SiolNET. Sportal Tenis
5,55

termometer

  • Messenger
  • Messenger
Sobotni intervju: Katarina Srebotnik

Potrebovala je kar nekaj časa, da je lahko stopila pred javnost

5,55

termometer

Katarina Srebotnik, upokojitev | Katarina Srebotnik je imela izjemno športno kariero. Njene rezultate bo težko ponoviti. | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida
Katarina Srebotnik je imela izjemno športno kariero. Njene rezultate bo težko ponoviti. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Katarini Srebotnik, nekdanji slovenski teniški igralki, je v športni karieri uspelo, kar ni še nikomur na svetu. Tudi največjim zvezdnikom tega športa ne. Pravzaprav je spisala zgodovino svetovnega tenisa in zelo težko bo kdo ponovil njene izjemne uspehe, ki so jo med drugim uvrstili v Guinnessovo knjigo rekordov. Ob vseh svojih uspehih je ostala skromna. Denar je ni zanimal, nikoli ni delala računice, ampak je do zadnjega dneva tenis igrala z ljubeznijo. Še danes ga.

Tisti, ki malce bolj poznajo kariero Katarine Srebotnik, bi se lahko upravičeno vprašali: se res zavedamo, kaj je uspelo tej slovenski športnici? Danes 41-letna Velenjčanka je slovensko športno javnost že zelo kmalu začela razvajati s svojimi dobrimi rezultati. Kot mladinka je isto leto kot Roger Federer osvojila Wimbledon, prav tako sta isto leto s Švicarjem na OP ZDA skupaj obžalovala poraz v finalu. Še bolj neverjeten je bil njen preskok na profesionalno raven. Zmagala je na svojem prvem turnirju v seriji WTA med posameznicami, dvojicami in mešanimi dvojicami. S tem se je vpisala v zgodovino tega športa in tudi v Guinnessovo knjigo rekordov.

Na lestvici WTA je bila leta 2011 prva igralka sveta med dvojicami. Med posameznicami se je zavihtela med najboljših 20 igralk na svetu in ob tem ne smemo pozabiti, da je v tistem času mrgolelo teniških zvezdnic, ki so blestele na igriščih. V svoji 24-letni profesionalni karieri je osvojila štiri turnirje serije WTA, kar 39 turnirskih zmag je zbrala med ženskimi dvojicami, ena izmed njih je tudi zmaga na wimbledonski travi. Med mešanimi dvojicami pa je na turnirjih za grand slam slavila petkrat. Zgodilo se je tudi, da je na enem turnirju zmagala tako med posameznicami in dvojicami … Še in še bi lahko naštevali uspehe Kate, kot je njen vzdevek v teniških krogih. Naposled je prišel tudi konec njene športne poti. Obrnila je nov list, a nekaj nam je vendarle obljubila ...

Še vedno rada igra tenis. | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Še vedno rada igra tenis. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Nam lahko zaupate, kdaj ste nazadnje držali v rokah teniški lopar?
Pravzaprav ta teden. Še vedno igram tenis za užitek, ostajam aktivna in vzdržujem svoje telo. Seveda so te aktivnosti v manjšem obsegu kot prej, a teniškega loparja še nisem dobesedno postavila v kot.

Svoj zadnji dvoboj ste odigrali 1. oktobra 2020 na OP Francije. Kako se spominjate tega dvoboja, takrat je bil čas koronavirusa, kajne?
Res je. To je bil moj zadnji dvoboj in od takrat je minilo že več kot dve leti. Da, takrat so bili še covid pogoji. Morali smo biti v mehurčkih. Lahko bi rekla, da je bilo neprijetno vzdušje. Morali smo paziti tako kot tudi vsi drugi v svetu. Vedno je bil strah, da bi bil igralec pozitiven. To je namreč pomenilo, da si izločen. Ves trud, treningi in vse preostalo je šlo v nič. Pri meni je bilo še toliko pomembneje, da ne bo šlo kaj narobe, ker sem vedela, da je bil ta Roland Garros zadnja priložnost, ki bi mi lahko podaljšala kariero. A pravzaprav je bil to moj konec.

