Prevelika želja ga je že pokopala

V času, ko bomo objavili ta pogovor, boste trenirali na olimpijski progi v Parizu. Kar nekaj kritik smo slišali na račun te proge. Kako bi jo vi ocenili?
Mislim, da bi proga v Parizu lahko imela več pretoka vode. Tehnično so to slabo zastavili. Sicer mi je proga oziroma center zelo všeč. Proga je zelo fizična, in kot smo videli lani na svetovnem pokalu, se da lahko postaviti zelo zahtevne kombinacije. To pomeni, da moraš biti tehnično zares dobro podkovan, da lahko odpelješ progo, kot so jo postavili lani.

Luka Božič je pred leti veslal s Sašem Taljatom. Dvakrat sta bila na olimpijskih igrah, v karieri pa sta postala tudi svetovna prvaka. Foto: Sportida Dvakrat ste že nastopili na olimpijskih igrah v kanuju dvosedu, kjer vama s Sašem Taljatom ni uspelo dobiti tako želene olimpijske medalje. Kako velika je vaša želja, da bi se še tretjič uvrstili na olimpijske igre in prvič v kanuju enosedu?
Želja, ki je takrat prevladala, da bi se uvrstil v Tokio, me je že pokopala. Seveda, želja je velika, da se uvrstim, ampak tokrat si želim, da bi kvalifikacijske tekme za olimpijske igre jemal kot tekme svetovnega pokala. Tako jemljem tudi letošnje domače evropsko prvenstvo, kjer imam iz preteklosti kar nekaj vrhunskih rezultatov. Zavedam se teže tekmovanja. Torej, da gre za evropsko prvenstvo, v ozadju pa se zavedam, da je to tudi tekma, ki je pomembna za olimpijske igre. Predvsem se želim osredotočiti na veslanje, ki ga prikazujem v zadnjih nekaj letih. Z izjemo dveh nesrečnih sezon v letih 2020 in 2021, ko se mi je vse podrlo.

Vemo, da sem leta 2019 pridobil olimpijsko kvoto in imel odlično sezono, potem se je vse ustavilo. Morda sem imel nekoliko smole, ker tega v naslednjem letu nisem mogel nadaljevati. Vedno bo nekaj. Zadnji dve leti imam težave s kolenom, ampak lani v zaključku sezone sem videl, da me tudi to ne more vreči iz tira.

Foto: Bojan Puhek

Na mednarodni svetovni lestvici ste trenutno prvi kanuist sveta, Benjamin Savšek je mesto za vami. Že danes je jasno, da bo le eden od vaju odšel na olimpijske igre. Kako gledate na ta pravila in krutost vaše discipline, ko gre lahko le eden iz države na olimpijske igre?
Ta naziv mi veliko pomeni, ker gre za malo bolj razpotegnjeno obdobje. Če sem prvi na lestvici, sam sebi dokazujem, da sem v nekem daljšem obdobju vseskozi v vrhu. Na koncu to za olimpijske igre ne pomaga nič. Mogoče se bo to po teh olimpijskih igrah spremenilo, ko bodo vzpostavili drugačen sistem. Torej da bodo bolj gledali na lestvico. Slišal sem govorice, da bodo velike spremembe. Tudi v formatih tekmovanj …

Za te olimpijske igre se bo treba osredotočiti na glavne tekme. Vemo, da je Beni (Benjamin Savšek, op. p.) zadnja leta vseskozi dobitnik medalj. Jaz sem tukaj nekoliko v ozadju. V svetovnem pokalu sem vseskozi v vrhu, na svetovnem in evropskem prvenstvu pa mi nekako ne uspe sestaviti dobrih voženj, ki bi me pripeljale na vrh. Izjemoma leta 2019, ko sem bil na svetovnem prvenstvu tretji. Imel sem najboljši čas, ampak imel tudi dotik vratc. Vsako leto je moj cilj, da vse usmerim v to. Lani sem bil na svetovnem prvenstvu na dobri poti. Kljub težavam, ki sem jih imel avgusta, sem bil septembra v takšni formi kot že dolgo ne. Vse sem podredil svetovnemu prvenstvu in zdi se mi, da sem bil pripravljen priti na stopničke, ampak sem potem naredil dve neumni majhni napaki. Brez teh napak bi bil drugi, tik za Benijem, a verjetno še ne bi bilo dovolj za olimpijske igre (smeh, op. p.). Vseeno bi mi ta medalja veliko pomenila.

