Nedelja, 4. 12. 2016, 18.39
6 let
Kaj počne nekdanji alpski smučar Gregor Grilc?
Iz smučarske karavane do strešnih kritin in univerzitetne diplome #intervju
Nekdanji alpski smučar Gregor Grilc spada med redke športnike, ki po koncu športne kariere dokaj elegantno prestopijo v življenje običajnega človeka. Po slovesu od športa pri 26 letih se je pridružil očetu, ki je vse življenje delal kot krovec, in vmes dokončal študij. Danes je direktor specializirane trgovine za strešne kritine in desna roka na družinski ekološki kmetiji.
Danes 46-letni Gregor Grilc je smučarsko kariero sklenil pred 20 leti (uradno leta 1997, miselno pa že sezono pred tem), potem ko je po slabši sezoni na smučeh japonskega opremljevalca povsem izgubil stik s smučarsko karavano.
Smučal je v času Jureta Koširja, Mitje Kunca, Andreja Miklavca, Matjaža Vrhovnika, Mateja Jovana, in drugih. Leta 1988 je postal svetovni mladinski prvak v veleslalomu, leto pozneje je zbirki dodal naslov podprvaka v slalomu. V svetovnem pokalu je najvišje segel po 6. mestu v Madonni di Campiglio in 8. mestu v Kranjski Gori (sezona 1993/1994).
Skoraj neposredno s smuči in iz kombinezona je skočil na fakulteto za menedžment in se zaposlil pri očetu krovcu. Danes je solastnik in direktor podjetja ObenAuf, ki se ukvarja s prodajo strešnih kritin. Podjetje je sodelovalo tudi pri gradnji športnega parka Stožice.
Grilc z družino živi na ekološki kmetiji na Šenturški gori na južnem pobočju Krvavca. Ukvarjajo se zelišči in rejo jelenov.
Z ženo Mirjam in dvema otrokoma, ki počasi zapuščata družinsko gnezdo, živi na Šenturski gori na južnem pobočju Krvavca. Ukvarjajo se z ekološko kmetijo, žena pa se intenzivno posveča zeliščem. Tematiko je opisala že v več knjigah.
Grilc, ki je edino smučarsko poškodbo staknil po koncu smučarske kariere, februarja letos si je na Memorialu Draga Grubelnika v Kranjski Gori hudo poškodoval gleženj, še vedno smuča, še raje pa sede na kolo. Če bi se znova odločal za šport, bi se odločil prav za kolesarstvo.
Video: Kaj pogreša iz obdobja smučarske kariere?
Je bilo težko sprejeti dejstvo, da se eno obdobje vašega življenja nepreklicno končuje in začenja novo, povsem drugačno?
Ne, ni bilo težko. Verjetno prav zaradi zadnje sezone, ki je bila zares slaba. Smučal sem na Kazami in povsem izgubil priključek z najboljšimi. Ko izpadeš, se je težko vrniti. Ni nemogoče, je pa za kaj takega treba imeti veliko volje, meni pa ni bilo do tega, da bi se uvrščal samo med deseterico. Ko enkrat to dojameš, je čas za slovo.
Ste odločitev sprejeli sami?
Da, odločitev sem sprejel sam, nisem potreboval pomoči in nasvetov. Morda tudi zaradi življenjske filozofije, do katere sem prišel tudi po zaslugi prijateljevanja s pokojnim Rokom Petrovičem, ki je prav tako zelo zgodaj končal kariero.
Ko je dosegel vse, kar si je zadal, je zelo hitro izgubil motiv in se poiskal drugje. Seveda sem sam rezultatsko daleč od tega, kar je dosegel on, zame je bil velik unikum, a ko je ideja dozorela, nisem okleval.
Morda sem obžaloval le odločitev glede menjave smuči, a tako je. Življenje je sestavljeno tudi iz slabih odločitev. V športu ali poslovno.
Po koncu kariere sem se vpisal na fakulteto za menedžment in hkrati začel delati za avstrijsko podjetje. Tudi po zaslugi očeta, ki je 40 let delal kot krovec. Takrat sem si mislil, da se bom s strehami ukvarjal leto ali dve, da se privadim običajnega življenja, a je naneslo tako, da se še danes ukvarjam s tem.
Preberite še:
-> Ilka Štuhec v slogu Lindsey Vonn
-> Boštjan Kline po zapravljeni priložnosti: Zadovoljen sem
-> Filip Flisar: Športnik, ne pa zabavljač in ambasador brkov #intervju
-> Tina Maze: Ko je dovolj, je pač dovolj
Grilc je bil svetovni mladinski prvak v veleslalomu in podprvak v slalomu, v svetovnem pokalu pa se je dvakrat uvrstil med prvo deseterico. (Salbach, 1991).
