mu pogodbe niso podaljšali in je bil kar šok. Mislil sem, da se bodo še kaj dogovarjali, pa se očitno niso nič dogovorili. Dobro, oni že vedo.

"Jaz sem na splošno bolj mož štafet." | Foto: Grega Valančič/Sportida "Jaz sem na splošno bolj mož štafet." Foto: Grega Valančič/Sportida

Zdaj se je teh trenerjev v vaši karieri že nekaj nabralo, trenirali ste pod Miho Podgornikom, Urošem Velepcem, Tomašem Kosom, Janezom Maričem, Riccom Grosom. Kako te spremembe vplivajo na tekmovalca?

Pa spremembe na splošno kar pašejo, je pa res, da je dve leti res kratka doba. Z Riccom smo se dobro razumeli, jaz sem imel z njim korekten odnos, poleti smo delali res dobro. Mi je kar žal, da ga ne bo več. Tekmovalci smo ga imeli radi. Dobro, je, kar je. Tudi z Janezom sem delal eno leto, zdaj je bil pomočnik, zelo korekten, načeloma jaz s trenerji nimam težav, da ne bi hotel trenirali ali kaj podobnega. Se prilagodim, vsak prinese nekaj svojega, dobrega, od vsakega se nekaj naučiš.

Z Janezom Maričem sta bila še sotekmovalca?

Ja, samo eno leto, pa niti ne v svetovnem pokalu, samo v državnem prvenstvu.

Bi bila to lahko težava zaradi avtoritete?

Ne, ne, s tem jaz nimam prav nobenih težav. Tudi Podgornik je le nekaj let starejši od mene, pa sva odlično sodelovala. Je pa res, da je imel Ricco zaradi svoje imenitne tekmovalne kariere in zaradi tega, ker je tujec, morda res nekaj več avtoritete.

Ste to potrebovali v reprezentanci?

Jaz mislim, da je bilo kar dobro, da je prišel, ja. Škoda, da ne bo ostal celoten olimpijski cikel, kot je bilo zamišljeno. Z njim je veliko delala tudi Anamarija Lampič, se mi zdi, da je zaradi njega tudi prišla v biatlon, pa ne vem, kako bo to zdaj potekalo.

"Samo, da sem doma, pa je že dobro." | Foto: Gaja Hanuna "Samo, da sem doma, pa je že dobro." Foto: Gaja Hanuna Verjetno je projekt OI 2026 pomemben tudi za vas. Igre v Milanu in Cortini oziroma Anterselvi, kjer bodo potekale biatlonske tekme, so najbrž poseben cilj.

Ja, je cilj, zagotovo. Je pa v tem trenutku, takoj po sezoni težko govoriti z nekim navdušenjem. Se čez zimo nabere raznoraznih občutkov, ki jih je treba sčistiti v tem kratkem obdobju počitka. Sploh jaz res potrebujem ta čas za počitek. Čez kakšen mesec na vse skupaj gledaš čisto drugače. Na koncu te sezone v Soldier Hollowu in Canmoru mi je bilo že zelo težko, mi je bilo kar malo odveč. Na zadnji postaji se nisem uvrstil niti na zasledovalno tekmo in to res ni dobro, ko si tako daleč. Zaradi boljšega občutka bi bilo boljše, da bi zaključil kar po Oslu in potem malo več časa preživel doma.

Kako pa napolnite baterije, kako se izklopite, kako sčistite glavo tega biatlona?

Samo, da sem doma, pa je že dobro. Zdajle med velikonočnimi prazniki smo z družino malo plezali, pa zdaj tukaj na Bledu delam tečaj za vodnika za zipline, pa izpit za padalo. Že to, da malo zamenjam okolje, mi pomeni ogromno.

Je padalo vpliv Lenarta Oblaka?

Niti ne, privlači me zato, ker greš v hrib peš in dol letiš. To sem začel že lani. Hobijev imam veliko, morda preveč, časa pa je vedno premalo (smeh, op. p.).

Lenart Oblak
Sportal Z glavo trdno na tleh, a najbolj uživa visoko med oblaki

Pa še majhnega otroka imate …

Ja, ves čas se nekaj dogaja. Zdaj gre že v vrtec in si lahko malce odpočiješ in poskrbiš za kakšen opravek (smeh, op. p.). Star je eno leto in en mesec, hodi v privatno varstvo, od občine letos nisva dobila mesta v vrtcu, septembra bo šel v javni vrtec. Takole trikrat na teden ga peljeva v varstvo, partnerica Neva tudi lahko dela od doma, zato ga preostale dni paziva malo jaz, malo ona. Ni kakšne panike.