Trenirate in tekmujete v času vašega kolega Benjamina Savška, aktualnega olimpijskega prvaka. Ste kdaj razmišljali, da bi Luka Božič je že od nekdaj znan kot zelo marljiv športnik. Foto: Bojan Puhek bilo vendarle bolje, če ne bi tekmovali v njegovem času?
Ne, nikoli. Če želiš biti najboljši, moraš najboljše tudi premagati. Kot je tudi on poudaril, sva se za olimpijske igre v Tokiu toliko dajala, da je s tem tudi on zrasel. In tudi jaz rastem s tem. Mislim, da so najini boji nekaj neverjetnega. Samo tako lahko rasteva in tako premagujeva tudi druge tekmovalce. Prav zagotovo mi ni žal, da tekmujem z njim. Če mi ga uspe premagati, je še toliko slajše zmagati. In to je tisto, kar šport dela še bolj zanimiv.

Izkušenj imate več kot dovolj, kako se boste oziroma se pripravljate na letošnjo sezono?
Sprememb z lani na letos ni bilo veliko. Kar zadeva opremo, sem zamenjal veslo, kar mi bo prineslo boljšo stabilnost v čolnu. Sicer pa sem se do konca priprav prilagajal stanju kolena. Zaradi tega sem bil tudi malo v depresiji … Že tako sem pozno začel treninge in imel občutek, da zamujam glavne priprave. Na pripravah v Pauju sem imel občutek, da je nesmiselno, da sem šel tja, ker sem zelo težko delal treninge. Ko sem se malo umiril, sem videl, da sem po zadnjih pripravah v Parizu na pravi poti. Naredili smo tudi skupni trening in videl sem, da nisem ničesar izgubil. Pri toliko izkušnjah me nima kaj skrbeti. Na glavne tekme moram priti spočit in lačen dobrih voženj. Zdi se mi, da sem letošnjo tekmovalno sezono začel odlično. So še majhne napake, ki se zabrišejo, ko pridejo glavne tekme.

"Če se bomo z zdravnikom držali načrta, mislim, da bi moralo iti na bolje." Foto: Bojan Puhek

Razlog za slabo voljo oziroma depresijo, kot ste sami omenili, so verjetno težave s kolenom, ki so vam ga že dvakrat operirali. Kakšno je danes stanje?
Začetek marca sem prišel s priprav iz Francije, ko sem naredil še eno preiskavo. Naredili smo načrt, kar me je nekoliko pomirilo. V koleno bomo trikrat dali trombocitno plazmo, da bo pripomoglo k regeneraciji, ampak dejstvo je, da bolečine ne bodo kar tako izginile. Če imam vse mišice okoli kolena sproščene, s klečanjem v čolnu nimam težav. Manj časa zdržim v klečečem položaju, ampak treninge, ki so trenutno krajši, se da normalno zdržati. V tem času sem naredil kar nekaj dobrih treningov. Če sem doma, veslam enkrat na dan in nič več. Če se bomo z zdravnikom držali načrta, mislim, da bi moralo iti na bolje. Tudi če ostane stanje takšno, kot je, me ne bo oviralo pri doseganju vrhunskih voženj.

"Torej, ko sem šel preko sebe in treniral nenormalno veliko časa na vodi … Tega ni več." Foto: Bojan Puhek Včasih so vas morali pri treningih držati nazaj, danes trenirate bolj premišljeno?
Mogoče me kdaj še držijo nazaj. Starejši tekmovalci so mi zmeraj govorili, da je po 30. letu malo drugače. Zmeraj sem se jim smejal, ampak je res nekaj na tem ali pa je samo pri meni tako. Vsak dan se zbujaš z bolečinami. Če te ne boli rama, te boli hrbet … Ni več tako, kot je bilo. Torej, ko sem šel preko sebe in treniral nenormalno veliko časa na vodi … Tega ni več. Zdi se mi, da moram zdaj vzdrževati, kar sem naredil v zadnjih 24 letih, ko sem začel s tem športom. Treba je spremeniti način treninga, kar tudi počnem. Mislim, da z vsemi nasveti trenerjev zadnja leta dobro plujemo. Ne bom rekel, da imam več časa za kaj drugega, saj potrebujem več časa za raztezanja in masaže. Treningi danes so krajši, ampak jih opravim bolj kakovostno. Ta kakovost pa mi prinese tudi rezultate.

