Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Matej Podgoršek COVER1

Petek,
8. 3. 2024,
4.00

Osveženo pred

3 mesece, 1 teden

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3,14

Natisni članek

Sobotni intervju SZS pokal Vitranc Klemen Bergant Štefan Hadalin Žan Kranjec Žan Kranjec Klemen Kosi slalom smuk alpsko smučanje

Petek, 8. 3. 2024, 4.00

3 mesece, 1 teden

Intervju: Klemen Kosi

Da bi dosegel otroške cilje, ima pet služb, a nobena ni plačana #video

Matej Podgoršek COVER1

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 3,14

Po štirih letih in skoraj treh mesecih bi se ta konec tedna na pokalu Vitranc v svetovni pokal vrnil danes 32-letni Klemen Kosi. A mu je to preprečilo vreme. Že dolgo nismo slišali zanj, a zgovorni Mariborčan še ni končal kariere. Pa čeprav je po težki poškodbi kolena in nato izgubi statusa reprezentanta ostal sam. Preusmeril se je v slalom in veleslalom in pravzaprav v zadnjih dveh sezonah nastopil na več tekmah (na nižji ravni) kot kakšen smučarski as v svetovnem pokalu. V odkritem intervjuju za Siol Sportal je spregovoril o svoji trdi volji in neizpolnjenih ciljih, ki jih želi doseči in zato za njihovo uresničitev opravlja pet služb, a nobena ni plačana. "Če je motivacija prava in te veseli, kar delaš, naj bo še tako hudo, pa ti to ne bo težko narediti. Moja motivacija in srce sta še vedno na pravem mestu, v to nisem nikoli podvomil. Želel bi si, da bi bilo to vidno, da bi to še kdo prepoznal kot pomembno vrednoto športnika, smučarja."

Klemen Kosi
Sportal Štajerska trma: leto po grozljivem padcu želi v Peking

S Klemnom Kosijem smo se srečali pod Mariborskem Pohorjem, kjer so letos smučali dva tedna. | Foto: Matej Podgoršek S Klemnom Kosijem smo se srečali pod Mariborskem Pohorjem, kjer so letos smučali dva tedna. Foto: Matej Podgoršek Klemen, nazadnje sva se pogovarjala novembra 2021, ko ste bili 11 mesecev po grdem padcu in poškodbi kolena tik pred vrnitvijo na sneg in na tekme, govorili ste tudi o olimpijskih igrah v Pekingu. A niste se vrnili niti na tekme svetovnega pokala. Kaj se je dogajalo?
Poškodbe se nerad spominjam, koleno je bilo resno poškodovano. Poškodoval sem se decembra, januarja sem imel operacijo. Z okrevanjem sem bil precej zadovoljen. Konec leta 2021 sem se vrnil na sneg. Pripravljalno obdobje sem izpustil, torej obdobje za kondicijo in snežne priprave. Jaz sem delal na rehabilitaciji. Vložil sem veliko truda, energije, predanosti. Z motivacijo, da nastopim na olimpijskih igrah. Ta cilj se mi ni izpolnil. Mislim, da sem se do februarja sicer uspel pripraviti, kar sem dokazoval na določenih treningih. A tista sezona je bila zame žal izgubljena. Po tisti sezoni je sledil šok, da nisem več uvrščen v reprezentanco. To je bilo zame nekaj pretresljivega, saj sem imel od mladinskih kategorij status reprezentanta alpskega smučarja. Osem let sem bil tudi redni član svetovnega pokala in sem se v treh disciplinah uvrščal med dobitnike točk. 

