Prek meja
Sreda, 8. 1. 2025, 4.00
6 ur, 30 minut
Prek meja (23.): Andrej Jerman
Andrej Jerman: Na Norveškem sem se udomačil, všeč sta mi okolje in način življenja
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,14
V rubriki Prek meja gostimo nekdanjega vrhunskega smučarja Andreja Jermana, ki se je ustalil na Norveškem.
V rubriki Prek meja gostimo Andreja Jermana, enega najboljših slovenskih smučarjev v hitrih disciplinah, ki kot smučarski trener že skoraj desetletje deluje na Norveškem. 46-letni Tržičan, dvakratni zmagovalec smuka v svetovnem pokalu, ki je uspešno smučarsko kariero končal leta 2013, ima na severu Evrope odlične pogoje za delo, ustrezata mu tudi način življenja in okolje. Do te mere, da svojo prihodnost trenutno vidi zgolj in samo v deželi Vikingov.
Jerman je prvi slovenski zmagovalec smuka za svetovni pokal.
Na Norveškem, državi s približno 5,75 milijona prebivalcev, po podatkih iz oktobra 2023 prebiva tudi 477 slovenskih državljanov. Od teh jih ima 444 prijavljeno stalno bivališče, preostalih 33 pa na Norveškem živi začasno. Njihovi razlogi za selitev so različni – od iskanja boljše kakovosti življenja in novih službenih priložnosti do osebnih vezi, ki jih posamezniki najdejo na severu Evrope.
Med tistimi, ki so si na Norveškem ustvarili novo poglavje v življenju, je tudi Andrej Jerman, ki se je po koncu uspešne smučarske kariere leta 2013, v kateri je dvakrat zmagal v smuku svetovnega pokala, odločil kariero v športu nadaljevati kot trener. Začel je na klubski ravni, kjer je deloval tri leta, nato pot nadaljeval na športni gimnaziji, kjer je delal pet let, zdaj pa že drugo sezono dela kot trener norveške ženske reprezentance v tehničnih disciplinah.
S 46-letnim Tržičanom, ki pravi, da se na Norveškem počuti bolj domače kot v Sloveniji, smo se pogovarjali o posebnostih življenja na severu Evrope in izzivih trenerskega dela.
Jerman o življenju na Norveškem pravi: Všeč sta mi način življenja, ki je nekoliko bolj umirjen kot v Sloveniji, in okolje, v katerem živim. Počutim se domače.
Ko smo se leta 2017 pogovarjali, ste na moje vprašanje, kako je biti tujec na Norveškem odgovorili, da ni enostavno, češ da Norvežani veljajo za dokaj zaprt narod in si kot tujec težko ustvariš socialni krog. Kako bi na to vprašanje odgovorili danes, po dobrih devetih letih življenja na Norveškem? Kako domače se počutite na severu Evrope?
Bolj kot v Sloveniji. Enostavno sem se na Norveškem udomačil. Zelo veliko se je spremenilo, ko sem začel govoriti norveški jezik, kar mislim, da je ena od osnov integracije.
Všeč sta mi način življenja, ki je nekoliko bolj umirjen kot v Sloveniji, in okolje, v katerem živim. Počutim se domače. Saj veste, kako je, ko si dolgo časa od doma, tudi malo izgubiš stik z "domom".
Omenili ste okolje. Še vedno živite v Oslu?
Da.
Lani je veliko zanimanja javnosti zbudila reklama za Oslo, posneta kot antireklama, v kateri glavni protagonist govori o tem, da je Oslo vas in ne mesto, da lahko na vsakem vogalu naletiš na kralja ali predsednika vlade, da se ljudje kopajo kar sredi mesta … Vam je to znano, je res tako domače?
Reklame sicer ne poznam, stvari, ki jih omenjate, pa držijo. Oslo je v primerjavi z velikimi mesti bolj kot vas. V občini Oslo mislim, da živi okoli 350 tisoč prebivalcev, skupaj z okolico jih je okoli 600 tisoč.
Razen če si v strogem centru Osla, sploh nimaš občutka, da si v mestu. Mesto leži ob morju, ob fjordu, in res je, ljudje poleti poležavajo ob morju, to je, kot bi se v Ljubljani sončil na Tromostovju in kopal v Ljubljanici, to je tam način življenja. In podobno pred kraljevo palačo ljudje sredi dneva posedajo na odejah sredi travnika. To je na Norveškem način življenja.
Kakšen socialni krog ste si ustvarili? So to Norvežani, potem ko ste presegli jezikovno prepreko, ali ste na severu našli tudi rojake?
Oboje. V Oslu imamo tudi slovensko društvo in se srečujemo ob različnih priložnostih. Na primer ob kulturnem prazniku 8. februarja, ob dnevu državnosti organizirano piknik, potem je tu martinovanje … je pa žal večina dogodkov takrat, ko mene ni doma. Nekaj prijateljev imam tudi med Norvežani …
Po čem smo Slovenci znani pri Norvežanih? Po športu?