Kaj je največja razlika med športno kariero in življenjem običajnega človeka?
Da nihče več ne skrbi zate in ti organizira življenja. Padeš na realna tla. In če si realen in se zavedaš, kje je tvoj domet, v mojem primeru v smučanju, potem je prestop v novo življenje lahko zelo preprost.
Če pa se s tem ne sprijazniš in kariero vedno znova nosiš s seboj, obujaš staro slavo … vidim, da se nekaterim to dogaja, takrat pa je zgodba verjetno drugačna.
Koliko danes še ostajate povezani s športom?
Rad smučam, običajno se podam na Krvavec, v vlogi funkcionarja v športu pa me ne boste videli. Se pa s kolegi iz smučarskih voda še vedno radi srečamo.
Sicer pa sem se podal v povsem druge vode. V krovstvo, doma pa v zelišča. Žena je ustvarila zeliščni vrt, gojimo pa tudi damjake.
Kako to, da ste se ustalili pod Krvavcem, menda je precej odročno vse skupaj?
Hišo sem našel ob koncu moje kariere, ko sem se tam mimo vozil z gorskim kolesom. Takrat je bila to manjša in zapuščena kmetija. Poiskal sem lastnike in leta 1999 domačijo kupil. 150 let staro hišo smo porušili in zgradili na novo, v starem slogu.
Žena se je pozneje posvetila zeliščem, o tem napisala tudi knjigo.
Največ vredna in najbolj atraktivna nagrado, ki jo je Gregor Grilc kadarkoli prejel, je mladiček pasme šarplaninec. Od takrat so vsi njegovi štirinožni prijatelji šarplaninci.
Najdragocenejša nagrada: šarplaninec
Najraje se spominja tekme v Popovi šapki v Tetovem v Makedoniji, kjer je leta 1997 kot zmagovalec skupnega seštevka dveh tekem, za nagrado dobil mladička pasme šarplaninec, vrečo briketov in ovojnico z denarjem. Grilc ga je z letalom (in to na sedežu, tako so želeli letališki delavci) iz Skopja pripeljal v domovino, od takrat naprej so vsi njegovi štirinožni prijatelji šarplaninci. "To je bila najlepša nagrada, kar sem jim kdajkoli dobil," je dejal.
Bili ste svetovni mladinski prvak v veleslalomu ter podprvak v slalomu. Kakšne tekmovalne ambicije ste imeli takrat? Višje, kot ste jih uresničili?
Pri 18 letih, takrat sem postal svetovni mladinski prvak, seveda vsak sanja o olimpijski medalji.
Mislim, da tisti, ki ima to željo res trdno zasidramo v glavi in je za nameček še velik talent, lahko doseže izjemne rezultate in to ne gleda na to, od kod prihaja. Samo poglejte slovenske smučarje. Vedno smo govorili, da smo zaradi pogojev samo slalomisti, pa danes kaže, da smo vse drugo.
"Kdor ima željo trdno zasidrano v glavi in ne dvomi, lahko uspe. Ne glede na to, od kod prihaja," je prepričan.
Mislim, da sem imel v svoji karieri nekaj smole, pa nikogar ne krivim za to ... med smučarsko kariero sem odslužil vojaški rok. To je bilo ravno v obdobju menjave generacij. Bojan Križaj, Rok Petrovič in Tomaž Čižman so se poslovili, boljši trenerji, na primer Filip Gartner in Šparovec so se odpravili v tujino, in nastala je precejšnja generacijska vrzel.
To se je dogajalo med letoma 1989 in 1992, v zame najbolj občutljivih letih. Mislim, da od 16. do 20. leta starosti v športu potrebuješ dril in trdo roko, jaz pa sem bil tega takrat deležen v premajhni meri.
Treniral sem na primer s Križajem, ki se je počasi poslavljal, on je imel 30 let, jaz pa 17, in mu na ledeniku ni bilo treba odpeljati 20 voženj, jaz pa bi jih moral, pa jih tudi nisem.
Še vedno spremljate smučanje? Strastno?
Spremljam ga zelo rad, vendar od slovesa Američana Bodeja Millerja ne več tako strastno. Zame je on smučar stoletja. Bil je namreč edini, ki je bil sposoben zmagati v vseh petih disciplinah, in to z naskokom. Nima sicer največ zmag v svoji zbirki (32), je pa bil brez dvoma najbolj spektakularen in zanimiv človek v karavani.
Kaj pa med Slovenci, kdo je naredil največji vtis?
Absolutno Jure Košir in Mitja Kunc, ki sta res odlična smučarja, in pa seveda Rok Petrovič. Zaradi svoje osebnosti je bil moj vzornik, veliko časa sva preživela skupaj, skupaj sva služila vojaški rok.
Z Rokom Petrovičem sta skupaj služila vojaški rok.
Spomnim se, da se je držal pravil, zapisanih v knjižici, ki mu jo je pri 12 letih podaril oče Krešimir, in mu svetoval, naj se drži njenih zapisov. Ta knjižica je bila kot njegova biblija. Spomnim se, da je bil v njej tudi nasvet, da moraš, ne glede na to, kje si, ali je to na vrhu ali na tleh, vedno najti pravo mero. Tako kot je to govoril že Aristotel. To je v bistvu v življenju najtežje, Rok pa je to pravo mero znal poiskati. Verjetno je tudi zato tako hitro končal kariero in se zakopal v študij.
Mislim, da sem se tudi pod vtisom Rokovega razmišljanja odločil, da bom na fakulteti za menedžment študiral etiko. V diplomski nalogi sem se posvetil etičnemu relativizmu v poslovnem svetu.
Koliko je te etike v poslovnem svetu? Kje se lahko bolj zaneseš na dano besedo? V športu ali poslu?
Težko rečem, v športu sem imel slabo izkušnjo, tako da se težko odločim za eno ali drugo stran. Mi je pa etika vedno veliko pomenila. Na internem izboru za naj smučarja so me dvakrat izbrali za fair-play smučarja.
Za kakšen fair-play je šlo?
Tega niso razložili (smeh, op. a.), mi je pa veliko pomenilo.
Pred časom smo na siol.net objavili intervju, v katerem je Andrej Miklavc napovedal, da bi v Sloveniji rad postavil kitajsko športno središče v vrednosti 50 milijonov evrov, namenjeno pripravam na zimske olimpijske igre v Pekingu leta 2022. Vas je, glede na to, da prihajate iz gradbeniških oziroma krovskih voda, povabil k sodelovanju?
Ne, ni me povabil, niti ne vidim realnih možnosti za sodelovanje.
Vrniva se k športu. Veliko upokojenih športnikov se po koncu kariere odloči za trenerski poklic. Vi takšnih ambicij niste imeli? Menite, da niste pravi človek za to, ali se je to zgodilo povsem nenačrtovano?
Oboje. Menim, da mora trener biti v tej smeri tudi izobražen. Da mora imeti znanja iz kineziologije, psihologije in podobno. Seveda s športom pridobiš izkušnje in nekaj znanja, vseeno pa mislim, da mora biti v trenerskem delu prisoten nekdo, ki ima oboje.
V športu moraš biti osredotočen in moraš verjeti v uspeh, za dvome tukaj ni prostora. Mislim, da sem sam prevečkrat dvomil, čeprav povsem realno. Sanje moraš imeti.
Kako gledate na prihodnost slovenskega smučanja? (Pogovor smo opravili pred velikim dvojnim uspehom Ilke Štuhec, op. a.)
Trenutno kaže, da se nam rezultatsko spet odpira. Vidim kar nekaj imen, ki opozarjajo nase.
Eden od teh je Žan Kranjec, ki ga tudi po zaslugi očeta, ki se ukvarja s tesarstvom in je naš poslovni partner, spremljam že dlje časa. Vem, da je priden, da gara in da je izredno osredotočen. Mislim, da je pred njim svetla prihodnost. To, kar je pokazal v Soldnu (osvojil je 4. mesto, op. a.) je odlično. Morda bomo bo po letu 1981 spet prišli do medalje v moškem veleslalomu.
Pri dekletih bi izpostavil Ano Drev. Vedno sem govoril, da mora dekle samo malo zadihati, in to je po umiku Tine Maze lahko tudi storila. Ko imaš v generaciji nekoga, ki je tako superioren, kot je bila Tina, je to lahko za smučarja dvorezen meč. Če je za njim nekdo, ki vsaj malo dvomi vase, ne zmore iz povprečja. Prepričan sem, da je bila tega, kar kaže zdaj, sposobna že pred petimi leti.
Stavim tudi na 17-letno Meto Hrovat. Mislim, da bomo o njej še veliko slišali. Seveda pa ne smemo pozabiti niti na Ano Bucik in Ilko Štuhec, ter seveda nikakor na Boštjana Klineta.