Jernej Damjan: Bil je boj s samim s seboj, iz tekme v tekmo …

Jernej Damjan, nekdaj eden od tvorcev slovenske smučarsko-skakalne zgodbe, se po krizi v lanski sezoni vrača na navkreber vzpenjajočo se skakalno pot. V rumeni majici vodilnega v skupnem seštevku poletne velike nagrade, pod vodstvom novega trenerja Simona Podreberška in pod okriljem kluba Ihan, 30-letni Ljubljančan optimistično vstopa v najljubši del sezone, zimski del.

Trenutno ste vodilni v skupnem seštevku poletne velike nagrade v smučarskih skokih. V kolikšni meri so vam zaradi takšnih rezultatov zrasli apetiti pred vstopom v zimsko sezono? Moji apetiti so precej drugačni, kot so bili v začetku sezone. Ko so se junija stvari začele spreminjati na bolje, pa sploh. Res je, da imam trenutno rumeno majico vodilnega, bomo videli, kako dolgo še. Kar bo, bo, ko bo treba, bom šel "odfajtat" svoje.

Lani ste sezono končali brez točk v svetovnem pokalu. Kaj ste spremenili v fazi priprav na letošnjo sezono? Kaj je tisto, ne ve nihče. Ni neke formule.

Pa vendar ste zastavili nekoliko drugače. Sprememb je ogromno. Zamenjal sem trenerja, po novem treniram pod vodstvom Simona Podreberška. Zaradi njega sem zamenjal tudi klub, iz matične Ilirije sem odšel v Ihan. Glede na rezultate v lanski sezoni sem bil, milo rečeno in iskreno, zelo na meji, ali naj sploh še vztrajam. A glede na to, da vem, česa vsega sem zmožen, ni vrag, da ne bi našel pravega načina. In s Simonom nama je to očitno uspelo. Precej več delam tudi z maserjem, psihologom Alešem Vičičem … Ogromno je nekih dodatnih stvari, delamo na malenkostih. Spremenila sva tudi tehniko mojih skokov, je pa res, da se s tem ne ukvarjam, razmišljam le o tem, kaj moram storiti.

Na novinarski konferenci ste dejali, da vam smučarski skoki v zimskem delu sezone bolj ustrezajo. Zakaj? Glavna razlika je v tem, da se zdaj vozimo po keramičnih naletih, kjer je več trenja in bolj čutiš podlago. Pri tem najbolj moti to, da me nese na nos. Pozimi pa je na naletu led in se tega trenja ne čuti. Kar zadeva doskok, pa je povsem enako, pristaneš ne glede na to, ali je pod teboj sneg ali plastika. Vedno pa se je izkazalo, da kadar sem skakal dobro poleti, sem to nadaljeval tudi pozimi.

V nedeljo vas čaka nova tekma v avstrijskem Hinzenbachu, 3. oktobra še zadnja v poletnem delu, v nemškem Klingenthalu. Kakšen bo vaš delovnik v prihodnjih dneh? Jutri nas čakata dopoldanski in popoldanski trening, v četrtek skoki v Planici, popoldne masaža, v petek dopoldne trening, vmes še psiholog.

In tako vsak dan znova … Ja, je treba kar poiskati motivacijo. Če dobiš pozitivno povratno informacijo, potem sploh ni težav, preteklo sezono je bilo precej težje.

Kako se vam je takrat uspelo pobrati po vsakem porazu? To je bil res boj s samim s seboj, iz tekme v tekmo, ko moraš po slabem rezultatu na sobotni tekmi v noči na nedeljo pozabiti na to, kaj je bilo, in razmišljati o tem, kako dober si. Ko to delaš dva meseca zaporedoma, te ubije, izprazni glavo in vnese živčnost, kar, če povem po domače, res ni zdravo.

Kako ste se izvili iz tega? Težko.

Ste že takrat sodelovali s psihologom? Takrat sem ravno začenjal, ampak to niso stvari, ki bi jih lahko reševal sredi sezone. Tega se ne da rešiti v enem tednu. S tem sem se spopadel sredi poletja, in sicer tako, da sem pridobival na samozavesti, da so bili moji skoki vedno boljši, da sem spočit in regeneriran prihajal na nove tekme in tam dokazoval, da so se stvari premaknile in da gre vse samo še navzgor.

Se z enim očesom že ozirate proti olimpijskim igram v Sočiju? Tudi tu je enaka zgodba kot z apetiti pri prvem vprašanju. Aprila nisem bil niti v reprezentanci A. Na papirju je bilo takrat pred mano 15 fantov, zdaj ni več nikogar. Glede želja na OI trenutno težko govorim, saj se bo ekipa tvorila šele 14 dni ali mesec dni pred olimpijado. V svoji karieri na olimpijskih igrah še nisem zabeležil vidnejšega rezultata, zato se bo res treba dokazati.