Težko rečem. Šport sicer zelo veliko spremljajo, a kljub temu mislim, da je Slovenija za Norvežane precej neodkrita in neraziskana destinacija. Nekateri jo sicer poznajo, večini pa ne pomeni kaj dosti.
Norvežanom je poleti pomembno samo to, da se odpravijo nekam na toplo, in če jim omeniš, da greš v Slovenijo, jim to ne pomeni toliko kot na primer, če greš na počitnice v Španijo in Francijo. Ne zdi se jim dovolj luksuzna destinacija. Kar zadeva naravo, je Norvežanom težko ponuditi kaj več od tistega, kar že imajo. Je pa v Sloveniji cenovno zagotovo precej ugodneje.
Kakšne so cene? Če se sprehodiva čez nekaj osnovnih živil …
Za hlebec kruha v pekarni je treba odšteti slabih 60 kron, kar je okoli pet evrov, espresso v lokalu vas bo stal od 32 do 35 kron, kar je dobre tri evre. Cene piva se gibljejo od 90 do 110 kron, kar znese okoli 8,5 do deset evrov, pico pa dobite za 220, 230 kron, kar je dobrih 20 evrov.
Operna hiša v Oslu, ena najbolj prepoznavnih znamenitosti mesta.
Ko sva se nazadnje pogovarjala, ste rekli, da alpsko smučanje na Norveškem ni ravno pri vrhu najbolj cenjenih športov. Kakšna je situacija leta 2025? V moškem smučanju se Norvežani kar naprej pojavljajo na zmagovalnih odrih. Kakšen je status alpskega smučanja v primerjavi z drugimi zimskimi panogami?
Če gledamo po finančni plati, potem alpinci v primerjavi z drugimi zimskimi športi kar dobro stojimo. Vemo, da imajo smučarski skakalci glede finančne slike kar težave, medtem ko so smučarski tekači svet zase, seveda v pozitivno smer.
Smučarski tek je po priljubljenosti še vedno norveški zimski šport številka ena, kar povsem razumem, zanje je to prioriteta. Je pa tako kot drugod tudi na Norveškem najpomembnejši nogomet.
Za Norvežane je smučarski tek alfa in omega, vsaj zdi se tako ...
Da, zanje je to način življenja. Najprej tega nisem razumel, a sem, ko sem nekaj časa živel na Norveškem, to hitro dojel. Kadar so normalne zime, samo stopiš iz hiše in že si lahko nadeneš tekaške smuči.
Tekaške proge so res povsod. Sam imam do prve proge približno 150 metrov … potem pa bi šel s smučkami lahko vse do Lillehamerja (175 kilometrov) ali pa vsaj do Gjovicka (130 kilometrov).
Na Norveškem je običaj, da se družine na izlet odpravijo s tekaškimi smučmi. Pripravijo nahrbtnik, malico, vzamejo jelenove kože in grejo. Tako kot gremo v Sloveniji na sprehod, grejo Norvežani na smučke. Proge so povsod, vse je brezplačno, in ko Norvežanom omeniš, da je uporaba tekaških prog povsod po Evropi plačljiva, se vsi samo čudijo, kako je to mogoče.
Zadnji dve sezoni ste trener v norveški ženski reprezentanci za tehnične discipline. Najprej ste tri leta delovali na klubski ravni, nato pet let na športni gimnaziji. Kako ste zadovoljni s prehodom in trenutnim statusom? Kje ste se največ naučili?
Mislim, da se učim sproti. Na vseh ravneh sem se veliko naučil, odvisno od specifik, ki jih na tisti ravni potrebuješ. Mislim, da je to del procesa, ki se nikoli ne konča.
Ko sem delal v klubu, sem moral iti na čisto osnovo in malo testirati, kaj funkcionira in kaj ne. Pri delu z otroki se ogromno naučiš glede samega pristopa. Še posebej pri delu z otroki današnje generacije, ki niso taki, kot smo bili mi včasih. Morda gre tudi za kulturno razliko, ampak na Norveškem je tako, da moraš vse povedati na lep način, da moraš paziti na komunikacijo, vse mora biti predstavljeno pozitivno.
Ko sem delal na gimnaziji, sem se naučil načrtovati delo z zelo različnimi tekmovalci, kjer sem se trudil vsakemu posebej zagotoviti maksimalne pogoje za razvoj. Pri tem sem prišel do zaključka, da sistem dela, ki ga imamo na Norveškem, ni optimalen, predvsem kar zadeva žensko smučanje, saj imamo večinoma združene ekipe, kjer dekleta in fantje trenirajo skupaj.
V norveški smučarski reprezentanci vlada izjemno močna konkurenca. Na fotografiji: Henrik Kristoffersen.
To morda do prvega leta na FIS še funkcionira, potem pa ne gre več, saj so dekleta fizično drugačna. Seveda je vse odvisno od tega, kakšno ekipo imaš, ampak jaz sem na primer imel ekipo, v kateri so bili fantje zelo dobri. In če jim želiš omogočiti najboljši možni razvoj, jih moraš stimulirati na drugačen način, da dobiš določen rezultat, hkrati pa je to za dekleta preveč.
Če pogledamo rezultate norveškega moškega in ženskega smučanja, so razlike ogromne. Pri fantih v vsaki generaciji izstopa in uspe najmanj eden, in to ne glede na vse, medtem ko smo pri dekletih veseli, če na dve ali tri generacije izstopa ena.
Veliko je debate o tem, kaj je razlog. Moja teorija je, da bi morali glede na to, da norveški sistem stoji ali pade na smučarskih gimnazijah, način dela spremeniti. Se pravi, da bi morali fante in dekleta ločiti. Po mojem mnenju je to edini način, da bi prišli do boljših rezultatov.
Že ko sem delal na gimnaziji, sem se spraševal, kaj delamo narobe – glede na to, da fantje dosegajo dobre rezultate, očitno delamo dobro – drugo pa je, zakaj nam to pri dekletih ne uspeva.
Jerman se je na najvišjo stopničko zmagovalnega odra v svetovnem pokalu prvič povzpel leta 2007 v Garmisch-Partenkirchnu.
Slovence, ki živijo v tujini, večkrat sprašujejo, zakaj smo Slovenci tako uspešni v športu. Glede na to, da so tudi Norvežani ekstremno uspešni, predvsem v zimskih športih, vas tega najbrž ne sprašujejo, me pa zanima vaše mnenje: ali je pri Norvežanih kaj specifičnega, kar jih dela tako uspešne v športu, še posebej v zimskih panogah?
Tako uspešni so enostavno zato, ker imajo dobre pogoje. Z novo podnebno realnostjo se sicer to spreminja, a sneg na Norveškem še vedno je in športnikom za trening ni treba potovati v odročne kraje in to je nekaj, kar zagotovo pozitivno vpliva na končno sliko.
Kar zadeva alpsko smučanje, sezona na navadnih smučiščih običajno traja od sredine novembra oz. decembra do sredine maja, potem sta tu še dva ledenika, ki sta odprta celo sezono, poleg tega imamo zadnja štiri leta v Oslu tudi snežno dvorano. Ogromno je tudi majhnih smučišč z vlečnico, kot je bil v Sloveniji na primer Krpin v Begunjah, ki žal več ne obratuje. Vse to so delci, ki sestavljajo mozaik, ki Norvežanom pomaga, da so tam, kjer so, medtem ko Sloveniji ravno tega manjka.
Manjša smučišča so vitalno pomembna za razvoj otrok, saj so zanje kot telovadnica na prostem, kamor grejo lahko takoj po šoli, poleg tega so cene smučarske vozovnice bistveno nižje kot na večjih smučiščih. Na žalost tega v Sloveniji ni več oz. je tega vedno manj.
Drugo smukaško zmago je Jerman osvojil v Bormiu.
Norvežani so znani po dokaj pozni specializaciji v športu. Kako pomembno se vam zdi to v končni sliki?
Zelo pomembno, saj mladi športniki tako razvijajo različne športe in pridobijo splošno motorično sposobnost. Na koncu je vedno tako, da več znaš, več veljaš in tudi v športu ni nič drugače. Več znaš, večjo širino imaš in s tem večjo možnost za napredek. Mislim, da se na koncu vse to pozna.
Kako dolgoročno gledate na svoje življenje na Norveškem? Se nameravate vrniti domov ali živite bolj spontano, od ene pogodbe do druge?
Naučil sem se že, da v življenju ni stalnic, da se določene stvari spreminjajo, lahko pa rečem, da se na dolgi rok ne vidim drugje kot na Norveškem.
Kot sem že omenil, všeč mi je način življenja, pa tudi kar zadeva dogajanje na Norveški smučarski zvezi, lahko rečem, da so stvari urejene, da zelo veliko poudarka namenjajo trenerski kontinuiteti in da so glede tega zelo lojalni. Tako da enostavno ne vidim drugega, kot da sem tukaj, kjer sem.
Kaj bi iz Norveške preslikali v Slovenijo? Kaj si želite, da bi imeli tudi pri nas? Je kaj zelo specifičnega, ki vam zelo ustreza?
Zelo blizu mi je njihov način življenja, kjer je zelo veliko poudarka na preživljanju časa na prostem. Celo v osnovnih šolah imajo obvezen predmet "friluftsliv", ki bi ga lahko prevedli kot življenje pod milim nebom.
Otroke že zelo zgodaj usmerjajo v to, da so v naravi, da se znajo orientirati v naravi, da znajo postaviti šotor, si zakuriti ogenj in podobno. To je nekaj, kar jim ostane za vedno.
Je kakšna norveška značilnost, ki ste jo vzeli za svojo?
Zelo všeč mi je to, da pozimi vzameš nahrbtnik, ga napolniš z drvmi, se odpraviš nekam v hosto, najdeš kotiček in prižgeš ogenj.
Preberite še:
