Ivica Kostelić: Od največje ljubezni se ne znam posloviti

Njegov smučarski vsakdan pogosto narekujejo bolečine v kolenu, ki se je že več kot desetkrat znašlo pod nožem. Zaradi tega je na rezultatski in smučarsko-izvedbeni ravni večinoma le bleda senca nespornega šampiona, ki je z izjemo zlate olimpijske kolajne (doma ima kar štiri srebrne) v alpskem smučanju osvojil vse, kar se osvojiti da. Poleti je skočil v zakonski stan z Elin Arensdottir, s katero sta se nato ob začetku nove smučarske sezone razveselila prvorojenca. Prav zaradi navedenega Ivici Kosteliću, 35-letnemu Zagrebčanu z izdelano športno kulturo, nihče ne bi zameril ali očital umika.

A to se očitno (še) ne bo zgodilo. "Vztrajam," odločno pritrjuje najboljši hrvaški alpski smučar vseh časov in dodaja, da bo v nadaljevanju svoje kariere sledil smernicam omejevanja smučarske palete. V novi zimi bo tako zaradi težav s kolenom nastopal izključno v slalomih ter kombinacijah, občasno pa ga bo mogoče videti tudi na kakšnem uradnem smukaškem treningu ali nemara celo tekmi, kar bo kakovostna priprava na kombinacijsko preizkušnjo.

Vsaj en dan, vsaj eno uro …

"Smučanje je največja ljubezen v mojem življenju. Ko imate nekoga ali nekaj zares in povsem iskreno zelo radi, se je težko sprijazniti z dejstvom, da se pot počasi končuje. S to ljubeznijo bi radi skupaj preživeli le še eno uro, morda en dan. To je zgodba o mojem smučanju. Od največje ljubezni se je težko posloviti," je med počasnim odpenjanjem smučarskih čevljev in snemanjem ščitnikov na rokah in nogah zbranost ob zanj nadvse resni temi ohranjal Kostelić.

Govori človek, ki je zelo navezan na očeta, mamo, sestro, ženo in sina. A vseeno. Smučanje je na prvem mestu. "Res je, sem mož in oče. A to je zgodba prihodnosti. Do zdaj pa sem se vse od sedmega leta naprej ukvarjal zgolj z alpskim smučanjem. Ne poznam drugačnega življenja," odgovarja nekdanji svetovni prvak, ki je v svetovnem pokalu debitiral pred skoraj 17 leti, do danes pa zbral 348 nastopov.

Novi izzivi

"Če bi mi zdravje, bolje rečeno koleno, to dovoljevalo, bi v smučarski druščini vztrajal vse do olimpijskih iger leta 2018 v Pjongčangu. A to žal ne bo mogoče. Še vsaj eno sezono? Da, to prav gotovo," pripoveduje lastnik velikega kristalnega globusa, ki sogovornika sili k vprašanju o strahu pred koncem športne poti in življenju brez tekmovalnega ritma. "Ne, ne … Ni me strah življenja po koncu kariere. Na tem svetu me zanima toliko različnih stvari, da si bom zanesljivo znal primerno urediti življenje. Dolgčas mi ne bo. Bodite brez skrbi. Toda, kot rečeno, zdaj sem še predan svoji prvi ljubezni," odgovarja smučarski šampion, sicer ljubiteljski glasbenik, študent zgodovine in človek, ki neizmerno uživa ob morju.

Nove izzive bo zanesljivo našel, vztraja. Našel jih je tudi že v zadnjih dejanjih svoje kariere. Kot smučar, ki je dobil 26 tekem svetovnega pokala, osvojil veliki kristalni globus in štiri male ter skupno kar sedem kolajn na največjih tekmovanjih, se je moral namreč sprijazniti z vprašanji, ali se bo prebil v finale svetovnega pokala, ujel kakšno podkorensko točko … Čeprav je tezi s tesno stisnjenima ustnicama hitro prikimal, pa je kmalu dodal tudi, da še ni rekel zadnje besede, kar bo skušal dokazati v prihodnji sezoni.

Kranjska Gora kot domače smučišče

Svoje zadnje zmage v svetovnem pokalu se je Kostelić veselil prav na pokalu Vitranc v Kranjski Gori. Slavil jo je 10. marca 2013, a ko zapre oči, so slike še vedno povsem žive. "Verjeli ali ne, tista zmaga je eden od najlepših spominov v moji karieri. Spominjam se deževnega vremena in dodobra načete proge. Po vsakem tekmovalcu sta se na progo podala vsaj dva smučarska delavca in popravljala luknje. Ko pa sem stal v štartni hišici jaz, sem videl, kako so se prav vsi ljudje na hribu podali na progo in jo popravljali. Si predstavljate? Do mene sta bila na progi dva. Za mene je na delo skočilo 150 ljudi," čustev ob spominu na skoraj domači pokal Vitranc ne skriva Ivica.

Kranjskogorsko smučišče tudi sicer označuje za domače, saj pravi, da je na njem preživel skoraj toliko dni kot na domačem Sljemenu nad Zagrebom. "Tu sem vozil tudi svoj prvi smuk," se spominja sicer velik prijatelj slovenskega smučanja. V njem je stkal nemalo prijateljstev in poznanstev. Ob vprašanju, s kom je preživel največ skupnih dni, je kot iz topa izstrelil, da je to vrstnik Mitja Dragšič. "Tekmeca sva bila že med cicibani in pionirji. Poznava se od leta 1988. Tekmeca sva bila vse do njegove upokojitve. No, jaz še kar vztrajam," dodaja brat Janice Kostelić, ki ga dandanes skupaj z očetom Antejem spremlja na vsaki tekmi. Vsaj še eno leto …