Tega sem se zavedala in pomenilo je dodaten pritisk. Uvrstitev na lestvici ni bila več tako dobra kot prejšnja leta. Sama pri sebi sem vedela, da bo po tistem dvoboju, ko sva izgubili po treh nizih, zelo težko. Nekako sem se začela psihično pripravljati na svoj konec. Vzela sem si dovolj časa, da sem vse stvari premlela in sprejela to odločitev brez obžalovanja. Vedela sem, da ima vse rok trajanja in, hočeš nočeš, vedela sem, da bo tudi pri meni enkrat prišel konec. Tenis sem igrala, ker sem v tem neizmerno uživala, ne zaradi tega, ker bi ga morala. Tako dolgo kariero sem imela, ker sem igrala s srcem.

Če bi lahko, bi danes še vedno igrali vrhunski tenis?
Če bi mi zdravje dopuščalo in če bi imela rezultate, bi nadaljevala. To sta dve stvari, ki se morata sovpadati. Po prebolelem covidu, težavah z zapestjem, prav tako sem imela težavo z ramo … Telo pri štiridesetih letih ni več enako kot pri dvajsetih. In to se je tudi poznalo. To je bil prvi razlog, drugi razlog pa je bil tudi, da rezultati niso bili takšni, kot sem si želela. Motivacije mi ni pa nikoli manjkalo (smeh, op. p.). A če ne gre, pač ne gre. Da bi poskušala na silo … Sama pri sebi sem to predelala in si rekla, da se tega se ne grem.

Pogrešala bo pozitivno energijo, ki vlada na teniški turneji. | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Pogrešala bo pozitivno energijo, ki vlada na teniški turneji. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Kaj boste oziroma kaj pogrešate iz svoje športne kariere in kaj boste najmanj pogrešali?
Najmanj bom zagotovo pogrešala potovanja. Že skoraj 24 let potujem iz tedna v teden. Vsak teden zamenjaš hotel, letališča, države, celine. To je za telo zelo utrujajoče. Tega ne delaš samo mesec ali dva, ampak vso sezono. Sezona je zelo dolga in v tenisu imamo zelo kratko pripravljalno obdobje.

Zagotovo bom pogrešala tekmovalni tenis. Vso to pozitivno energijo, občutke, ki jih doživiš, ko tekmuješ. Prav tako bom pogrešala ljudi na turneji. Težko je z besedami opisati, vsaj meni osebno, kaj vse ti prinese del te teniške karavane. Več je dejavnikov, ne morem se opredeliti samo za eno stvar. Skupek vsega je. Tega sem bila navajena od mladih nog in to sem vedno rada počela. Vse to bom zagotovo pogrešala, ampak kot sem že rekla, vse ima rok trajanja. Obrnila sem nov list in veselim se novega poglavja.

Ob uradnem slovesu v Portorožu Katarina Srebotnik ni mogla zadrževati solz. Kljub temu je pozneje dejala, da je imela lep dan. | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Ob uradnem slovesu v Portorožu Katarina Srebotnik ni mogla zadrževati solz. Kljub temu je pozneje dejala, da je imela lep dan. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Uradno ste se poslovili septembra na letošnjem turnirju v Portorožu v civilni obleki. Ste si predstavljali, da se boste morali posloviti na takšen način?
Težko povem, kako bi se raje poslovila. Torej na igrišču ali v civilu. Zdaj, ko sem imela tako lepo slovo, je bilo zame celo lepše in boljše, kot da bi igrala zadnji dvoboj. Poznam se in glede na to, kako sem čustvena … Ne znam si predstavljati, kako bi mi uspelo odigrati zadnji dvoboj do konca. Čustva bi me premagala že med dvobojem. To bi bilo zame zelo mučno. Ne morem komentirati, kako bi bilo, ker tega nisem doživela. A kot vidim druge igralce in igralke, je tudi to zelo težko. Jaz sem svoje slovo doživela na način, kot sem ga. In lahko rečem, da je bilo prelepo in ne bi čisto nič zamenjala. Tenis Slovenija in vsi, ki so sodelovali, so vse zelo lepo pripravili. Ob tem bi se vsem še enkrat lepo zahvalila. Enega od težjih dnevov v karieri so mi spremenili v zelo lep dan. Bilo je zelo čustveno.