V svetovnem pokalu je nazadnje nastopil decembra 2020, ko si je poškodoval koleno. | Foto: Sportida V svetovnem pokalu je nazadnje nastopil decembra 2020, ko si je poškodoval koleno. Foto: Sportida Zdaj torej že drugo sezono trenirate sami?
Ja, lanska je bila prva. Naredil sem povratek po poškodbi, malo manj kot dve leti po poškodbi sem se vrnil na tekmovanja. Lani sem že uspel osvojiti nekaj vidnejših rezultatov na tekmah nižjega ranga. Zaradi omejenih možnosti, pripravljal sem se namreč samostojno, sem več poudarka dal na tehnične discipline. Prej sem bil specialist za hitre discipline, kar sicer ni bila moja želja. Vedno sem se imel za vsestranskega smučarja, a sem bil član ekipe za hitre discipline in sem se zato moral več ali manj udeleževati tekem v hitrih disciplinah. Zdaj, ko si lahko sam izbiram treninge, pa ni bilo tako velike izbire, ker so za treninge hitrih disciplin še mnogo višji stroški. A verjamem, da sem bil vedno talent za tehnične discipline. Lansko sezono sem tako namenil za to, da sem izboljšal svoj rang na FIS lestvici. Zaradi poškodbe in ker prej nisem tekmoval v tehničnih disciplinah, sem imel še na tekmah nižje ravni številke nad 50. To sem lani nekoliko popravil. Bil sem že kar blizu temu, da bi bil med 150 na svetu, da bi imel dovoljenje za nastop v svetovnem pokalu. Bil pa sem po rangu približno tam kot v hitrih disciplinah. Lani sem postal državni prvak v alpski kombinaciji, zmagal sem tudi en superveleslalom in slalom (na FIS tekmah v Radstadtu in na Celjski koči). Potem pa sem po sezoni kar nadaljeval treninge. Izkoristil sem vsako možnost za snežni trening, saj so bile spomladi še dobre razmere na ledenikih. In zdaj je prišla letošnja sezona, ko sem se želel vrniti v svetovni pokal. Že lep čas nisem bil na tekmi najvišjega ranga. Mislil sem, da sem ga že izpolnil, ko sem bil delegiran za domači tekmi na Vitrancu. 

Kranjska Gora Zlata lisica 2023
Sportal Slabe novice iz Kranjske Gore

A vam je tako kot organizatorjem v Kranjski Gori ponagajalo vreme.
S ponosom bi zastopal slovenske barve. V čast bi mi bilo, da bi naredil povratek na najvišjo raven pred domačimi navijači. Mislim, da že osem let nisem v svetovnem pokalu nastopal v tehničnih disciplinah. To bi vzel tudi kot nagrado za ves vložen trud. Po drugi strani pa bi se počutil, kot da se je začel drugi polčas moje kariere. To bi jaz tako poimenoval. Imel sem občutek, kot da je to moja prva tekma. Tudi moja prva tekma je bil slalom v Kranjski Gori. Prisotno je bilo vznemirjene, saj sem se zavedal, da bi bil to velik trenutek. In tudi priložnost, čeprav bi nastopal brez posebnih rezultatskih pričakovanj, a bi dal svoj maksimum in pokazal vse najboljše. Da bi se dokazal tako navijačem kot vsem ostalim, ki so vpeti v slovensko smučanje.

Od kod ta volja? Kaj vas žene, da vztrajate? Marsikdo bi po tako resni poškodbi in izgubi reprezentančnega statusa smuči postavil v kot. V zadnjih letih je kar nekaj smučarjev predčasno končalo kariero, ker so dojeli, da ni vredno in da je zdravje na prvem mestu.
Dobro vprašanje. Moja volja je bila vedno velika. Volja po smučanju, volja po tekmovanju, volja po doseganju določenih rezultatov, s katerimi bi Slovenijo predstavljal v pozitivni luči v samem svetovnem vrhu. To me je gnalo in motiviralo skozi celotno kariero. Če sem povsem odkrit, nisem nikoli prišel do najvišje ravni. Da bi stopil na stopničke, da bi imel kakšno kolajno z velikih tekmovanj. Nekajkrat sem bil blizu, tudi na zadnjih vmesnih časih. Tudi glede samega smučanja sem kdaj pa kdaj že bil povsem konkurenčen. A se mi je vedno izmuznilo. Jaz pa nisem človek, ki bi hitro obupal. Oziroma bi lahko kar sam zase rekel, da nikoli ne obupam. S tem tudi dokazujem svojo pripadnost temu športu in ciljem, ki jim sledim že od malega. Zaradi poškodbe si ne bi želel prenehati slediti svojim ciljem. Tudi zaradi izpada iz reprezentance in naloženih finančnih bremen mi ni bilo najbolj pri srcu, da bi zato odnehal. Še vedno verjamem, da so določene stvari v smučanju mogoče. Rad bi poudaril, da sem bil na vsaki tekmi v svetovnem pokalu, pa jih je bilo več kot 130, v mlajši polovici po starosti. Povprečje v svetovnem pokalu je okrog 30, 31 let. Jaz sem poškodbo doživel pri 29 letih. Imate me za izkušenega smučarja, a sem na vseh tekmah doslej nastopal kot eden izmed mlajših tekmovalcev. Če bi uspel narediti povratek na Vitrancu, bi bilo prvič, da bi nastopal kot tekmovalec v starejši polovici tekmovalcev. Jaz se počutim, da sem šele zdaj v pravih letih.

