"Vsi se zahvalijo, nekateri tudi s slabo vestjo"

Slovenski gorski reševalci so lani zaradi nesreč v gorskem svetu posredovali 396-krat, kar je na enaki ravni kot lani in manj kot v prejšnjih letih. V javnosti uživajo zaupanje in spoštovanje, a o njih in njihovih dejavnostih ne govorimo tako pogosto kot o dejavnostih prostovoljnih gasilcev, čeprav bi morali. Eden od približno 830 gorskih reševalcev v Sloveniji je tudi Klemen Belhar, 41-letni Tržičan, univerzitetni diplomirani teolog in prevsem aktiven državljan, ki se je GRZS pridružil pred enajstimi leti. V intervjuju, ki je potekal ob robu novinarske konference GRZS, je spregovoril o profilu gorskih reševalcev, zahtevah, ki jih prinaša težko terensko delo, soočanju s smrtnimi žrtvami in željah ter pričakovanjih.

Kako pomembno je alpinistično predznanje za sprejem med gorske reševalce? Alpinistično predznanje sicer ni nujen pogoj za sprejem med gorske reševalce, je pa vsekakor pomembno. Med pogoje spadajo obvladovanje določene stopnje plezanja in sposobnost gibanja po gorskem svetu, primerna telesna pripravljenost in določeno predznanje vrvne tehnike.

Kaj pa psihična pripravljenost, stabilnost? Se ta preverja v fazi sprejemanja novih kandidatov? Glede na to, da gre za prostovoljno organizacijo, se tega ne preverja. Mora pa tako ali tako vsak kandidat predhodno opraviti izpit za gorskega reševalca in se prebiti skozi serijo usposabljanj, potem pa se na podlagi delovanja v društvu vidi, ali je človek pravi za to delo ali ne. Ne gre torej samo za psihične pogoje, ampak za profil človeka, ki to rad počne in je to sposoben početi.

Kakšen je ta profil? Da ti ni odveč biti take vrste prostovoljec, da ti ni odveč pomagati, da si pripravljen kadarkoli vstati od nedeljskega kosila, silvestrovanja, izpustiti spanec in iti v akcijo ter da se takrat niti ne sprašuješ, ali boš šel na pot ali ne. To voljo moraš preprosto imeti.

Je pa res, da se tega dela lotimo ljudje, ki smo bili prej alpinisti ali smo se gibali v alpinističnih krogih, tako da potem stvari kar naravno vodijo k temu.

Kar zadeva mene osebno, me je k temu delu gnal tudi občutek odgovornosti, češ, če jaz ne bom pomagal drugim, kako lahko pričakujem, da bo kdo pomagal meni. To na kratko pomeni, da se tisti, ki nas to delo veseli, preprosto pridružimo GRS.

Ste vsi gorski reševalci kar naprej pripravljeni, na "standbyu", ali so določena dežurstva? Razen poleti, ko smo bolj obremenjeni in ko je zaradi dopustov precej odsotnosti, dežurstev ni. Pozvani smo s pomočjo pozivnikov in sporočil na mobitel. S tem ni težav.

Imajo pa določene reševalne postaje, ki so bolj obremenjene, v poletni sezoni ob koncih tedna določena dežurstva. Poleti je stalna ekipa tudi na Brniku, in sicer gre za enoto za helikoptersko reševanje. Prizadevamo si, da bi bila ta ekipa stalna, in sicer tudi zunaj obdobja poletnih počitnic.

Pri prostovoljnih gasilcih je določeno, da mora gasilsko vozilo iz gasilskega doma kreniti v času med petimi in desetimi minutami, odvisno od kategorije gasilskega društva. Je podobno tudi pri gorskih reševalcih? Mislim, da smo v tem skoraj primerljivi.

Če nadaljujem gasilsko logiko … Verjetno morate gorski reševalci, tako kot gasilci, zaradi reševalnih akcij koristiti dopust, ki gre, tako kot pri njih, verjetno v vašo škodo? Da, s to razliko, da pri nas ne gre za tako dolgotrajne odsotnosti kot pri gasilskih intervencijah, denimo v času reševanja poplavljenih območij. Časovno so najbolj obremenjujoče iskalne akcije, kjer se nekdo izgubi, potem pa na pomoč kličejo vse, od gasilcev do gorske reševalne službe. Če gre za iskanje po bolj zahtevnem terenu, potem je to naše delo in takrat je treba vzeti tudi dopust.

Kaj se vam pri vašem delu zdi najbolj obremenjujoče? To, kar je časovno najbolj obremenjujoče, je psihično pravzaprav najmanj. Najzahtevnejše so tiste intervencije, ko so rešuje v nevarnih razmerah, ko je treba na oddaljene kraje, ko gre pri ponesrečencih za hujše poškodbe in ko so ogrožena življenja. Seveda pa je najhuje takrat, ko je ponesrečenec mrtev in ko je ta tvoj prijatelj. To niso preproste stvari.

Na koga se reševalci lahko takrat obrnete? Imate kakšno strokovno pomoč, kje lahko sprostite ta ventil? Želite iskren odgovor? Ne vem. To je odgovor, ki lepo opisuje, kakšni ljudje smo gorski reševalci.

Res je sicer, da imamo v okviru usposabljanja tudi predavanje o tem, kako se psihološko spopadati z nesrečami in smrtjo v nesrečah, in da je v literaturi tudi poziv, naj tega ne zanikamo, da je to stresno in da lahko vodi v težave.

Kar pa zadeva pomoč, ne vem, ali nam ta sploh pripada, saj smo take vrste ljudje, da bi tako pomoč tudi bolj neradi uporabljali. Ne vem pa, ali je to dobro. Morda pa bi jo morali.

Sam si s tem delom, ki spada h gorskemu reševanju, ne delam travm, celo obratno, rad se spominjam akcij, kjer smo nekoga rešili, kjer je bilo življenje resno ogroženo. Rad se jih spominjam kljub stresu, ki ga takrat doživljamo.

No, ne glede na to, kako klišejsko to zveni, ampak moški so vendarle moški in se odzivajo drugače kot ženske. Kako pogosto so ženske v vrstah gorskih reševalcev in kako se one odzove na take situacije? Nekaj jih je. Ne vem pa, kako se odzivajo v takih primerih. Razmišljanje, da moških nič ne gane, je res samo mit in mislim, da smo tega premagali. Je pa prav gotovo ena od sposobnosti, ki je pri gorskih reševalcih in alpinistih izrazita, to, da pod stresom dobro delujemo. Upam si trditi, da bi se, če bi se odločili za izdelavo psiholoških profilov, izkazalo, da reševalci dobro delujemo pod stresom.

Kakšen je trend zanimanja za delo gorskega reševalca? Nekega hudega porasta ne omenja nihče, je pa res, da pri nas, v Gorski reševalni službi v Tržiču, s tem nismo imeli nobenih težav. Trenutno nas je okrog 30, mislim, da 33, ne vem pa, koliko od tega je pripravnikov in koliko jih odhaja v pokoj. Se pa bojim, da bomo imeli v prihodnosti težave s pridobivanjem novih. Nisem sicer pesimističen, je pa mogoče.

Ali na ravni države obstaja kampanja za spodbujanje, za navduševanje nad poklicem gorskega reševalca? Ne, ker si po drugi strani niti ne želimo navala, ob katerem bi morali delati selekcijo. Sicer pa ljudi, ki bi bili za to delo sposobni, ni na pretek.

Katerega reševanja se najraje spominjate? V spominu imam predvsem reševanje ponesrečenke, ki je bila v tako slabem stanju, da bi prav gotovo potrebovala helikoptersko reševanje, a to zaradi slabega vremena ni bilo izvedljivo. Zato smo izvedli klasično reševanje, pri čemer nas je helikopter pripeljal čim bližje kraju nesreče. Sam sem imel to srečo ali nesrečo, da sem bil eden prvih, ki so prišli do kraja nesreče. V teh trenutkih delaš hitro, delaš za ponesrečenca in takrat se je kljub hudim poškodbam (poškodbe glave in hrbta) dobro izšlo. Žensko smo spravili do višine, od koder jo je helikopter lahko odpeljal do bolnišnice.

Drugi primer je primer padalca, ki se je med poletom huje poškodoval. Zlomil si je medenico, med intervencijo ni bil pri zavesti, a se je vse skupaj zelo dobro končalo. Upam, da spet leti.

Se ponesrečenci pozneje pozanimajo, kdo jim je pomagal, poiščejo stik z vami, se vam zahvalijo? Vedno se vsi zahvalijo, nekateri tudi s slabo vestjo, ker vedo, da so naredili neumnost, vendar jih mi ne obsojamo. Včasih dobimo kašno donacijo, zaboj piva, pršut. Marsikaj se dogaja.

Srečanje s smrtjo je pri vašem delu neizogibno. Kako se spopadate s takimi stvarmi? Da, mislim, da je to v GRS neizogibno. To se mi niti ne zdi tako travmatično, odvisno predvsem od tega, kako gledaš na smrt. Seveda pa je najbolj tragično to, da se kot alpinist in gorski reševalec sčasoma navadiš na to, da tvoji znanci in prijatelji odhajajo na tak način. Tudi na naši reševalni postaji se je to zgodilo dvema kolegoma.

Kakšen je vaš način sprejemanja smrti? To je zelo intimno vprašanje, ki je povezano tudi z vero. Dejstvo je, da vsi umremo, nekateri prej, nekateri pozneje, in če imaš to za naravni del življenja, za nekaj, kar čaka vse nas, in če veš, da je smrt doletela nekoga, ki se je sam odločil za tako tveganje in se z njim verjetno tudi sprijaznil, potem nimaš pravice razpravljati o njegovih motivih.

Kako poteka delo na terenu? Predvidevam, da je nekdo vodja intervencije, ki oceni tveganje reševalne akcije. Da, nekdo je vodja akcije, ampak ne gre za neko vojaško ureditev. Vse pomembne odločitve skušamo sprejeti kolektivno, ker je to lažje in ker izkušnje kažejo, da to pripelje do boljše presoje, kot če je vsa odgovornost zgolj na enem človeku. S tem se ga pravzaprav razbremeni stresa.

Običajno je postopek tak, da imamo predhodnico, ekipo prve pomoči, če je mogoče, je v njej tudi zdravnik, ki preveri, kaj se na terenu dogaja, in ukrepa tako, da se zdravstveno stanje ponesrečenca ne poslabšuje.

Imate predpisan protokol, ki se ga držite, ko pridete do ponesrečenca? Kaj je treba reči, da ga pomirite? Vse to je zelo odvisno od razmer, od stanja ponesrečenca in informacij, s katerimi razpolagamo. Velikokrat ne vemo točno, kaj se dogaja, vse odločitve so zelo kompleksne, zato se protokola ne da točno določiti.

Je pa verjetno pristop bolj domač, ponesrečenca verjetno nagovarjate po imenu in ne z gospod ta in ta? Naš pristop nikakor ni strog, niti obsojajoč, ravnamo se glede na situacijo. Gorski reševalci delujemo kot profesionalci, kar je za ponesrečenca zelo dobro, medtem ko za nas, ki smo prostovoljci, to ni vedno dobro.

Ste lahko bolj konkretni? Da, zahteve države, okolice in tudi medijev do nas so take, kot jih imate do profesionalnih organizacij. Vendar smo mi prostovoljci in včasih je težko izpeljati vse, kar se zahteva od nas. Mislil sem predvsem na administracijo, organiziranost in poročanje, ne na izpeljavo akcij. Te vedno izvedemo profesionalno, saj samo to prinaša rezultate. Ponesrečencem in nam.

Vemo, da je reševanje v Sloveniji brezplačno, kako je s tem v drugih evropskih državah? V preostalih alpskih državah je gorsko reševanje plačljivo. Njihova GRS je plačljiva, naša je zastonj.

So tuji alpinisti oziroma pohodniki zaskrbljeni, da jih bo reševanje krepko udarilo po denarnici? Seveda.

Tudi Slovenci? Ne, Slovenci vejo, da je reševanje zastonj, pri tujcih pa se dogaja, da nekateri sploh nočejo biti rešeni. Bojijo se, da bodo morali plačati, saj večina nima zavarovanja.

In potem jih razbremenite z izjavo, da je to brezplačno? Da, vendar nam marsikdo ne verjame.

Se vam zdi, da ljudje prehitro pokličejo na pomoč, ali se za to odločijo zgolj v skrajnem primeru? Na splošno se mi ne zdi, da bi klicali za vsako stvar, so pa tudi primeri, ko to ne bi bilo potrebno. Včasih se kdo izgubi, pa se potem sprašujemo, ali je naša pomoč sploh potrebna, ampak za njih je to sila in prav je, da pokličejo.

Kaj bi gorski reševalci še potrebovali pri svojem delu? Kaj vam manjka, kako vam lahko država olajša delo? Moje mnenje je, da smo reševalci vajeni potrpeti in se zato zelo slabo borimo za denar. Če bi naše delo primerjal z gasilci, bi rekel, da so koristi glede na vložen denar veliko večje, država in ljudje za veliko manj denarja dobijo precej več. Seveda s tem nikakor ne želim omalovaževati gasilcev. So pač bolj številčni in znajo bolje poskrbeti zase.

Prostovoljnih gasilcev je več kot 155 tisoč, koliko je gorskih reševalcev? Natančno ne vem, mislim pa, da okrog 400 ali 500. Reševalci nimamo neke lobistične moči. Imamo sicer dober ugled, a dejstvo je, da smo preslabo opremljeni. V enajstih letih, kolikor sem član GRS, sem dobil dva para čevljev, kar je občutno premalo.

Kaj vam poleg obutve še pripada? Dobimo vse, ampak v počasnih odmerkih. Mislim, da si po 15 letih popolnoma opremljen. Morali bi dobiti več. Ne vem pa, ali je država tista, ki bi nam morala to zagotoviti. Tuje države zaračunavajo reševanje, ki se krije z računa zavarovalnin.

Že poteka debata o tem, ali naj bo gorsko reševanje plačljivo ali ne? Ne, ampak mislim, da bi jo morali odpreti.

To bo med Slovenci verjetno povzročilo kar precej razburjenja. Verjetno, ampak to se je dogajalo že pri vprašanju helikopterske pomoči. Določeni helikopterji bi morali biti namenjeni zgolj civilni rabi, ne pa vojski in policiji.

Ali se dogaja, da helikopter ni na voljo? Ne, gre bolj za to, da je za aktiviranje vojaškega helikopterja vedno potreben podpis častnika v Slovenski vojski in da se medicinsko opremo, ki jo potrebujemo pri gorskem reševanju, seli iz enega v drug helikopter. Nimamo pa opremljenega helikopterja, niti za medicinsko reševanje, ker je čudno.

Akcija reševanj iz snežnih plazov, kjer na hitro potrebuješ veliko reševalcev, nas je naučila, da so helikopterji – namenoma govorim v množini – edini sposobni takšno ekipo pripeljati na kraj nesreče. To je pri nas čista utopija, preprosto ne gre. In takrat se pokaže šibkost tega sistema.