In kako ste se povezali s tenisom. Ste bili morda še ena tistih deklic, ki je imela v otroštvu preveč energije?
Ne vem, ali sem imela preveč energije. Pravzaprav je vsak otrok poln energije, kar se mi zdi povsem normalno. Sama sem imela rada vse športe. Zelo rada sem imela športe z žogo. Tudi nogomet. Tisto žogo sem "nabijala" v steno in včasih babici polomila tudi kakšno rožo (smeh, op. p.). Takrat ni bilo telefonov in računalnikov, kot danes. Otroci smo se zaposlili na drugačen način. V tenisu pa sem pristala povsem naključno. Pri sedmih letih sem med šolskimi počitnicami šla v teniško šolo v Velenju. Takoj so videli, da zelo izstopam, in mi ponudili, da sem prišla trenirat v klub. Začela sem postopoma trenirati in potem je šlo navzgor.

Verjetno v vaši uspešni zgodbi ni šlo samo za vaše odrekanje, ampak tudi odrekanje vaših staršev?
Starši so mi omogočili, da sem lahko igrala tenis, tudi oni so se ogromno odrekali. Za to sem jim neizmerno hvaležna. Res so mi vso kariero stali ob strani in mi tako omogočili, da sledim svojim sanjam. Nikoli se niso vpletali v tenis. Pustili so mi, da sem šla lahko svojo pot. Zame so najboljši starši. Rada bi omenila tudi svojo sestro. Nikoli se ni pritoževala, ko je imel tenis prednost. Namesto da bi šli ob koncu tedna na družinski izlet, smo šli na moj turnir, tako da sem tudi njej neizmerno hvaležna. Moram povedati, da smo kot družina zelo povezani.

Zelo pomembno vlogo v njeni karieri so imeli tudi njeni starši. | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Zelo pomembno vlogo v njeni karieri so imeli tudi njeni starši. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

O vaših športnih uspehih ni treba izgubljati besed. Blesteli ste namreč že v mladinski konkurenci, ko ste osvojili mladinski Wimbledon. Vprašal bi vas, kako težko se je bilo prebiti v vrh svetovnega tenisa?
Če pogledam svojo kronologijo teniških rezultatov, mi je zelo hitro uspel ta preskok. Če bi morala vse narediti še enkrat, si ne bi upala trditi, da bi mi še enkrat uspelo. Toliko različnih stvari bi šlo lahko narobe. Samo ena stvar se ne bi sestavila in bi se lahko porušili vsi rezultati. Že v prvi sezoni sem se prebila okrog 50. mesta na lestvici WTA.

Če se dotaknem samo začetka, ko sva z očetom potovala po Južni Ameriki in lovila točke na turnirjih nižje ravni. Mislim, da sem v začetku leta 1999 na turnirju v Dubaju komaj ujela kvalifikacije in na koncu zmagala na turnirju. To je bilo noro. In kot sem že dejala, se je sestavilo marsikaj. Zmagovalec turnirja v Dubaju je samodejno dobil posebno povabilo za turnir v Estorilu. To je bil turnir serije WTA. Tisto leto sploh nisem imela v načrtu, da bom igrala na turnirjih serije WTA. Prišla sem v Estoril in spet zmagala (smeh, op. p.). To je bila takrat velika senzacija. Bila sem šele četrta igralka v zgodovini, ki je tako osvojila svoj prvi turnir serije WTA. Do danes je uspelo samo šestim. To pove vse o tem, kakšen uspeh je bil to. V dveh mesecih sem z 250. mesta prebila med najboljših 100 igralk na svetu oziroma okrog 50. mesta. Če mene vprašate, je bilo to vse prehitro.