Se kdaj se spomnite na kanu dvosed, tam sta s Sašem Taljatom dosegala izjemne rezultate?
Zdaj je toliko stvari v mojem življenju, da ne pogledujem nazaj, sploh ne tako dolgo nazaj. Tudi lanska sezona je že pozabljena. Gledam samo na to, kaj lahko dobrega naredim v prihodnosti. To je tudi glavni cilj. Želel sem še povedati, da grem zdaj še na zadnje priprave v Pariz na olimpijsko progo, potem bom vse misli usmeril v tekmi, ki me lahko popeljeta na olimpijske igre. Vse bo podrejeno temu. Pravzaprav sploh nimam časa pogledovati nazaj (smeh, op. p.).

Sta s Sašem še kaj v stiku?
Da, to pa sva. Ravno po tekmi v Solkanu mi je čestital in sva se malo pogovarjala. Zdaj ima dva otroka, poleg tega ima še službo.

Kako ste se znašli v vlogi, ki ste jo prevzeli lani septembra, ko ste postali oče. Kaj se je za vas spremenilo v tem času, je vaš dan danes drugačen?
Moram povedati, da je bilo tudi tukaj veliko presenečenj. Vsi te opozarjajo, kako je, ampak na koncu je točno tako, kot so rekli. Moraš se prilagajati otroku. Dokler je še tako majhen, ima glavno vlogo mama, ki naredi največ. Seveda si tudi jaz uro ali dve na dan želim vzeti čas zanj. Najtežje je to, ker ti ukrade veliko spanca, kar se čez dan pozna. Največja razlika je, da sem pred tem prišel domov in imel čas zase. Zdaj tega ni več.

Verjetno imate tudi lepe trenutke?
Seveda. Ob tem lahko rečem, da je to ena najlepših stvari, ki se ti lahko zgodijo v življenju. Ne bom pozabil njegova prvega nasmeha. To so trenutki, ki si jih bom za vedno zapomnil.

V karieri je dosegel že veliko izvrstnih uspehov. V kanuju enosedu ima tudi bronasto medaljo s svetovnega prvenstva. Foto: Bojan Puhek

Se vam zdi, da vas je očetovstvo spremenilo tudi kot tekmovalca?
To bomo videli na prvi resni tekmi. Prav gotovo je razmišljanje drugačno, saj je vse podrejeno njemu. Že avta ne vozim več tako kot prej. Odgovornost je večja in je treba poskrbeti, da bo zrasel v fanta, kakor misliva, da je prav. Torej, da ga naučiva, kako se v življenju obnašati. Kar zadeva mojo športno kariero, ne bi mogel reči, da me je spremenilo. Še zmeraj sem Luka Božič, takšen, kot sem bil. Z enako miselnostjo in z enakim načinom tekmovanja.

Primorci veljate za bolj temperamentne ljudi. Se imate za temperamentnega človeka, saj na zunaj delujete bolj umirjeno?
O, da, da. Včasih sem bil še bolj temperamenten. Čez leta se marsikaj naučiš, ampak še vedno to ostaja v meni. Na vseh frontah življenja (smeh, op. p.).

Že nekaj let živite v Ljubljani, ste se navadili na to okolje?
Ljubljana mi je v tem obdobju življenja veliko stvari olajšala. V bistvu sem si tukaj ustvaril pogoje, ki so zame odlični. Oba trenerja sta iz okolice Ljubljane, tako da tukaj lahko opravljam vse treninge. Tudi v tem trenutku mi Ljubljana veliko daje. Vsaj dokler bom tekmoval.

Veliko mu pomeni zmaga v skupnem seštevku svetovnega pokala. Foto: Jure Lenarčič

Vas kaj že vleče v domači kraj Most na Soči?
Da, me. Vseeno bi se rada enkrat vrnila domov, saj sva oba doma s Primorske. Tudi otroka si želiva vzgajati na vasi in zunaj mesta. To je prvo, drugo pa so prijatelji, ki so iz najinih krajev, in tudi družina. Vemo, kakšen standard ima Ljubljana in v našem športu si tukaj težko kaj privoščim. Razmišljava tudi o tem, da bi se med mojo kariero vrnila. Mislim, da olimpijske igre v Parizu vendarle niso moj zadnji poskus. Še zdaj me vse skupaj tako veseli, da bi rad nadaljeval s tem športom.

Poleg športne kariere se ukvarjate tudi s turizmom, je to stvar, s katero bi se radi ukvarjali tudi v prihodnje?
Zagotovo je to želja. Oba sva se nekako usmerila v to. Mislim, da je v naši dolini še veliko neizkoriščenega, če primerjamo z gorenjsko stranjo, ko je že veliko pozidano in veliko izkoriščeno. V naši dolini še ni tako in tudi se ne želimo primerjati z gorenjsko stranjo. Veliko sva že prepotovala in videla veliko priložnosti, ki bi jih pripeljala sem. Če greš že samo v Italijo čez mejo, vidiš, kako so ljudje povezani in kako turistične nastanitve delujejo. Tako tudi sama gledava naprej in delava na tem, da bi v prihodnje še povečala te kapacitete.

Luka Božič ima ambicije tudi na drugih področjih. Foto: Bojan Puhek Lahko o tem poveste še kaj več?
V tem času sem se soočal s stvarmi, na katere te vsi opozarjajo, preden greš v to. Torej da primanjkuje ljudi, ki bi bili pripravljeni delati, po drugi strani imajo toliko dela, da si na stranskem tiru in se vse skupaj zavleče. Pred časom sem računal, da bi morala biti jama že skopana, ampak do danes še nismo zasadili prve lopate. Vleče se in začel bom verjeti, ko se bo začelo fizično kaj delati. Prav veliko ne bi obljubljal, ampak je tudi za naju kar velika stvar. Veliko truda usmerjava v to, ampak sem se od februarja od projekta malo umaknil, saj sem se želel izključno posvetiti veslanju. So ljudje, ki so pripravljeni pomagati in tudi veliko naredijo za to, da bomo speljali ta projekt.

Kakšen projekt imate v mislih?
V bistvu gre za bar in restavracijo z enajstimi sobami pri jezeru na Mostu na Soči. Lokacija je lepa. Prijavila sva se za evropska sredstva in bila izbrana. Zdaj moramo to izpeljati.

Bo od letošnjih rezultatov odvisna tudi vaša nadaljnja športna pot?
Ko sva govorila o poškodbi … Počutil sem se malo depresivno, ker mi je bil odvzet trenažni proces. V letošnjem pripravljalnem obdobju je bilo zelo malo treningov, na katerih sem užival. Pred tem sem z veseljem hodil na treninge, v zadnjih dveh letih je bila ta bolečina tako velika, da nisem mogel več tako uživati. Mislim, da bo veliko odvisno od tega, kako se bo moje telo odzvalo. Raje pol leta vržem stran, da bi potem lahko še štiri leta treniral, kot da bi se naslednja štiri leta mučil. Tudi če se mi zgodi kakšna slaba sezona, bom še vedno vztrajal. Lahko rečem, da olimpijske igre niso edino tekmovanje, ki bi me vleklo naprej. Mi vedno govorimo o štiriletnem ciklu. A ne pozabimo, da so vmes svetovna in evropska prvenstva.

Rad bi pustil še kakšen pečat v športu. Foto: Bojan Puhek

Če vas malo drugače vprašam. Ali bi, če bi postali olimpijski prvak, s tem zadovoljili svojo dušo in veslo postavili v kot?
Težko vprašanje. Na to nisem nikoli pomislil. Dosegel bi vse, ampak moram povedati, da v tem športu nisem samo zaradi tekmovanj, ampak tudi ljubezni in veselja do tega športa. Rad bi pustil še kakšen pečat športu, potem bi se veliko lažje upokojil.