Nazaj na Siol.net

TELEKOM SLOVENIJE

Martin Pavčnik

Petek,
13. 3. 2015,
20.34

Osveženo pred

7 let, 4 mesece

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

SZS Darja Črnko Ilka Štuhec Ilka Štuhec

Petek, 13. 3. 2015, 20.34

7 let, 4 mesece

Ko materino tolažbo zamenjajo povišani toni

Martin Pavčnik

Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.

Thermometer Blue Green 4

"Doma sva mama in hčerka, v smučarskih središčih pa strogo tekmovalka in njena serviserka," v en glas poudarjata Ilka Štuhec in Darja Črnko.

Darja Črnko, ki je bila debelo desetletje in pol trenerka v mariborskem Braniku, doma pa vodi servis smuči, svoji hčerki pomaga povsem drugače kot večina mam alpskih smučark. V slovenski ženski reprezentanci namreč deluje kot pomočnica trenerja in serviserka 24-letne Ilke Štuhec, nekdanje večkratne mladinske svetovne prvakinje, zdaj pa druge najboljše slovenske smučarke, ki pa med članicami še čaka na veliki met in prvi preboj na stopničke za zmagovalke.


Serviserji in tekmovalci v svetovnem pokalu so ponudili že več zgodb: oče in sin, oče in hči, sam svoj mojster, partnerja … Mama in hčerka pa je nekaj edinstvenega. Vaju pogosto opominjajo na to?
Ilka Štuhec: Skoraj vsi akterji v naši karavani so to normalno sprejeli. Videli so tudi, da imava profesionalen odnos. V tem poslu ni ujčkanja.

Darja Črnko: Sprva so me nekoliko nenavadno gledali in me spraševali, ali sem fizioterapevtka. Slika pa se je radikalno spremenila, ko je Ilka na smuku v Lake Louisu leta 2011 zasedla šesto mesto. Takrat so se tudi meni odprla vrata. Postala sem del te druščine serviserjev.

Morata pogosto zavestno izklapljati družinski vlogi?
Ilka: Ko zapustiva domači prag, se vse spremeni. Mama in hčerka ostaneta tam. Na terenu sva tekmovalka in serviserka oziroma trenerka. Darja: Včasih mi je zaradi tega zelo težko. Naloga mam je namreč tudi tolaženje hčerke, ki pokliče v stiski. Jaz pa jo moram v tistem trenutku nadreti in ji očitati slabo smučanje. A na koncu sem se tudi na to privadila. Prepiru zdaj hitro sledi umirjen pogovor. V tem svetu ni prostora in časa za kujanje.

Smučanje je nevaren šport, kar potrjujejo tudi Ilkine poškodbe in operacije. Mama bi verjetno hčerko hitreje zaustavila ali ji odsvetovala nastop kot pa trener oziroma serviser …
Darja: Tekmovalno smučanje sem ji odsvetovala, ko je bila stara 15 let. No, ni me poslušala. Danes je odrasla ženska. Sama stoji za svojimi odločitvami. Trdim pa, da smučanje ni šport za ženske. To je gladiatorstvo na mrazu.

Ali potemtakem tudi servisiranje smuči ni za ženske?
Darja: Pred leti sem si zabičala, da ne bom več servisirala smuči, saj te to delo izmuči. To je črnsko delo. A prisiljena sem bila pojesti kar nekaj zarečenega kruha. Po prvi Ilkini poškodbi reprezentančni sistem ni poskrbel za njeno vrnitev. Posledično je izgubila zaupanje v njih, saj je prvi klic odgovornega trenerja prišel po štirih mesecih. Odločili sva se za samostojno pot. Tako se je vse skupaj začelo in nadaljevalo z vnovično priključitvijo k reprezentanci.

Ilka, se strinjate, da smučanje ni za nežnejši spol?
Ilka: No, v smučanju smo tudi ženske, zato je očitno v tem športu tudi nekaj za nas. Zakaj bi se dekleta ukvarjala zgolj z baletom? Smučanje sem si izbrala zavestno. To je moje življenje.

V kolikšni meri pa je sodelovanje v smučanju spremenilo vajin pravi družinski odnos?
Ilka: Odkar pomnim, mama trdo dela. Morda sva se tudi zaradi tega s sestro Doro večkrat igrali bolj fantovske igre, se valjali po blatu in barbikam trgali roke, namesto da bi jih oblačili in česali. Norenje na sto načinov je bilo moje otroštvo, danes pač noriva drugače – bolj resno.

Darja: Ni povsem preprosto. Včasih si želim, da bi bila v ciljnem izteku s transparentom v roki. Tako kot večina mam …

Ilka: No, mama, upam da bo nekega dne moja ekipa takšna, da boš lahko v cilju (smeh, op. p.).