Katarina Srebotnik je navduševala že v mladinski konkurenci, ko je zmagala na turnirju v Wimbledonu. | Foto: Guliverimage Katarina Srebotnik je navduševala že v mladinski konkurenci, ko je zmagala na turnirju v Wimbledonu. Foto: Guliverimage Ravno to sem vas želel vprašati. Se je takrat za vas dogajalo prehitro?
Da, prehitro je bilo. Z 18 leti mi je uspelo nekaj izjemnega. Prehod z nižje ravni turnirjev na turnirje WTA mi je uspel takoj. Potem so od mene veliko pričakovali. Res je, da sem bila tudi prva mladinka na svetu. Zmagala sem v Wimbledonu in igrala v finalu OP ZDA. Čutila sem velik pritisk. Jasno pa je, da je v tenisu zelo težko biti konstanten. Danes sem najbolj ponosna, da mi je uspelo toliko let biti konstantna in biti bolj ali manj pri vrhu. Istočasno v posamični konkurenci kot tudi v konkurenci dvojic.

Pri meni so se na primer prvo leto stvari zares sestavile, a za tem je sledil padec. Nisem mogla ubraniti vseh teh točk in sem izpadla iz najboljše stoterice. Potem sem potrebovala dobro leto, da sem prišla nazaj. Uspelo mi je, ker sem imela kakovost. Potrebovala sem svoj čas, da sem počasi prišla nazaj. Ustalila sem se in vse skupaj nadgrajevala. Nič ne obžalujem, vse je bilo super. Morda je za igralko, ki je premlada in ima prevelike uspehe, bolje, da napreduje postopoma.

Danes lahko vidimo kar nekaj teniških igralk, ki jim uspe čez noč ...
Ena izmed njih je Emma Raducanu. Ona je osvojila turnir za grand slam v posamični konkurenci. To je še toliko bolj odmeven rezultat in zaradi tega je bila deležna še toliko več pozornosti. To je zelo velik pritisk. Vidi se, da se trudi, trdo trenira, ampak v tenisu ni zmagovalne formule. Ogromno je dejavnikov, ki se morajo sestaviti, da pridejo rezultati. In to je vsa umetnost.

S svojimi izjemnimi uspehi se je celo vpisala v Guinnessovo knjigo rekordov. Zelo težko bo kdo ponovil njene uspehe. | Foto: Guliverimage S svojimi izjemnimi uspehi se je celo vpisala v Guinnessovo knjigo rekordov. Zelo težko bo kdo ponovil njene uspehe. Foto: Guliverimage

V svoji športni karieri ste dosegli izjemen mejnik. S svojimi uspehi ste se vpisali v Guinnessovo knjigo rekordov. Kaj vam je uspelo?
Zmagala sem na svojem prvem turnirju serije WTA (Estoril 1999). To je do zdaj uspelo le šestim igralkam. Leto pred tem sem že zmagala na svojem prvem turnirju serije WTA v ženskih dvojicah (Makarska 1998 –  v paru s Tino Križan, op. p.), kar je do zdaj uspelo samo dvema igralkama. Mirjani Lučić in meni. Potem so tu še mešane dvojice, ki so svoja kategorija. Tudi v tej kategoriji sem isto leto osvojila svoj prvi turnir. Ob vsem je bila ta zmaga na turnirju za grand slam - OP Francije. Stara sem bila 18 let. To je dosežek, ki je skoraj nerealen. Nerealen zato, ker bi to, če bi bilo to nekaj običajnega, dosegel še kdo drug. To ni uspelo ne Rogerju Federerju, ne Nadalu, ne Đokoviću. To ni uspelo nobenemu od izjemnih igralcev in igralk v zgodovini tenisa.

Se vam zdi, da se Slovenci premalo zavedamo vrhunskih rezultatov naših športnikov. V tem primeru tudi vaših?
Po vseh teh uspehih je javnost pričakovala, da bom vseskozi dosegala takšne rezultate. Želim povedati, da že to, kar sem dosegla, je super, ampak ni pa to normalno pričakovati od kateregakoli športnika. Morda je javnost pričakovala, da bom vseskozi imela takšne rezultate. In vse, kar ni bila turnirska zmaga, je bil poraz. Če se še navežem na našo zlato generacijo, se mi zdi, da smo javnost zelo razvajale. Bile smo najboljše mladinke na svetu na čelu s Tino Pisnik, Majo Matevžič, potem sta bili še Petra Rampre in Tina Hergold. Javnost je pričakovala, da so ti uspehi povsem običajni, in v tistem trenutku ni znala ceniti, da so to res izjemni rezultati. Nikoli ni bilo dovolj. Biti prvi na svetu v dvojicah in med posameznicami na 20. mestu hkrati … Saj so rekli, da je super, ampak so vseeno spraševali, zakaj nisem uvrščena med najboljših deset. Mislim, da se javnost danes zaveda, kaj vse sem dosegla. Danes čutim res veliko spoštovanje z vseh strani. To mi veliko pomeni.

Sobotni intervju | Foto: Svoje največje uspehe v posamični konkurenci ste dosegli, ko je bil ženski tenis v razcvetu. V vašem obdobju so igrale sestri Williams, Martina Hingis, Marija Šarapova, Kim Clijsters, Justine Henin, Amelie Mauresmo, … V dvojicah ste bila prva na lestvici, med posameznicami v izjemno konkurenčni družbi med 20 najboljšimi igralkami na svetu. Kateri od teh uspehov vam več pomeni?

Ne morem reči, kaj mi več pomeni. Torej 20. mesto med posameznicami ali prvo mesto med dvojicami. Oboje je samo po sebi velik uspeh. Biti prvi v kateremkoli športu je nekaj posebnega. Na to sem izjemno ponosna in ne bom lagala. Biti dvajseti na svetu med posameznicami, sploh za tisto obdobje, je zares dober rezultat. Veliko mi pomeni, da sem lahko oboje dosegla istočasno. Poznamo veliko dobrih igralk med posameznicami, tudi v tistem obdobju, ki niso bile tako dobre v dvojicah. Ali obratno. Jaz pa sem bila konkurenčna ne samo na dveh frontah, ampak na vseh treh frontah (posamezno, ženske dvojice in mešane dvojice op. p.). In na podlagi tega sem tudi zapisana v Guinnessovo knjigo rekordov. Najbolj cenim, da sem bila vsestranska in konstantna na vseh različnih podlagah.

Katarina Srebotnik je leta 2008 v 3. krogu premagala Sereno Williams. | Foto: Guliverimage Katarina Srebotnik je leta 2008 v 3. krogu premagala Sereno Williams. Foto: Guliverimage

Leta 2008 ste na OP Francije premagali Sereno Williams, eno od najboljših igralk vseh časov. Kam bi v svoji karieri umestili to zmago?
Vemo, da Serena za številne velja za najboljšo teniško igralko vseh časov. Če bi lahko navedla en dvoboj med posameznicami, je to zagotovo zmaga proti Sereni Williams. Ta dvoboj ima še dodatno težo, ker sem jo premagala na turnirju za grand slam. Zelo ponosna sem na to zmago. Upam, da bo to uspelo še kateri od naših igralk in da bomo to lahko še kdaj podoživeli.

Se vam zdi, da je ženski svetovni tenis trenutno v krizi? Zdi se, da ni kake prave zvezdnice, ki bi vlekla ta voz za seboj.
V tenisu je zelo dobrodošlo, da so na turneji superzvezdnice. To so stvari, ki privabljajo ljudi. Trenutno je čudno obdobje, svoje pa je prinesla tudi pandemija covida. Zamenjala se je generacija in marsikdo je tudi končal svojo kariero. Ashleigh Barty je bila za moje pojme vsestranska igralka in škoda je, da je končala športno kariero. Upam, da se bodo kmalu pojavile igralke, ki bodo imele status superzvezdnic.

Najbolj je občudovala Rogerja Federerja, s katerim sta skupaj odraščala na mladinskih turnirjih. Tudi Švicar se je letos poslovil od profesionalnega tenisa. | Foto: Reuters Najbolj je občudovala Rogerja Federerja, s katerim sta skupaj odraščala na mladinskih turnirjih. Tudi Švicar se je letos poslovil od profesionalnega tenisa. Foto: Reuters Koga najbolj občudujete v moškem tenisu. Je to kdo od tako imenovane velike trojice (Roger Federer, Rafael Nadal ali Novak Đoković op. p.)?
To je malce nehvaležno vprašanje. Vsi trije so po svoje odlični in težko je izbrati samo enega. A če moram izbrati, bi izbrala Rogerja Federerja. Skupaj sva odrasla v mladinski konkurenci. Wimbledon sva osvojila isto leto, isto leto sva bila oba finalista na OP ZDA. Vse, kar je dosegel, je vredno spoštovanja, ob tem pa vseeno moram poudariti, da to ne izpodbija rezultatov Nadala in Đokovića. Tudi onadva sta dosegla izjemne rezultate. Ko imaš tri takšne vrhunske igralce, je zelo nehvaležno izbrati.

Ste vi v mladinski konkurenci slutili, da bi Roger Federer lahko pozneje dosegal takšne rezultate?
Mislim, da takrat tega še nihče ni vedel. Takrat smo občudovali Peta Samprasa. Ne, nisem vedela, da mu bodo uspeli takšni rezultati. Vedela sem, da je dober igralec. Jaz sem ga gledala s svojimi očmi. Takrat sva si bila enaka, ker sva takrat oba zmagala na mladinskem Wimbledonu. Mislim, da se še sam Roger Federer pri sebi ni zavedal, kaj mu bo uspelo.

Biljana Veselinović, nekdanja trenerka Katarine Srebotnik | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Biljana Veselinović, nekdanja trenerka Katarine Srebotnik Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

V današnjem svetovnem tenisu vidimo, da igralke in igralci pogosto menjajo trenerje. Vi ste precej sodelovali s srbsko trenerko Biljano Veselinović. Je bila to vaša srečna izbira, ste bili včasih igralke in igralci bolj potrpežljivi do svojih trenerjev?
Splet okoliščin in srečo sem imela, da sem našla osebo, ki je bila zame prava. Ogromno je poti, ki te pripeljejo na isti cilj, samo vprašanje je, katero pot izbereš. Enako je pri trenerjih. Ni vsak trener prava izbira za vsakogar. Vsak posameznik je drugačen. To je individualni šport in naveza med trenerjem in igralcem je zelo pomembna. Trener te mora res dobro poznati. Pridejo dobri časi in težki časi. Pomembno je, ko pridejo težki časi, da ti zna trener pomagati. Torej, da čim prej prideš iz krize na zeleno vejo. Meni je Biljana osebnostno zelo ustrezala. Trenerju moraš zaupati in ne smeš dvomiti, ko pridejo neuspehi. Skratka, vsak mora najti trenerja, ki mu ustreza, in vedeti mora, kaj želi in kaj išče.

Mislite, da je danes v Sloveniji dovolj teniškega znanja, da bi lahko ustvarili vrhunske igralke in igralce?
Jaz mislim, da ga je. Takrat, ko sem bila jaz mlada, so vsi mrzlično hodili na teniško akademijo Nicka Bollettierija. So primeri, ki jim je uspelo na takšen način. Sama na primer nisem šla na akademijo in mi je vseeno uspelo. Predvsem je pomembna prava kombinacija. Sama menim, da imamo znanje. Sicer težko odgovorim na to vprašanje, ker ne vem natančno, kako se dela pri nas in tudi v svetu. Mislim, da je kjerkoli v svetu, če najdeš pravo formulo, mogoče uspeti. Sklepam iz svojih izkušenj.

Je tenis sicer garaški šport?
Da, tako kot vsak šport. Vsi se moramo od majhnega stoodstotno posvečati športu. Prvi pogoj je, da moraš imeti rad ta šport. Pomembno je, da to delaš s srcem in veseljem. Veliko je odrekanja. In če se navežem na tenis, je zelo zahtevno, ker ga igramo celo leto, na vseh celinah, iz tedna v teden. V tenisu je veliko dejavnikov in moraš se prilagajati iz tedna v teden. Zato je v tenisu res težko doseči neko stalnost. Tenis je individualen šport, sam si. Ustvariti si moraš svojo ekipo in stroški so ogromni.

Katarina Srebotnik je leta 2011 v paru s Čehinjo Kveto Peschke osvojila turnir v Wimbledonu v ženskih dvojicah. | Foto: Guliverimage Katarina Srebotnik je leta 2011 v paru s Čehinjo Kveto Peschke osvojila turnir v Wimbledonu v ženskih dvojicah. Foto: Guliverimage

Kdaj ste prišli do finančnih sredstev, da ste lahko imeli ob sebi ekipo in da ste lahko brezskrbno načrtovali svojo sezono?
Če sem iskrena, ne vem natanko (smeh, op. p.). Na pamet ne vem, verjetno, ko sem bila uvrščena okrog 50. mesta in ko sem bila že dobra v igri dvojic. Tenis sem igrala iz užitka in se nisem obremenjevala z denarjem in točkami. Na vsako tekmo sem šla tako, da sem v tistem trenutku dala vse od sebe. Nikoli si nisem delala seznama, koliko sem zapravila in koliko sem imela prihodka. Mislim, da to ne bi bilo dobro, ker so stroški zares ogromni. Pred tem nisem imela svojega trenerja.

Kako ste pred tem potovali na turnirje? Uspelo vam je že zelo zgodaj.
Z mano je potoval oče, ampak ne zaradi tega, ker bi bil moj trener, temveč ker sem bila premlada. Jaz sem že pri 14 letih šla sama na Florido na Orange Bowl, kjer sem tudi zmagala. Zame je bila to lepa izkušnja, a tudi zelo težka. Ni mi bilo lahko. Vsak dan sem klicala domov in jokala. Še enkrat se lahko zahvalim staršem, ki so me spodbujali in prepričevali, da zdržim tisto turnejo.

Ker sem takrat osvojila Orange Bowl, sem šla še za en mesec v Južno Ameriko … Veselila sem se že, da bom po zmagi na Orange Bowlu lahko šla domov, sem morala pa še podaljšati (smeh, op. p.) Težko mi je bilo. Starši so se po tem odločili, da mi bo na turnirjih družbo delal oče. Pri 18 letih sem bila že toliko odrasla, da sem lahko sama potovala. Takrat so bili tudi že rezultati, da sem si lahko privoščila trenerja. Moraš vlagati in takrat držiš pesti, da se ti izide. Nikoli nisem delala računice. Nisem se želela obremenjevati s tem. Denar zame ni bil najpomembnejša stvar.

