Andreja Leskovšek McQuarrie: olimpijka, vajena oranja ledine #video

Foto: Ana Kovač

Kako to, da ste se po več kot dveh desetletjih bivanja v tujini leta 2010 z družino odločili, da se preselite v Slovenijo? Mož je Američan, tudi sin je rojen v ZDA ... Je bila pobuda na vaši strani? Ste si želeli vrnitve domov?

Ne boste verjeli, ampak mož in otroka so bolj navijali za vrnitev v Slovenijo kot jaz. Predvsem otroka, ki sta od nekdaj rada obiskovala Slovenijo in stara starša. Verjetno je to tudi razlog za navdušenje nad Slovenijo, saj smo sem prihajali na počitnice, vemo pa, da počitnice niso resnično življenje in da vedno pač ni tako lepo kot na dopustu.

Pri selitvi je bilo najpomembnejše to, da je tudi mož, ki je po poklicu arhitekt, pristal na to možnost. Glede na to, da je moja služba vrsto let terjala skoraj vseh 24 ur dnevno, se je mož veliko žrtvoval, da je družina tako lepo delovala.

Leskovškova je najbolj ponosna na naslov svetovne mladinske prvakinje v slalomu iz leta 1982, ko je postala tudi svetovna mladinska podprvakinja v veleslalomu. V svetovnem pokalu je bila najvišje uvrščena na 6. mesto (veleslalom, Waterville Valley ZDA, 1984), enkrat je bila sedma, dvakrat osma in dvakrat deveta. Na olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984 je bila 16. v veleslalomu, v slalomu pa je bila po težavah s palico v prvi vožnji v drugi diskvalificirana zaradi prehitrega dviga smučk v cilju. Foto: Nace Bizilj, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Vaša selitev v ZDA leta 1987 je tesno povezana s hudo poškodbo kolena, ki ste jo leta 1985 staknili na smuku v Kanadi. Ste takrat čez lužo odpotovali samo z željo po tem, da se pridružite karavani poklicnih smučark (US Pro Tour), ali ste razmišljali tudi o študiju? Tam ste namreč diplomirali iz psihologije.

V ZDA sem se podala s pomočjo stikov Tomaža Cerkovnika in se tam začela ukvarjati s poklicnim smučanjem, ki mi je prineslo tudi nekaj zaslužka. V mojih časih je bilo smučanje v svetovnem pokalu povsem amatersko in bilo je popolnoma nezaslišano, da bi s smučanjem ali katerimkoli športom kdo kaj zaslužil.

Prvo leto sem v ZDA živela samo čez zimo in pomlad, nato pa sem se lotila še študija, ki me je v ZDA zadržal tudi čez poletje. No, čez nekaj let sem ugotovila, da pravzaprav živim v Ameriki, v Slovenijo pa hodim samo še na počitnice. 

Od smučanja v svetovnem pokalu ste se poslovili zaradi poškodbe, medtem ko ste bili v profesionalni smučarski karavani še vedno zelo konkurenčni. Je šlo za povsem drugačen nivo?

Da. Profesionalna smučarska tura v ZDA niti pod razno ni bila na tako visoki ravni kot svetovni pokal. Zame je bila to stopnička nižje, ki pa mi je dala priložnost, da sem prvič v življenju nekaj tudi zaslužila.

Poleg tega mi je bilo veliko tudi do tega, da sem lahko v Ameriki in da lahko tam študiram. Šolanje sem si plačala z zaslužkom na smučarskih tekmah. Za tiste čase sem kar dobro zaslužila, ni pa to denar, ki bi ga lahko primerjali z zaslužki danes najboljših alpskih smučarjev.

Sportal Iz oči v oči s smučarko iz črno-belih časov, ki je pisala zgodovino

Kar zadeva poškodbo, so bile težave s kolenom neprenehoma prisotne – na smuku sem si namreč koleno res hudo poškodovala – in čeprav mi ga je dr. Pavlovčič res dobro zakrpal, nikoli več ni bilo enako.

Po letu in pol fizioterapije sem spet lahko smučala, nisem pa mogla več napredovati. Telo mi preprosto ni več dopustilo, da bi trenirala toliko, kot sem si želela. Lahko bi rekli, da sem trenirala samo še 80-odstotno, kar pa ni dovolj za sam vrh.

Po taki poškodbi se športniki niso več vračali. Danes bi bilo seveda bistveno drugače.

Z Matejo Svet na treningu v sklopu priprav na svetovno prvenstvo v Bormiu februarja 1985. Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije Se spomnite, koliko vam je prinesla posamična zmaga?

Odvisno od tekme. Zmaga na prvih dveh profesionalnih tekmah v Park Cityju mi je prinesla skupaj deset tisoč ameriških dolarjev. S tem denarjem si takrat v Jugoslaviji lahko živel vse leto ... To mi je dalo osnovo, da sem nadaljevala sezono in nato vztrajala še tri sezone. V US Pro Tour sem vztrajala skupaj štiri sezone.

Kariero ste končali pri 21 letih. Je bilo to za tisto obdobje zgodaj?

Odvisno. Če me ne bi ustavila poškodba, pri teh letih tudi pod razno še ne bi prenehala s kariero. Zdelo se mi je, da sem nekje na treh četrtinah svoje poti.

So slovenski mediji poročali o vaših smučarskih uspehih onkraj luže?

Ne, zanimivo. No, vsaj slišala nisem ničesar. Vem pa, da so Jureta Franka, ki je prav tako smučal v ZDA, kar precej vlačili po zobeh, češ kako lahko smuča za denar.

Biti smučarka je bilo verjetno dolga leta vaša identiteta. Se je bilo ob koncu kariere težko sprijazniti z resničnostjo? Kdo vas je bodril, ko ste spoznali, da je ta del življenja končan, kdo vam je stal ob strani?

Res je, to je bila moja identiteta. To, da sem odšla v ZDA, kjer sem smučala poklicno, je bila odlična poteza. Še vedno sem lahko smučala in po tej poti je bilo vse skupaj lažje.

Ampak po tem, ko se je tudi ta zgodba končala, mi je bilo težko in priznam, da sem se ukvarjala s krizo identitete.

Nisem vedela, kam točno naj grem, česa naj se lotim, po drugi strani pa je bilo prav to odlično, saj je bilo možnosti v ZDA res veliko.

Se vam zdi, da ste tekmovali v dobrem obdobju alpskega smučanja?

Da, to obdobje je bilo nekaj posebnega. Okrog smučanja se je ustvarjala evforija in lepo je bilo biti del nje. Smučarke smo bile lepo sprejete in spremljane, verjetno tudi zato, ker smo bile skupaj z Jermanovo, Tometovo, Dornikovo, Zavadlavovo in Blažičevo prve, ki smo se uvrščale v prvo deseterico na tekmah svetovnega pokala. Zato se je zanimanje dvignilo. Takrat smo se začeli primerjati z zvezdami.

Trenirala sem v SD Novinar, kjer se je res zelo kakovostno delalo. Tudi moj oče je veliko pomagal, pa Krešimir Petrovič, oče Roka Petrovića, je ogromno prispeval s strokovnega vidika, omeniti moram tudi trenerja Milana Bernika ... Bilo jih je seveda še precej več.

Mislim, da smo zelo napredno trenirali. Kombinirali smo veliko različnih športov, bili smo vsestranski. To je sicer danes nekaj povsem običajnega, a takrat smo bili v našem klubu s takim pristopom med redkimi.

Na kateri uspeh se še danes najraje spomnite?

Na naslov svetovne mladinske prvakinje v slalomu leta 1982 v Franciji, s tem da na prvenstvo najprej sploh nisem želela iti, saj se mi je zdelo pomembnejše, da se udeležim tekme svetovnega pokala. Danes sem trenerju Šparovcu zelo hvaležna za to priložnost. V svetovnem pokalu je bilo seveda še dovolj priložnosti.

Edine olimpijske igre, ki ste se jih udeležili kot tekmovalka, so bile igre v Sarajevu leta 1984, pa čeprav ste se na igre uvrstili že štiri leta prej (Lake Placid, 1980), pa so potem delegati v Beogradu izglasovali, da vas tja ne pošljejo, domnevno zaradi vaše mladosti. Ste imeli v Sarajevu, na domačih igrah, resnične možnosti za vidnejši uspeh?

Ne, sanjala seveda sem, da bi mi uspelo kaj večjega, a mi je dva meseca pred igrami umrla mama, zato v tistem obdobju nisem bila ravno prava. Vse se mi je porušilo.

Pozneje ste se udeležili še petih olimpijskih iger, a v drugačni vlogi. Kako vas je pot pripeljala do organizacije olimpijskih iger?

Povsem slučajno je naneslo, da so se v Salt Lake Cityju, kjer sem takrat živela, pripravljali na zimske olimpijske igre leta 2002.

Oktobra 1998 sem se jim pridružila pri organizaciji, nakar so me povabili še v Torino, kjer so olimpijske igre gostili leta 2006, pa potem še v Vancouver, kjer so igre organizirali leta 2010. Z družino smo se takrat preselili tako v Italijo kot v Kanado.

Sodelovala sem tudi pri koordinaciji olimpijskih iger v Sočiju leta 2014 in 2018 v Pjongčangu. To je v praksi pomenilo ogromno potovanj.

Zdaj sem si vzela olimpijski premor. Prav potrebujem ga. Normalni ljudje "oddelajo" samo en olimpijski cikel … (smeh, op. p.).

Z Juretom Frankom, dobitnikom prve zimske olimpijske medaljo za takratno Jugoslavijo, v servisnem prostoru. Schladming 1982. Foto: Nace Bizilj, hrani: Muzej novejše zgodovine Slovenije.

Kakšna je bila konkretno vaša vloga pri organizaciji olimpijskih iger?

V ZDA, Italiji in Kanadi sem bila zaposlena v olimpijskih organizacijskih komitejih držav prirediteljic iger, potem pa sem ustanovila lastno svetovalno podjetje in sem to delo opravljala kot zunanja sodelavka.

Moja specializacija je sodelovanje med organizacijskim komitejem organizatorja iger in nacionalnimi olimpijskimi in paraolimpijskimi komiteji držav udeleženk. Ukvarjala sem se z vodenjem teh ekip.

Prek mene je potekala vsa komunikacija. Pripravljali smo poročila in okrožnice, se ukvarjali z vsem, kar zadeva športnike in nacionalne olimpijske komiteje na igrah s strani športa in logistike, ter z uslugami za njihove goste ter protokolarno logistiko.

Moje delo je vključevalo kombinacijo mednarodnih odnosov in komunikacije s tujimi državami, pa seveda poslovne zadeve, saj gre za upravljanje z visokim proračunom, ki vključuje tudi sofinanciranje potovanj za vse delegacije.

V našem oddelku je bilo tudi več kot tisoč prostovoljcev, ki smo jih dodelili posameznim državam.

Vsega tega znanja najbrž niste pridobili med študijem psihologije.

Ne, študij je sicer bil koristen, a ne pri mojem delu. Poleg psihologije sem v okviru stranskega študija (t. i. minor) diplomirala tudi iz ekonomije.

Foto: Ana Kovač

Se pravi, da so bile domače igre v Salt Lake Cityju vaša odskočna deska v poslovne vode?

Tako je, sem bila pa v poslovnih vodah prisotna že prej. Pred tem sem delala za lastnika verige športnih trgovin v ZDA, za State of Utah International Business Development za področje Evrope, za prestižni festival neodvisnega filma Roberta Redforda – filmski festival Sundance –, kot menedžerka za rezervacije nastopov ameriške skupine za moderni ples itd.

Igre v Salt Lake Cityju so predstavljale začetek mojega delovanja za organizacijo olimpijskih iger.

Vam je smučarska kariera kakorkoli pomagala pri utiranju v novo življenjsko poglavje?

Da, prav smučanje je bilo tisto, ki mi je vse to omogočilo. Brez smučanja se nič od tega ne bi zgodilo. Morda je bila poškodba na smuku sreča v nesreči, da sem sploh odšla v ZDA, tam pa so si stvari sledile tako, kot so si.

Dotakniva se še nogometa, kamor zadnje obdobje kot mama nogometašice in predsednica Ženskega nogometnega kluba Radomlje usmerjate vso pozornost. Ste bili že v času življenja v tujini pozorni na neenakopraven položaj določenih športnih panog, v katerih je razlika med moško in žensko pojavnostjo najočitnejša, ali se je to rodilo iz tega, da je vaša hči igrala nogomet?

Ne, veliko stvari me je motilo že prej, že v času Jugoslavije.

Prva stvar je na primer izgubljena priložnost leta 1980, ko me niso poslali na olimpijske igre, kamor sem se sicer uvrstila, češ, pa saj bo šla na naslednje, čez štiri leta. Tega moškemu prav gotovo ne bi naredili.

Drug dogodek, ki mi je zelo ostal v spominu, pa je državno prvenstvo v Popovi Šapki v Makedoniji, kjer so zaradi zelo slabih razmer odpovedali veleslalomsko tekmo za moške, zahtevali pa so, da izpeljemo žensko tekmo, ki tisti dan sploh ni bila na sporedu.

Seveda smo se temu uprle. Vidljivost na progi je bila katastrofalna, tekma bi bila povsem neregularna.

Nekatere smo nastop zavrnile in takrat sem prvič občutila, da smo ženske preprosto manj vredne. Čeprav to na nek način poslušamo že vse življenje in smo to kar nekako sprejele, no, jaz pozneje ne več, je bil tisti dogodek zame prelomen.

Fotografija s prireditve Športnik leta 1982 – od leve proti desni so smučarke Nuša Tomlje, Anja Zavadlav in Andreja Leskovšek. Foto: Nace Bizilj, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Nisem mogla verjeti, da se to dogaja. Da se noben trener ne postavi za nas. Kako so se lahko kar strinjali?

Dekleta smo bila takrat kaznovana. Izgubile smo še tisti miniaturni denarni bonus, ki nam je pripadal ob koncu sezone, morale smo izpustiti nekaj tekem, Bojana Dornig in Anja Zavadlav sta se morali zaradi bojkota zagovarjati na televiziji.

Zanimivo je, da se noben medij ni zapičil v vprašanje, zakaj moškim tekme ni bilo treba odpeljati, dekletom pa.

To je bila prelomna točka, čeprav moram priznati, da se sama zato, ker sem ženska, nikoli nisem počutila manjvredna. Morda tudi zato ne, ker so me doma vedno zelo podpirali in mi oče ni nikoli dajal občutka, da sem zaradi svojega spola kaj manj vredna. Kje pa! Imela sem srečo, da sem se rodila v taki družini, pa tudi v klubu so nas zelo spoštovali.

Kako ste sprejeli hčerino željo, da bi igrala nogomet?

Povsem normalno. Ko se je začela ukvarjati z nogometom, smo živeli v Kanadi in tam so vsi otroci počeli vse. Deklice so igrale hokej in nogomet in nihče jih ni spraševal po spolu. No, v Sloveniji je glede tega precej drugače.

Hči se je najprej vpisala v nogometni krožek v Komendi, ki je bil sicer predviden samo za fante, a so jo kar lepo sprejeli. Kmalu sta se ji pridružili še dve prijateljici, a so se vse tri kmalu preselile v Ženski nogometni klub Radomlje.

Foto: Ana Kovač

Tam ste sredi leta 2018 prevzeli funkcijo predsednice, zato se precej intenzivno ukvarjate z vprašanjem popularizacije ženskega nogometa v Sloveniji.

Da, želim si, da bi bilo ljudem povsem samoumevno, da dekleta igrajo nogomet. Želim si, da bi bolj množično prihajali na nogometne tekme žensk, in to brez zaničevanja. Takrat bo tudi mišljenje v naši družbi bolj napredno. Mogoče nam bo prav nogomet pomagal narediti ta korak.

Zame je pravi pokazatelj miselnosti v naši družbi prav način, na katerega se obravnava ženski nogomet.

Mislim, da se ženski nogomet v Sloveniji prebuja, a zelo počasi, medtem ko je v tujini – predvsem na zahodu Evrope, v Južni in Severni Ameriki – ta rast precej večja.

V mednarodnih krogih veliko poslušam o tem, koliko denarja se vlaga v ženski nogomet, pa da je ženski nogomet primer hitrega razvoja, sprejetja v družbi, da ima velik potencial in da je skrajni čas, da se ženski nogomet razširi, saj ga ženske rade igrajo, nimajo pa zadostne podpore, vendar pri nas tega trenda žal ne opazim.

Lansko svetovno prvenstvo v ženskem nogometu v Franciji si je ogledalo več milijard ljudi, stadioni so bili ves čas polno zasedeni, a v slovenskih medijih prenosov tekem nisem našla. Bilo je nekaj informacij v tiskanih medijih, več pa ne.

Dokler ljudje tekem žensk ne bodo videli, ne bodo vedeli, za kakšno kakovost gre.

Na festivalu Sporto v Portorožu novembra lani je bila gostja debate o perspektivi ženskega nogometa. Foto: Vid Ponikvar

Kaj bi moral po vašem mnenju biti prvi korak?

Mislim, da lahko mediji in Nogometna zveza Slovenije največ pripomorejo k popularizaciji ženskega nogometa v Sloveniji. To dvoje bi moralo iti z roko v roki.

Če bodo mediji opazili ženski nogomet in ga bolj izpostavili, se bodo pojavili tudi sponzorji. In če bi NZS našla način, da finančno bolj robustno podpre ženske nogometne klube in če bi našli tudi sponzorja ženske nogometne lige, bi lahko v Evropi naredili ogromen preskok.

Že zdaj imamo odlične nogometašice, ki so se kljub vsemu prej naštetemu razvile v izvrstne igralke, številne od njih igrajo v tujini. Ne dvomim, da bomo v uspehu presegle moški nogomet. Mislim, da so dekleta temu zelo blizu.

Skratka, mislim, da ženski nogomet potrebuje promocijsko in finančno injekcijo in zgodba ženskega nogometa bo povsem drugačna.

Želim si, da bi NZS našla način, da bi od Evropske nogometne zveze (Uefe) pridobila dodatna finančna sredstva, ki so predvidena za ženski nogomet, in jih namenila ženskim klubom, ki se borijo za obstanek. Že z majhnim finančnim vložkom bi lahko naredili ogromen preskok na evropsko raven.

Foto: Ana Kovač

Ste lahko povsem konkretni?

Da. V prvi slovenski ženski nogometni ligi je osem klubov – nekateri od njih imajo samo člansko ekipo, drugi imajo razvito celotno piramido – in če bi ti s podporo NZS lahko zaposlili trenerja, bi s tem naredili kvanten preskok.

Še idealneje bi bilo, če bi zaposlili dva človeka, na primer trenerja in nekoga v administraciji ali pa še trenerja mladinskega pogona. Za približno osem ljudi, po enega trenerja na klub v 1. SŽNL, bi potrebovali okrog 120 tisoč evrov na leto. To je kaplja v morje proti temu, koliko moški klub dobi za uvrstitev v prvo ligo.

Ženski nogomet se prebuja, a v Sloveniji še vedno capljamo nekje zadaj.

Mislim, da se mora samo pojaviti sponzor, ki bo prepoznal ta potencial.