Darja: Veš kaj, stroj za proizvajanje denarja se je pokvaril. Ko pa smo ga popravili, je zmanjkalo papirja.

Odnos med serviserjem in smučarjem terja posebno vrsto komunikacije. Povratne informacije so pogosto ključne. Sta na tem področju dovolj usklajeni?
Ilka: Da, čeprav za razliko od drugih nisva skupaj na štartu. Tega nočem. Tam imam svoj ritual. Pogovori o opremi in pripravi smuči pa so na dnevnem redu, saj so moji občutki in trenutna forma odločilni pri izbiri materiala. Darja: Tudi jaz ne želim biti na štartu. Ilka ima prav. Ne bi vedela, kako ravnati, predvsem pa s svojo energijo ne bi rada vplivala nanjo. Vem pa, da so tekmovalke tam zelo različne. Nekatere bi se zabavale, drugih ne smeš niti pogledati, tretje je treba masirati … Sicer pa s komunikacijo, ko gre za pripravo smuči, nimava težav.

Sta na potovanjih vedno sopotnici?
Ilka: Da, prav letos sva kupili novo vozilo. Ko naloživa smuči, bokse za opremo za urejanje smuči, delovno mizo, stvari za fizioterapijo, kondicijske pripomočke, kolo, osebno prtljago in vse drugo, je kombi poln. Najina težava je tudi pot Ljubljana–Maribor, saj to ni za vogalom. Med tekmovanji se ne voziva domov, če se le da, na svoje stroške ostajava v bližini prizorišč tekmovanj.

Darja: Ljudje si verjetno ne predstavljajo dodatne težave, ki jo je omenila Ilka, torej razdalje Maribor–Ljubljana. Pred leti sem v pičlih šestih mesecih zgolj na tej relaciji, ko sem Ilko vozila na zbirna mesta in hodila po njo, prevozila 15.600 kilometrov in plačevala cestnino.

Z Anno Fenninger, Viktorio Rebensburg, Laro Gut, Tino Weirather in še kom na sceno stopa rod smučark, rojenih v letih 1989 in 1990. Ilka, to so vaše vrstnice, ki ste jih premagovali v mladinski konkurenci. Kaj vam manjka do kontinuirane konkurenčnosti med članicami?
Ilka: Samozavest … In seveda vsaj približno enakovredni pogoji za treninge ter prava oprema. Letos imam pravi dres komaj od svetovnega prvenstva naprej.

Darja: Ilka je izpostavila samozavest. Res je. A zakaj je ni? Ker ni urejenih pogojev in delovnega miru. Ker ni sistema, ki bi v celoti ponujal oporo, se trudiva sami. Na srečo nama ogromno ljudi pomaga, a kaj, ko sistem ne dovoljuje, da bi se jim lahko oddolžili. Govorim o dovoljenih pokroviteljih. Ilka lahko pokrovitelja oglašuje le na čeladi oziroma kapi. Drugje ne. Zato trdim, da pravilnik o pravicah in dolžnostih tekmovalcev, ki ga v podpis vsako leto ponuja Smučarska zveza Slovenije, diši po sužnjelastniškem sistemu.

Kaj pa najbolj pogrešate v procesu dela na terenu?
Ilka: V ekipi je premalo trenerjev, da bi "pokrili" celotno progo ali omogočili optimalne treninge. Poleg tega imamo velikokrat težave pri zagotavljanju dobrih terenov. Stalno je treba gledati tudi na vsak evro. Ko nisi na tekmah svetovnega pokala, vsi stroški padejo na tvoja ramena.

V zadnjem obdobju se podobne obtožbe kopičijo, manj je konstruktivnih kritik. Zatorej izziv: kaj storiti za boljši smučarski jutri?
Ilka: Nisem v položaju, da bi določala, kako morajo potekati stvari. Moti pa me predvsem neprilagodljivost. Neko podjetje mi podari stvari, ki jih od SZS ne dobim, a jih potrebujem za treninge, pa nato ne smem niti objaviti, da uporabljam njihove izdelke. Prav zaradi tega sem se pred letom skupaj z Rokom Perkom, Andrejem Špornom, Marušo Ferk in Ano Drev obrnila na odvetnika, ki je zvezo pozval k spremembi tega pravilnika. Do danes se ni spremenilo nič.

Darja: Vodstvo zveze ima prav, ko skuša zagotoviti red. A to je treba delati z občutkom in posluhom za tekmovalca. Morda se odgovorni ne zavedajo, da ima smučar na voljo le eno službo in slabih deset let za uspeh. Naj v tem času zgolj plačuje in nič ne zasluži? Poleg tega odgovorni ne poznajo zgodb vseh tekmovalcev. Za mnogimi stojijo družine, ki so v projekt smučarskega razvoja svojega otroka vložili dobesedno vse. Si predstavljate, kako se nato počutijo, ko se po vsem tem s tem otrokom nekdo igra. To mu dovoli, tega ne …

Je skrivnost, kakšen je bil vaš vložek v Ilko?
Darja: Uf, natančnega podatka na pamet ne vem, a je znesek zelo visok. Ker smo po poškodbah, ki jih je staknila v ekipi, nato Ilko družinsko pripravili in jo vrnili, vem, da smo vanjo vložili več kot SZS. Govorim le o mladinski in članski kategoriji. Dovolj o vrtoglavih stroških pa pove podatek, da smo v pretekli sezoni med 11. januarjem 2013 in 4. februarjem 2014, torej med poškodbo v Zauchenseeju in odhodom na olimpijske igre v Soči, porabili okoli 20 tisoč evrov. V tem obdobju je pomagala tudi reprezentanca, ki je za Ilko organizirala posebne treninge, kakršne je potrebovala. Za to sem odgovornim hvaležna.

Letos je finančna stiska pri smučarski zvezi še večja. Darja, tudi vi ste bili med zunanjimi sodelavci, s katerimi je SZS prekinila sodelovanje in jim nato ponudila dodatne pogodbe do konca marca. Nato pa …
Darja: Ne vem. Nihče ne ve. Ko je tako, veš, da moraš sam poskrbeti za poletne programe. To prinaša nove in nove stroške. Znova se torej vračamo k vprašanju, kako naj bo smučarka z glavo pri smučanju, ko pa se mora spraševati, ali bo lahko trenirala. Kar lahko rečem, je, da bomo vztrajali.

Ilka: Ljudje se morda ne zavedajo, kako pomembni so za nas "poceni" aprilski treningi. To je treba izkoristiti. Žal pa bom, kot kaže, prepuščena sama sebi.

Motiv ni sporen?
Ilka: Ni preprosto, res ne. V takšnih razmerah je misli težko namenjati zgolj športu. A želja v meni je velikanska. Čutim, da mi lahko uspe. Z nekaj rezultati sem to tudi nakazala. Tudi letos, recimo v Garmisch-Partenkirchnu, a mi ne tam ne kje drugje vožnja brez napak ni uspela. Vztrajala bom še naprej. To je moje življenje. Od mladih nog delam to. Da, pride dan, ko bi "tote dile" najraje vrgla nekam daleč stran. A že naslednji dan stopiš na smučišče, tam dočakaš sončni vzhod in si navdušen nad tem čarobnim svetom.

Darja: V tej ureditvi Ilki težko pomagam bolj kot ji. Ne gre za voljo. Gre za to, kaj lahko in kaj ne. Pravijo, da denar ni vse. Toda pri nas je to osnovna težava. Žal. Že pri treningih so razlike velikanske. V našem športu je treba plačevati nastanitve, proge, jutranji zagon vlečnic, smučarske vozovnice … Ta šport je postal nesramno drag.

Ko govorimo o smučarski prihodnosti, ne moremo mimo jasne želje vodstva zveze, po kateri bi smučarsko krmilo prevzel Andrea Massi. Javna skrivnost je, da z njegovo ekipo ne gojite prav tesnih prijateljskih vezi. Kako bi sprejeli Massijevo morebitno uradno ustoličenje in na kakšen način si predstavljate posledično sodelovanje?
Ilka: Med nami ni bilo nikoli nobenega spora. Res pa je, da tudi komunikacije ni. Zakaj? Ne vem. Tako pač je. Težko pa govorim o tem, kaj bi bilo, če bi Andrea Massi postal vodja reprezentanc. O položaju, v katerem nisem, težko razmišljam. Lahko pa rečem, da spoštujem delo vsakega trenerja, čeprav se prava kompatibilnost vidi šele med delom. Sem človek, ki vrača, kar mu je bilo dano. Kakšen odnos ima nekdo do mene, takšnega tudi vračam.

Darja: Tudi jaz nimam odgovora na to vprašanje. Dejstvo pa je, da komunikacije med nami ni. Res je tudi, kar trdi Ilka – nikoli se nismo skregali. A vse to ne zmanjšuje izjemnega spoštovanja, ki ga gojim do dela ekipe Tine Maze in rezultatov. Klanjam se. Slovenščina ne premore več pridevnika, s katerim bi lahko opisal, kakšen je njen rezultatski opus. Bojim se, da se slovenski ljubitelji smučanja zdaj še ne zavedajo, kako veliki dosežki so to.

Ne spreglejte