Kateri dogodek se vam je v športni karieri najbolj vtisnil v spomin?
Zelo težko povem. Veliko je bilo dogodkov in moja kariera je bila res zelo dolga. V tem primeru res ne morem dati odgovora, ker bi lahko zapostavila kateri rezultat. Sicer je lepo, da je toliko stvari, da ne morem izbrati samo ene (smeh, op. p.). Drugo z drugim je bilo povezano. In če se ena stvar ne bi zgodila, se potem tudi preostale ne bi. Vse je zgodilo tako, kot se je moralo. Če bi šla še enkrat po tej poti, ne bi ničesar spremenila. Vse se je zgodilo z razlogom.

Ne ve še natančno, kaj bo delala v prihodnje, a zagotovila nam je, da bo ostala povezana s tenisom. | Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida Ne ve še natančno, kaj bo delala v prihodnje, a zagotovila nam je, da bo ostala povezana s tenisom. Foto: Matic Klanšek Velej/Sportida

Dejali ste že, da še ne veste natanko, kaj boste delali v prihodnje … Vas lahko vprašam, ali imate morda že kakšne obrise, kaj bi lahko izbrali?
Vem, da bom ostala v tenisu, povezana z njim. Na kakšen način, še ne vem. Puščam si odprta vsa vrata in čas bo povedal svoje.  Vem, da imam tenis preveč rada, da bi lopar dobesedno postavila v kot. So tudi igralke in igralci, ki nikoli več niso povezani s tenisom. Jaz zagotovo bom. Čakala sem še slovo v Portorožu, da sem ta list uradno obrnila. Pri sebi sem ga že veliko prej, ampak sem potrebovala svoj čas, da sem lahko stopila pred javnost. Že tako mi je bilo težko. Pred letom tega ne bi mogla storiti, ker bi se zlomila. Že Rogerju (Federerju, op. p.) je bilo težko in že tudi več kot eno leto ni igral. Tudi pri njem se je videlo, da tenis igra s srcem. V Portorožu je bil lep dogodek, a me je tudi čustveno izpraznil. Zdaj sem si dala čas, da zadiham in grem novim zmagam naproti, če se lahko tako izrazim. Veselim se novega obdobja. Življenje gre naprej. Obljubim in upam, da me boste še kaj videli v tenisu.

Tudi pri Srebotnikovi so bili v športni karieri vzponi in padci. | Foto: Guliverimage Tudi pri Srebotnikovi so bili v športni karieri vzponi in padci. Foto: Guliverimage

Kje trenutno preživite največ časa, ste v domačem Velenju ali ste tudi v Dubaju, kjer imate stalno prebivališče?
Že dolgo časa sem v Dubaju. Trenutno sem doma pri starših. Lepo je biti v okolju, kjer sem odraščala. Na splošno imam na otroštvo lepe spomine. Lepo mi je biti tukaj, ker sem lahko bolj sproščena in nimam obveznosti. Vso kariero nisem videla svojih staršev, sorodnikov, prijateljev … Živela sem po hotelih. Lepo je biti na enem mestu in ti ni treba divjati, se zgodaj zbujati in loviti letal. Vsepovsod mi je lepo, ker sem navajena potovati. Tega sloga življenja sem navajena, je pa lepo biti tudi doma.

V vseh teh letih ste si nabrali ogromno izkušenj. Vas kdo kdaj pocuka za rokav in vpraša za nasvet?
Da, vprašajo. In tudi sama z veseljem delim svoje izkušnje. Vidim, da me ljudje pri nas in v tujini zelo cenijo. Vedno rada delim nasvete, če lahko komu pomagam. Vedno pa poudarjam, da je to moja izkušnja. Vsak mora najti svojo pot.

Gajser Honda nova pogodba Sportal Gajser ni okleval ob podaljšanju s Hondo. "Zakaj zamenjati zmagovalno ekipo!" #video Peter Prevc Sportal Vrednote se spremenijo, zamenjal je vrstni red Tadeja Brankovič Sportal Po dobrem desetletju sklenila krog, vmes pa nabrala za pet življenj izkušenj

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin