Ponedeljek, 24. 3. 2014, 22.07
8 let, 7 mesecev
Janez Gorišek: V Planici bo prva dolžina 250 metrov
Lani je Janez Gorišek praznoval okrogli jubilej. Upihnil je osemdeseto svečko, kljub starosti pa je še vedno aktiven pri projektiranju letalnic. Svoje znanje prenaša na sina Sebastjana, ki je glavni operativec, skupaj pa sta v svetu zelo uveljavljena. Oba sta prikimala, da bo Letalnica bratov Gorišek, ko bo le prenovljena, pripravljena na nov svetovni rekord, ki je zdaj v lasti Vikersunda, tudi to skakalnico je projektirala družina Gorišek.
Letos ste spremljali tekme v Planici na Bloudkovi velikanki, ne na sosednji letalnici, ki sta jo konstruirala z bratom Vladom. Kako ste doživeli skoke na novi planiški pridobitvi? Najprej moram povedati, da sem vesel, da sem jih lahko sploh gledal (smeh, op. p.). Na Bloudkovo velikanko imam lepe spomine, ker sem tukaj začel skakati. Dvakrat sem skočil več kot sto metrov. Takrat je bilo to nekaj posebnega. Bil sem vpet v njeno zgodbo, saj smo jo vzdrževali in popravljali, ker je revica razpadala. Zdajšnja podoba je prekrasna. Takrat ni bilo denarja, da bi naredili kaj takega. Delati smo morali sami. Zdaj je država dala denar in to je dobra poteza. Človek si več ne more želeti.
Ste bili s Stankom Bloudkom povezani? Poznal sem ga. Ko sem skakal, sem ga srečeval. Spremljal nas je kot otroke. Vedno je stal in nas gledal. Ker me je vse to zanimalo, sem ga veliko spraševal o tehniki skoka. Razlagal nam je in tako sem dobil prve informacije, kako je on videl vse skupaj. Za nas so bili ti podatki veliko darilo, saj nismo povsem nič vedeli o skakalcih. Imel sem to srečo, da sem hodil na fakulteto in se učil, kako je s krivuljami, izračuni … Vse skupaj sem razvijal naprej. Bloudek je imel nekatere predpise, ki so jih naredil drugi. Jaz sem moral za letalnice postaviti nov koncept. Velika prednost je bila, da sem bil skakalec in sem lahko unovčil znanje in občutke.
Vaša tehnika skakanja je bila povsem drugačna, kot jo vidimo danes … Takrat smo še mahali z rokama. Sem jih pa zelo zgodaj držal zadaj. Mislim, da je bilo to okoli leta 1952. Ta slog se je imenoval kapljičasti. Kot mladinec sem skakal tako. Že takrat sem veliko preizkušal in razvijal. Imel sem srečo, da me je k sodelovanju povabil Bloudkov sodelavec Stano Pelan. Rekel mi je, da vse zanima le denar, on pa išče nekoga, ki ne bi preveč zaračunal. Znanje z gradbene fakultete sem lahko uporabil pri svojem delu. Moj prvi projekt je bila prenova Bloudkove velikanke. Tam se je zame vse skupaj začelo.
Nekoliko levo od Bloudkove velikanke stoji Letalnica bratov Gorišek, ki je v rekonstrukciji. Kako daleč bo mogoče poleteti prihodnje leto? Doskočišče smo dvignili za 2,5 metra, vse skupaj pa smo pomaknili nazaj za 12 metrov. Tista prva dolžina bo 250 metrov, kar je lepa daljava. Norvežani so z Vikersundom že blizu tej številki. Zdaj bomo tudi mi konkurenčni. A za takšne daljave potrebuješ tudi srečo. Ko so v Vikersundu poleteli tako daleč, so bili še stari dresi. Ti fantje zdaj letijo previsoko in pri doskoku je preveč pritiska. Skakalci so lažji in revčki. Na to je treba gledati in Slovenci z Miranom Tepešem razvijajo novost pri dresih. Upam, da se bo ta sprememba zgodila, da bomo imeli uravnotežene parametre vzgona in upora. Da se bo zmanjšal upor in povečal vzgon. Potem bo mogoče leteti dlje. Ob rekordu (246,5 metra, op. p.) v Vikersundu so bili pogoji izjemni. V Planici bo šlo malce višje in dlje. V dolini pod Poncami smo imeli večkrat dobre pogoje. Letalnice drugod so narejene tako, da ni več manevrskega prostora, pri nas pa lahko še malce dodajamo in povečujemo.
Kako je s Planico in vzgonom? Planica ima najslabše razmere. Vse druge imajo zaradi nadmorske višine boljši vzgon. Od tega je odvisen zračni tlak. Mi to nadomeščamo s kroženjem zraka med obema hriboma (Ponce), da se ustvari termika. To je v Planici samo eno obdobje v dnevu – od pol ure do uro – nato so razmere drugače. Ko sonce da toliko toplote, da imamo vetra od dva do tri metre na sekundo, je idealno. Takrat so pogoji pravšnji. Če bodo to izkoristili, bodo skakalci leteli daleč.
Ljubitelji skokov in poletov bodo zdaj dobili kruha in iger, saj se obeta pravi boj med Planico in Vikersundom. Vse skupaj mora biti zanimivo. Če bi imeli le Planico, ne bi več sodeloval, ker bi me odžagali. To je bil načrt. Moral sem narediti več in korak naprej. Zgradil sem večjo letalnico, da sem našim Slovencem dokazal, da ne morejo delati kar tako – jemati ljudem zaupanja in zavesti. Sem podpornik amaterskega dela, ker bo šlo le tako lahko naprej. Če bodo ljudje videli le denar, bo to propadlo. V tem slogu želim delovati in tako tudi uvajam sina, čeprav razmišlja malce drugače (smeh, op. p.).
Kakšna je zgodba z avstrijskim Kulmom, ki naj bi prav tako doživel prenovo? Kulm se prav tako povečuje. Z Avstrijci je bil boj. Imeli so precej manjši projekt. Nato sem se pogovarjal s Hubertom Neuperjem, ki je na primer zmagal v Planici. Njega so zavajali, jaz pa sem mu rekel, da je mogoče njihovo letalnico narediti tako veliko kot našo. Vprašal me je, ali je to res, in takoj zavrtel telefon. V hipu smo se dogovorili za projekt. Še vedno so boji, ali plačati ali ne, a je pomembno, da so sprejeli naš projekt. So pa skočili v zrak drugi. Če še Avstrija prevzame polete po našem konceptu, bodo oni propadli. Le še Nemčija je, ki nima mojega in bratovega projekta. Hoče imeti svojega. Moram povedati, da so v svetu spoznali, da se je naš profil izkazal za prihodnost, saj je varen in doumljiv za skakalce. Kulm bodo začeli prenavljati maja ali junija in bo leta 2015 doživel generalko, leto dni pozneje pa bo tam svetovno prvenstvo v poletih.
So se Rusi ali Kitajci kdaj oglasili, da bi zgradili največjo letalnico na svetu? Trenutno se ne morejo lotiti takšnega projekta, ker imamo pet oziroma šest letalnic in je to optimalno. Nihče se ne more prebiti, čeprav so poskušali. Drugje nimajo pogojev, razen če bi skopali tunel. Prav tako potrebuješ ljudi in tradicijo. To, kar imamo pri nas v Planici, je neverjetno. Skrbeli smo za pripadnost. V komiteju so mi rekli, da sem nor, ker sem rekel, da je treba graditi na ljudeh. Potrebujemo slovenskih pridih in vsak je ponosen, da je Planičan.
Koliko vas cenijo v tujini? Kar zadeva Norvežane, sem njihov. Moje ime uporabljajo in so zelo zadovoljni. Presenečen sem, koliko to cenijo in so obenem veseli.
Ali je na Norveškem, kjer ste projektirali letalnico v Vikerusundu, kaj lažje z birokracijo kot pri nas? Na Norveškem je birokracije veliko manj in je bolj preprosto.
Govorilo se je, da imate v mislih novost za vetrno zaščito ob letalnicah. Lahko kaj poveste o tem, je ideja kaj napredovala? Tudi te stvari razvijamo. Sodelujemo z znanstvenikom, ki dela pri nas v Sloveniji. On je doktor znanosti iz fizike, gradbeništva in matematike. Razvijal je algoritme, po katerih lahko vidiš, kako bo veter pihal na terenu. Jaz mu ga pripravim, on pa izračuna, kje in zakaj se veter poveča na določenem mestu in kje sploh se lahko pojavijo sunki. Mi ne delamo letalnic kar na pamet in jih le narišemo. V Vikersundu lahko vidite, da je letalnica pomaknjena malce bolj noter in ima stranice. Zaradi tega ni šokov v zraku, kot so na primer v Oberstdorfu, ki je starinarnica. Planica je zdaj prav tako lepo usidrana. Veter se odbije in gre nazaj. Imamo pa pripravljeno novost za protivetrno zaščito. Ni govora o zavesah, ki jih vidite zdaj ob skakalnicah in so visoke 17 metrov. Mislim na spojlerje, ki imajo takšno nalogo kot prezračevalni sistem v avtu. Če piha, preprosto zapreš. Če ne, pa lahko odpreš.
Bomo lahko to videli v Planici? Zdaj ne, ker je s finančnega vidika to še precej draga naložba. Ampak je bilo vse sprojektirano za turški Erzurum. Tik pred koncem so se politiki sprli, pri tem je obstalo. Sicer bi lahko to novost že videli. Na Norveškem smo prav tako naredili idejne projekte, vendar je tudi tam težava denar. Zagotovo pa prihajajo takšne spremembe, ker bodo morale priti.
Za konec se vrniva še k rekordu. Ali ga bomo prihodnje leto videli v Planici? Če bodo izpolnjeni vsi pogoji, ga bomo zagotovo. A moramo imeti tudi takšnega skakalca. Naši so super, kar zadeva doskok, saj pristajajo v ravnotežju kot Norvežani. Postali so tigri.