V zadnjih letih se res v številnih športih starostna meja uspehov dviguje.
Starostni rekordi se dvigujejo, podirajo. Saj ste videli Johana Clareyja pri 42 letih še na stopničkah Kitzbühela. Tudi v tehničnih disciplinah in ne samo v smukih se starostna meja dviguje. Zame je samo plus, da sem imel privilegij biti že toliko let na najvišji ravni. Mogoče lahko to samo dodatno izkoristim. Temu sem namenil ogromno časa, energije, večji del svojega življenja sem namenil svojemu smučanju. Jaz se zavedam vseh investicij, ki so bile vložene v moje smučanje. Ta investicija še ni bila povrnjena s tem, kar sem dosegel do zdaj. Spoštujem ostale, ki sprejmejo težko odločitev o končanju kariere, a bi jih vseeno želel s to mislijo spodbuditi k temu, da bi pa mogoče v prihodnosti še lahko dosegli stvari, ki so si jih zadali. Nekateri so končali pri res zelo mladih letih. Jaz imam še vedno motivacijo, še vedno se počutim sposobnega hitro smučati. Je pa težko, če moram vse narediti sam.

Junija bo dopolnil 33 let. Hvaležen je vsem, ki mu pomagajo na samostojni poti. | Foto: Matej Podgoršek Junija bo dopolnil 33 let. Hvaležen je vsem, ki mu pomagajo na samostojni poti. Foto: Matej Podgoršek

To nam je morda zdaj najbolj zanimivo. Kako je sploh trenirati in tekmovati sam? Ali imate sploh trenerja, serviserja ali koga, ki vam pomaga?
Pomagajo mi. Rad bi se zahvalil vsem, ki mi pomagajo. Sam narediti vse je nemogoče. Zelo cenim pomoč. Tudi od domačih, staršev, sestra mi pomaga pri pisanju programov za kondicijo, pri smučanju imam prijatelja, starega trenerja Dušana Javnika, ki mi dostikrat priskoči na pomoč. Med mojo kariero je bil večkrat moj trener in svetovalec. Za mano je skupina ljudi, ki mi pomaga. A na koncu sem največkrat jaz tisti, ki gre sam na potovanje, ki se sam pelje, ki si tudi pokriva vse stroške, ki si na terenu pripravlja smučke ... Sam si organiziram treninge. Iščem rešitve, da bom sploh lahko na določenem treningu nastopil. Ponavadi nimam zraven niti trenerja in moram opravljati tudi druge naloge, na primer študirati svojo tehniko, se udeleževati sestankov pred tekmo. Zdaj sem naštel veliko stvari, da smo prišli do tega, da na koncu sploh smučam in tekmujem, kar bi morala biti primarna naloga vsakega tekmovalca. Da lahko vse to pokrijem, pa moram pokriti še dodatno dejavnost. Imam pet služb, pa niti ena ni plačana (smeh, op. p.).

Ali morate sami postaviti tudi kole za trening?
To se ne zgodi dostikrat, se je pa tudi že zgodilo, da sem si progo sam postavil in jo pospravil. To je res maksimalna obremenitev, ki vzame človeku čas od jutra pa do takrat, ko gre spat, oziroma do kar nekaj ur po tem, ko bi moral iti spat. Dan je prekratek in časa za vse zmanjka. Tako je moje življenje: burno, polno nekih skrbi, obremenitev in obveznosti, ki sem si jih tudi sam zadal. A vse z namenom, da bi mi uspelo nadaljevati kariero in nekoč uspelo priti do zastavljenih ciljev iz otroških let. To je nekaj, v kar sem investiral sam in tudi drugi, od smučarske zveze do kluba, ki mi zdaj kaj dosti več ne pomaga. Sicer pa sam opravljam tudi menedžerski del. Od iskanja sponzorjev do dogovarjanja za opremo, očala, čelado, smučke ... To so stvari, za katere skrbijo drugi, ko si reprezentant. 

Pomoči zveze in kluba nima več. | Foto: Matej Podgoršek Pomoči zveze in kluba nima več. Foto: Matej Podgoršek Ali smučarska zveza še kaj pomaga? Danes ste prišli na intervju s kapico zveze in puloverjem s pokrovitelji smučarske reprezentance.
Ne, tudi zveza ne pomaga. Pogoj, da nastopim na tekmi svetovnega pokala, je, da sem oblečen kot ostali reprezentanti. Zame ne predstavlja težave, da to nosim. Nimam pogodbe z zvezo, to je dogovor. To spoštujem. To opremo sem dobil in to cenim. Vesel sem, da imam lahko opremo reprezentantov.

Zdaj ste torej že preizkusili vse naloge v alpskem smučanju, si morda našli drugo kariero, kaj boste počeli čez deset let.
Ne morem zanikati, da tega znanja nisem pridobil. Pridobil sem širše znanje, pogled na smučanje iz drugih perspektiv, kar mi lahko v prihodnosti samo koristi. A tega ne delam s tem namenom, sebe še vedno vidim kot tekmovalca. Kadarkoli sem šel na smučišče v kakšni drugi vlogi, kot gledalec ali za pomoč drugim, se nisem dobro počutil. V moji naravi je, da sem tekmovalec. In mislim, da sem v tem zaenkrat še vedno najboljši (smeh, op. p.). 

Prepričan je, da je glede na postavo primernejši za tehnične discipline. Kot mladinec je bil v njih res boljši. | Foto: Sportida Prepričan je, da je glede na postavo primernejši za tehnične discipline. Kot mladinec je bil v njih res boljši. Foto: Sportida V slalom in veleslalom ste se torej usmerili predvsem zaradi nižjih stroškov, a vam ta preobrazba ni bila težka.
Ko sem bil mladinec, sem bil boljši v tehničnih disciplinah kot v hitrih. Tudi moja konstitucija je primernejša za tehničnega smučarja kot hitraša. Glede na to, da sem tudi v hitrih disciplinah prišel na visoko raven v svetovnem merilu, sem prepričan, da zame obstaja pot tudi v tehničnih disciplinah.

V tehničnih disciplinah je v slovenski reprezentanci trenutno kar precejšen manko tekmovalcev v svetovnem pokalu, v veleslalomu letos tekmuje samo Žan Kranjec, v slalomu je ostal le Tijan Marovt. Kako gledate nase v prihodnji sezoni? Ali bi se želeli vrniti v reprezentanco?
Jaz sem imel vedno željo biti reprezentant in vedno sem bil kot reprezentant maksimalno ponosen. In vsakič sem to priložnost tudi izkoristil po svojih najboljših močeh. Svoje predstave vidim kot požrtvovalnost, borbenost, neuničljivo voljo. S tem, kar delam zadnja leta, svojo osebnost samo še potrjujem.  
 
Ali ste se o vrnitvi pogovarjali s trenerjem Klemnom Bergantom? Ali bi šli vsaj kdaj z njimi na skupni trening?

Pogovorov o tem ni bilo dosti, sploh v zadnjem letu. Prav tako ni bilo te možnosti, ker sem bil na drugih prizoriščih. A moja želja za to je in je vedno bila. Klemna kot trenerja in delo, ki ga opravlja, zelo cenim. Samo kapo dol, kaj sta dosegla s Kranjcem, pa tudi s Hadalinom in drugimi tekmovalci. To bi bila zagotovo moja največja želja, če me odkrito vprašate. Nočem pa govoriti, da so to moja pričakovanja. Ker so postavljeni kriteriji, ki pa jih jaz za zdaj ne izpolnjujem. Enkrat sem izrazil željo za skupni trening, pa so mi rekli, da mi bodo to omogočili, ko bom dosegel raven Kranjca in Hadalina. Raven Kranjca je težko doseči, sploh če nimaš podpore cele ekipe, pa še takrat je težko priti na njegovo raven. Za Štefana pa mi je žal, da se je stvar tako razpletla.

Se boste pa konec sezone pomerili na državnem prvenstvu.
Jaz se državnih prvenstev vedno udeležujem. Bil sem tudi že osemkrat državni prvak. Ko sem bil še mladinec, mi je to veliko pomenilo. Takrat sem bil v konkurenci Žana, Štefana, Mihe, Boštjana, Martina ... tekmovalcev, ki so v svetovnem pokalu dosegali že najvišja mesta, bili na stopničkah na velikih tekmovanjih. Osvojiti vidno uvrstitev na državnem prvenstvu ni kar tako. Za letos ne bom nič napovedoval, bom pa šel na tekme z visokimi cilji. Konkurenca bo močna, jaz pa se bom maksimalno pripravil. Na svetovnem pokalu bi na Vitrancu nastopil z visoko štartno številko, na državnem prvenstvu pa bomo imeli številke blizu eden drugemu, tudi tekme bodo bolj podobne tem nižjega ranga, ki sem jih jaz vozil v zadnjem času. Vse možnosti bom pustil odprte. 

Razočaran je, ker je ostal brez pokala Vitranc, a je v pričakovanju tekem državnega prvenstva. | Foto: Matej Podgoršek Razočaran je, ker je ostal brez pokala Vitranc, a je v pričakovanju tekem državnega prvenstva. Foto: Matej Podgoršek

Žan Kranjec
Sportal "Prišel bo dan, ko ga bo nekdo premagal. Lepo bi bilo, da jaz!"

To zimo ste bili na stopničkah, tudi na najvišji, na FIS tekmah v Bosni, decembra ste nastopali na severnoameriškem prvenstvu, kar pa se mi zdi še najbolj zanimivo in neobičajno - avgusta in septembra ste trenirali in tekmovali na Novi Zelandiji, tudi tam ste dobili eno FIS tekmo. Povejte nam kaj več o smučanju na Novi Zelandiji, v deželi ragbija.
To je bila novost tudi zame. Nova Zelandija je res tako daleč! Nisem si mogel predstavljati, da je tako daleč od Slovenije. Ko smo hodili v Južno Ameriko, sem mislil, da ni nič tako daleč. Zdaj pa se mi zdi Amerika blizu. Izkušnja iz Nove Zelandije mi je dala dodaten pogled na svet, ki ga cenim in je spremenil moje videnje smučanja. Smučanje je globalen šport. Čeprav tam ni tekem svetovnega pokala, sem imel občutek, da so Avstralci in Novozelandci bolj smučarska nacija kot Slovenci. Prej sem mislil, da sploh ne vedo, kaj je smučanje. Nisem si mislil, da tam toliko ljudi smuča. Še iz Avstralije hodijo tja smučat. Tam, kjer sem bil jaz, je bilo smučišče na vsakem hribu. Nadmorska višina je podobna kot v Mariboru in na Pohorju. Smučišča so kot na Arehu in Rogli. Z avtom prideš do njih v 15, 20 minutah. Narediš trening, tekmo, se zapelješ dol in si že na toplem. Skoraj so rože cvetele. Pokrajina je čudovita, barve s kontrastom. Podobne zime kot pri nas zadnje čase, kar sicer ni najbolje za samo zimo. Videl pa sem vzporednice z Mariborom. Pa tako daleč stran. To me je navdušilo. Predvsem pa ljudje. Ti so povsem drugačni. So zelo odprti, komunikativni. Tam sem bil kar uspešen, čeprav je bil sneg drugačen. Tekmovalcev na tekmah je sicer manj kot v Evropi, a pride tudi kakšen tekmovalec iz svetovnega pokala. Alice Robinson je njihova najbolj znana smučarka. 

Na FIS tekmah osvaja stopničke, tudi zmaguje:

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by KLEMEN KOSI (@klemenkosi)

Pravite, da je Nova Zelandija daleč. To je vaše stroške zagotovo še povišalo. Kako si sploh na samostojni poti lahko privoščite tekmovalno smučanje? Kot vemo, je zelo drago. Kolikšen je približno vas proračun za sezono?
O financah bi lahko kar veliko govorila. Če bi moral pokriti vse stroške, se s smučanjem ne bi mogel več ukvarjati. Zelo okrnjen program, samo osnovni stroški in gorivo, je okoli 25 tisoč evrov. Brez enega centa plače zame in za ostale, ki mi pomagajo, brez stroškov nakupa vozila. Imel sem srečo, da so nekatere druge tuje ekipe in akademije imele koristi, da z njimi treniram. Na ta način mi je bil marsikateri strošek prihranjen. Za to sem moral sicer opraviti dodatno delo: delil sem z njimi svoje izkušnje, znanje, včasih sem moral postavljati ali pospravljati progo, včasih sem moral voziti tekmovalce ali opremo ali pripravljati opremo za druge. Dosti sem na primer treniral s Sugar Bowl Academy iz Kalifornije in sem hvaležen za njihovo pomoč. Sodeloval sem tudi z izraelsko ekipo Szollos, pa potem z eno švicarsko regionalno ekipo Graubünden pri St. Moritzu. Priključil sem se tudi drugim ekipam na posameznih treningih, slovenskim in tujim. Vedno sem iskal trening, ki sem ga najbolj potreboval. Za pripravo na Vitranc pa smo se raje udeleževali nižjih tekem, kot pa da bi iskali treninge, ker je bilo težko priti do njih, ko je taka zima. Ko sem torej gost na treningih, moram v zameno tudi kaj narediti. Hvaležen pa sem tudi vsem podpornikom, ki so mi namenili določena sredstva, na primer Dravskim elektrarnam Maribor. Seveda pa gre samo za to, da si pokrijem stroške. Jaz od tega nimam nič. 

Takšen način življenja zagotovo prinese tudi kakšno štorijo, anekdoto ...
Štorij je še in še. Letos sem jih imel predvsem s prtljago. Iz Nove Zelandiji moja potovalka še ni prišla. To se mi je zgodilo prvič. Mislil sem si, da jo bodo že prestavili čez dan ali dva. Po tednu dni ni bilo nič. Po dveh tednih sem ponovno klical in rekli so mi, da ne vedo, kje je. Rekel sem jim, naj malo pokličejo naokoli, veste, jaz imam dragoceno robo. Notri je bila oprema, ki je narejena po meri, in smučarski čevlji. Jaz brez tega ne morem tekmovati. A sem imel potem res neverjetno srečo. Družina, pri kateri sem stanoval na Novi Zelandiji - to moram pohvaliti, v Ameriki in na Novi Zelandiji so me vzeli kot gosta kar domačini, ki so me vzeli k sebi, sicer ne bi imel 25 tisoč evrov stroškov, temveč 250 tisoč -, je šla tri tedne po tem, ko sem jaz izgubil prtljago, na počitnice v Avstralijo. Bili so na letališču v Sidneyju, kjer sem imel jaz povezovalni let. Prosil sem jih, naj gredo pogledat, ali je tam moja prtljaga. In so jo res našli v Sidneyju med izgubljeno prtljago. Ni mi jasno, kako je letalske družbe niso našle. In so mi poslali prtljago. Prtljaga je prišla en dan pred mojim odhodom na naslednje smučarske priprave v Kaliforniji. Res neverjetno naključje. Nato pa na poti v Ameriko ni prišel en mali kovček s smučarskimi čevlji in dresom. Bil sem malo neumen, da tega nisem vzel med ročno prtljago. Ampak že tako ali tako čez ročno prtljago pretovorim več, kot bi smel. Tam sem zato tekmoval z drugimi čevlji. Imam jih več, za vsako disciplino. Ja, štorij je še in še. Včasih želim iti kam smučat, pa ne vem, ali bom sploh lahko treniral. Vem, da bom tekme lahko vozil. Moram pa prej opraviti trening. Včasih se dogovorim prej, včasih pa ne. V Ameriki moraš imeti kar srečo, da se to dogovoriš. Mogoče ne bi smel povedati, a če sva že tako daleč ... Karte so drage kot hudič. Tudi po 90, sto dolarjev na dan. In rečem na blagajni, da bi me morala čakati karta. Včasih me res, včasih pa ne, a vseeno poskusim. Oni vprašajo, na katero ime, natipkajo na računalnik, ki jim pokaže enega temnopoltega. Vprašali so, ali sem to jaz, in sem rekel, da sem. In sem dva dni smučal zastonj na najbolj mondenem Beaver Creeku. To so vsakodnevne šale. 

Konec minulega leta je treniral v Kaliforniji:

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by KLEMEN KOSI (@klemenkosi)

Ali ste si v teh dveh ali treh letih poskušali najti še kakšno navadno službo ali vztrajate izključno pri smučanju?
Nekaj časa sem delal v zavarovalništvu, a ne delam več. V zadnjem času pomagam pri distribuciji za podjetje sodobnih smučarskih maž Glide Nano. To je belgijsko podjetje, ki proizvaja smučarske voske v skladu z novimi normami brez fluora in z biorazgradljivimi materiali. Te uporabljam tudi sam, želel sem jih tudi zdaj na tekmi svetovnega pokala. To je ena od dodatnih dejavnosti.

Z jasnim ciljem: olimpijske igre 2026 | Foto: Grega Valančič/Sportida Z jasnim ciljem: olimpijske igre 2026 Foto: Grega Valančič/Sportida Pravite, da vam domači pomagajo. Ali niso nikdar rekli, da pustite smučanje in si najdite redno službo?
Na glas ne povedo, a od babice sem to že slišal. Dobronamerno, skrbi jo za mojo prihodnost. Malo moram res gledati naprej, na zasebno življenje, na odgovornost, ki jo prinašajo moja leta. A jaz se počutim mlajšega, tudi v načinu razmišljanja. Pri smučanju mi to lahko tudi dodatno koristi. Najbolj pa me veseli, ko mi kdo reče, da ne verjame, da sem toliko star, da sem videti mlajši. Dosti se družim z mlajšimi, na akademijah in v ekipah so po deset let mlajši. Morda se zato počutim tako mladostnega in sem še sposoben kakšnega hitrega smučarskega giba, ki je več kot potreben.

Ali ste si postavili cilj, do kdaj boste še poskušali priti nazaj v svetovni pokal?
Moj srednjeročni cilj so naslednje olimpijske igre leta 2026. To ni več tako daleč, to bo že v drugi sezoni. Še ena sezona, potem pa bo že olimpijada. Ta cilj sem si zadal in vanj marsikaj vlagam. Seveda ne morem delati samo za to. Kratkoročni cilj je vrnitev v svetovni pokal in to, da bi v svetovnem pokalu spet osvajal mesta, ki sem ji že osvajal, in da bi to še nadgradil. Da bi bil drugi polčas boljši. Če v nogometu drugi polčas ni vsaj tako dober kot prvi, je bolje, da igralci ostanejo v slačilnici. A jaz sem šel iz slačilnice, stopil na igrišče in sem tu. In zdaj se bomo borili s sodniki, nasprotniki, če bo treba vratarja preigrati. Do naslednjih olimpijskih iger bom poskušal narediti, kar bo treba.

Ob smučanju ima Klemen Kosi še eno ljubezen – nogomet in NK Maribor. | Foto: Vid Ponikvar/Sportida Ob smučanju ima Klemen Kosi še eno ljubezen – nogomet in NK Maribor. Foto: Vid Ponikvar/Sportida

Vemo, da strastno navijate za NK Maribor. Ali imate sploh čas za obisk tekme v Ljudskem vrtu?
Nazadnje sem bil tam pred začetkom zime, zdaj pa sem imel res zapolnjene cele dneve. Bil sem obremenjen od jutra do večera. Včasih še za spanje nimam časa. Spremljam NK Maribor, navijam zanje in želim, da bodo tudi oni uspeli priti na tisto raven, na kateri so že bili.

Žan Kranjec
Sportal Kranjec želel stopničke, a so mu domačo tekmo odpovedali
Kranjska Gora Podkoren
Sportal Odpoved Pokala Vitranc: kakšne bodo finančne posledice
Ne spreglejte