Potem se v vlogi očeta znajdete dobro?

Pa ja, vedno se moraš znajti, pa ni težko, saj je tak otrok, ki ga lahko kamorkoli vzameš s seboj. Je sicer zahteven, ves čas zahteva pozornost … No, zdaj vedno manj, se že zamoti. Je pa rad zunaj, tako kot jaz. S kombijem smo kar pogosto naokoli, 30 noči na leto v kamperju. Uživa, zjutraj se zbudi, komaj ga oblečeš, pa je že zunaj.

Velja za dobrega, predvsem pa hitrega strelca. | Foto: Grega Valančič/Sportida Velja za dobrega, predvsem pa hitrega strelca. Foto: Grega Valančič/Sportida

Očitno je podedoval ljubezen do gibanja od staršev. Pa bo glede na prejšnjo debato o vse šibkejših zimah lahko postal zimski športnik?

Ja, zimski dvoranski (smeh, op. p.) Ne vem. Glede na to, kako je kazalo letos, se nam ne piše nič dobrega. Mi še nekaj imamo, smučarji pa so v velikih težavah. Če je tam mehka proga, ne moreš nič, razen na visokih nadmorskih višinah. Vsi pa vemo, kako je nad dvema tisočakoma. Že zdaj v Ameriki, kjer smo zaključili sezono, je bilo samo 1.700 višine, pa sem imel občutek, kot da sem na šest tisoč. Tako me je zabilo, pa še ta dolga vožnja, časovna razlika … Vse se je nabralo. Pred petimi leti, denimo, pa tam nisem imel nobenih težav z višino.

Morda je faktor tudi EMŠO?

Morda res, ampak letos v Antholzu, ki je podobna višina, težav nisem imel.

Potem višina Anterselve/Antholza ne bi smela biti faktor na olimpijskih igrah?

Načeloma naj bi se letos poleti v pripravah šlo tudi na višino, sicer pa Anterselva ni tak problem, če si dovolj zgodaj tam in se privadiš. V nekaj dneh se fino aklimatiziraš. Bo pa morda treba poskrbeti za to, če bomo spali nižje v dolini. V svetovnem pokalu smo nastanjeni praktično pod stadionom. Ne bi smelo biti težav, tudi svetovna prvenstva smo že imeli tam. Je pa res, da ta višina na vsakega vpliva drugače, eni potrebujejo več višinskih priprav, drugi čisto nič. Zelo odvisno.

"Moji letniki res kar izginjajo ja, pa prihajajo mladi." | Foto: Gaja Hanuna "Moji letniki res kar izginjajo ja, pa prihajajo mladi." Foto: Gaja Hanuna Kako pa vam tamkajšnja proga ustreza?

Strelišče je zelo zahtevno, sploh na koncu, četrto streljanje, na katerega prideš že zelo utrujen, je težko. Proga sama pa mi je zelo všeč, ni pretežka. Dobro, težka je zaradi višine, sicer pa lepo razgibana, če pa je sonce in suh sneg, pa je tudi zelo hitra. Na strelišču pa lahko ponagaja veter, tudi v megli smo že streljali tam. Bo zanimivo, vsekakor. Upam pa, da bo pošteno za vse, da se ne bo že v naprej vedelo, kdo bo pobral odličja.

Za dobrega strelca je zahtevno strelišče najbrž prednost?

Letos sem imel tam na tej kratki individualni tekmi lepe možnosti, pa sem prav na zadnjem streljanju pustil dobro uvrstitev. Tega sem že navajen. Je pa to zagotovo tudi malo psihološko, začutiš, da bi lahko dosegel nekaj dobrega, začneš malo drugače delati in pri zadnjem streljanju se vse to pozna, utrujenost, nezbranost in dva strela sta hitro mimo.

Kaj pogrešate nekdanje kolege?

Moji letniki res kar izginjajo ja, pa prihajajo mladi. Ampak saj, Lenarta (Oblaka) in Roka (Tršana) vidim dokaj pogosto, sta oba biatlonska trenerja. Se pa z Lovrom (Plankom, op. p.) dobro razumeva, pa z Jakom, tako da mi ni težko, imam obilico dobrih kolegov.

Pia Dukarič
Sportal Pia Dukarič na univerzi Yale: Pred prihodom sem je skoraj vsakega nekoliko strah #video

Kaj mislite o teh mladih silah?

Za Lovra mislim, da ima potencial. Odrasel je, postal bolj resen in letos pokazal, da lahko pride tudi med deset. Na dolgi rok lahko poseže po kakšnih dobrih rezultatih.

Za vas pa najbrž le ni ravno prijetno, da pride mlada garda in vas prehiti?

Pa, ta konkurenca znotraj ekipe je vedno dobrodošla. Dokler si še v ekipi (smeh, op. p.). Pri Norvežanih je drugače, tam jih je toliko, da se morajo ves čas dokazovati. Dobro je, na treningih imaš neke primerjave in veš, kam bi lahko potencialno prišel.

Je morda Fakova tekmovalna dolgoživost zgled tudi vam?

Ne, ne, tako dolgo jaz ne mislim vztrajati. Te naslednje olimpijske igre sem si nekako postavil kot končni cilj, v življenju bi rad poskusil še kaj drugega. Čez dve leti bom star 32 let in po tem ne vidim več kakšne prihodnosti. Jaka je drugačen primer, on še vedno dosega dobre rezultate, najbrž bi tudi sam na vse skupaj gledal drugače, če bi se vrtel tam okoli petdesetega mesta, tako pa je konstantno med dvajset. Sicer pa teh biatlonskih obsedencev, kot je bil Bjoerndalen (legendarni Norvežan Ole Einar, tekmoval do 44 leta, op. p.) in Eder (Avstrijec Simon, pri 41 letih še vztraja, op. p.) ni veliko.

"Vpliv Pokljuke močan v našem kraju, nekako domač je za nas, tudi Gorje živijo z biatlonom." | Foto: Gaja Hanuna "Vpliv Pokljuke močan v našem kraju, nekako domač je za nas, tudi Gorje živijo z biatlonom." Foto: Gaja Hanuna Kako pa ste se sploh znašli v biatlonu, v vaših rodnih Spodnjih Gorjah je športnih možnosti veliko več?

Ja, opcij je nekaj, ampak jaz sem se nekako najprej vrgel v smučarski tek. Potem sem poskusil še z zračno puško in hitro sem bil na tekmah, na podlagi rezultatov pa so me potegnili v mladinsko biatlonsko ekipo. Biatlon mi je prirasel k srcu, je le malce bolj zanimiv kot sam lauf. Pa jasno je, da je vpliv Pokljuke močan v našem kraju, nekako domač je za nas, tudi Gorje živijo z biatlonom.  

Imate pa tudi kolesarski klub v Gorjah. Vas to ni pritegnilo?

Ne, nekaj sem poskušal z nogometom, a ne dolgo, sem bolj klop grel. Pa moj brat je tudi malce prej treniral tek na smučeh in sem šel po njegovih stopinjah. Pa staršem te ni treba nikamor voziti, ker je klub praktično doma. Vse skupaj je bilo tudi zanje bolj humano (smeh, op. p.). Tudi brat je nadaljeval v biatlonu, pripel je do malokalibrske puške, potem pa opustil.

Šport na najbrž vseeno spremljate na splošno?

Spremljam, seveda, bolj moje zimske, pa tudi te bolj skozi novice, da sem na tekočem. Da bi pa kaj resno gledal, za to preprosto ni časa. Da bi imel na televiziji kaj drugega kot risanke pa zdaj tudi ne pride v poštev (smeh, op. p.). Nekatere druge športe pa imamo tako ali tako v sklopu priprav, sploh kolesarstvo. To je najboljši način za grajenje baze, pa fino je, ker greš lahko na cestno ali gorsko kolo. V pripravah za zadnjo sezono smo veliko prekolesarili v Istri, tam so fenomenalni kraji za to, sploh maja, ko še ni veliko turistov.

Preberite še:

Štefan Hadalin
Sportal Iskrena izpoved slovenskega smučarja #video
Klemen Kosi
Sportal Da bi dosegel otroške cilje, ima pet služb, a nobena ni plačana #video
Peter Prevc
Sportal "Mislim, da bo vsa Planica jokala"
Luka Krajnc Luka Lindič
Sportal "Ne more biti res, kaj midva tu plezava! Nov teren, take poči." #video
Zoran Zeljković
Sportal Ljubljančan, ki si je prisodil petico
Luka Božič
Sportal Prevelika želja ga je že pokopala
Ne spreglejte